Jedro

Določba drugega odstavka 91. člena KZ-1 se lahko uporabi, če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e obtožba, zoper obdolženega B. P., da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo tujega premoženja nekaj storil s tem, da je dne 07. 12. 2000 na zavarovalnici d. d. v Ljubljani prijavil škodo zaradi tatvine motornega vozila in v njej navajal, da mu je bilo osebno vozilo znamke VW Golf z reg. št. LJ ... in št. ... v času od 02. 12. 2000 do 07. 12. 2000 odtujeno iz zaklenjene garaže in s tem predstavnike zavarovalnice d. d. zapeljal, da so mu, verujoč v njegove navedbe v prijavi, izplačali dne 08. 06. 2001 odškodnino v višini 2.437.824,00 SIT (10.172,86 EUR), kolikor znaša tudi protipravna premoženjska korist, vozilo pa mu ni bilo odtujeno, temveč ga je sredi novembra 2000 na avtomobilskem sejmu v Banja Luki prodal N. M., s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Oškodovanca zavarovalnico d. d., se s premoženjskim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku napoti na pot pravde.

Obrazložitev

A. 1. B. P. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V skladu z določilom drugega odstavka 96. člena KZ mu je naložilo v plačilo znesek 6.747,47 EUR, ki ustreza premoženjski koristi pridobljeni s kaznivim dejanjem, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sodišče je Zavarovalnici d. d., prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.425,39 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbi obdolženega in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ter predlagal, da Vrhovno sodišče kazenski postopek zoper obdolženca ustavi, ker je kazenski pregon za kaznivo dejanje, katerega je obdolžen, zastaral. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bilo dejanje storjeno 7. 12. 2000 in da je obdolženec že v pritožbi navedel, da je kazenski pregon zoper očitano mu kaznivo dejanje zastaral in hkrati predlagal sodišču, da zaradi absolutnega zastaranja pregona izreče zavrnilno sodbo. Višje sodišče je po mnenju zagovornika napačno uporabilo materialno pravo, saj je napačno uporabilo 91. člen KZ-1. Kaznivo dejanje je bilo namreč storjeno 7. 12. 2000, na podlagi Kazenskega zakonika pa kazenski pregon v tem primeru zastara v desetih letih, torej je do zastaranja prišlo dne 7. 12. 2010. Do dne 7. 12. 2010 obdolženec še ni prejel sodbe prvostopenjskega sodišča, zato sodba ni mogla postati pravnomočna. Šele ko sodba postane pravnomočna je kazenski pregon končan. Uporaba drugega odstavka 91. člena KZ-1 je v takšnem primeru nezakonita, saj se navedena zakonska določba nanaša na točno določene primere in se uporabi, če je pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da je sodbo višjega sodišča Vrhovno sodišče razveljavilo, saj je ugotovilo kršitev zakona, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. V isti stvari je bila izdana le ena sodba na prvi stopnji in sodba na drugi stopnji, ki je bila razveljavljena z izrednim pravnim sredstvom, skladno z določbo 424. člena ZKP, torej je po mnenju vrhovne državne tožilke bila razveljavljena pravnomočna sodba, sojenje po razveljavljeni sodbi pa končano v roku, ki ga predpisuje 91. člen KZ-1. 4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik navaja, da se ne strinja z odgovorom.

B.

5. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 90/2011 z dne 6. 10. 2011 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega P. ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 408/2010 z dne 17. 11. 2010, s katero je zavrnilo pritožbo zagovornika obdolženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (III K 510/2003 z dne 26. 8. 2010) razveljavilo. Vrhovno sodišče je sodbo višjega sodišča razveljavilo, ker obdolžencu sodba sodišča prve stopnje ni bila vročena, saj sodišče ni ravnalo po določbi 119. člena ZKP. Ker vročitev ni bila pravilno opravljena, je bila z ravnanjem sodišč prve in druge stopnje, ki je obravnavalo zagovornikovo pritožbo, čeprav sodba sodišča prve stopnje ni bila vročena obdolžencu, obdolžencu kršena pravica do pritožbe. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi poudarilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se lahko vloži pritožba (obdolženčeva) in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna (to stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbah I Ips 25/2001 in I Ips 131/2005). Navedlo je tudi, da bo pritožbeno sodišče lahko o pritožbi obdolženčevega zagovornika in o morebitni pritožbi obdolženca odločalo šele, ko bo obdolženi vložil pritožbo zoper sodbo ali, če pritožbe ne bo vložil, ko bo pretekel pritožbeni rok. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki je vročilo obdolžencu prvostopenjsko sodbo in izvedlo nadaljnji postopek s pritožbo (375. in 376. člen ZKP) ter po izvedenem postopku predložilo zadevo sodišču druge stopnje v odločanje.

6. S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo razsojo se v postopku nove razsoje praviloma ne uporabljajo določbe Kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku o zastaranju pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena (načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999). Sodišče prve stopnje pred razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje obdolžencu prvostopenjske sodbe ni vročilo. Sodba mu je bila vročena šele 10. 11. 2011. Ker obdolžencu sodba ni bila vročena, ni pričel teči rok, v katerem je upravičen vložiti pritožbo in zato sodba zoper njega ni mogla postati pravnomočna. Šele po razveljavitvi sodbe višjega sodišča je bilo s pravilno vročitvijo sodbe prve stopnje po določbi 119. člena ZKP obdolžencu omogočeno, da uveljavi svojo pravico do pritožbe zoper sodbo.

7. Ob pravilni uporabi zakona je tako kazenski pregon zoper obdolženca zastaral pred pravnomočnostjo sodbe. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, za katerega je predpisana kazen zapora do treh let, je bilo po opisu dejanja v izreku sodbe storjeno dne 7. 12. 2000. Po določbi 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon več ni dovoljen, če je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (do petih let). Šesti odstavek 112. člena KZ pa določa, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je nastopilo dne 7. 12. 2010. Pravilno je zato stališče zagovornika, da je kazenski pregon zoper obdolženca zastaral prej, preden mu je bila vročena sodba sodišča prve stopnje in da zato sodba pred zastaranjem kazenskega pregona ni mogla postati pravnomočna.

8. Z izpodbijano sodbo je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je kazenski pregon zastaran (3. točka 372. člena ZKP), kar z navedbami v zahtevi uveljavlja zagovornik. Sodišče druge stopnje je prekršilo kazenski zakon pri uporabi določb o zastaranju kazenskega pregona (4. točka prvega odstavka 111. člena KZ v zvezi s šestim odstavkom 112. člena KZ), hkrati pa je tudi nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki se lahko uporabi, kot poudarja zagovornik, le v primeru, če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženega B. P. na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo, saj kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja. O stroških kazenskega postopka je odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP. Ker je Vrhovno sodišče izreklo zavrnilo sodbo je oškodovanca, Zavarovalnico, s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.