Jedro

Če si hoče stranka zagotoviti pravico do revizije, mora navesti vrednost spornega predmeta že v (nasprotni) tožbi. Ta dolžnost je izrecno predpisana v 2. odstavku 186. člena ZPP. Okolnost, da je navedba vrednosti spora odločilna za dovoljenost revizije, pa izhaja še posebej iz 2. odstavka 40. člena v zvezi s 35. členom ZPP ter iz navedenega 3. odstavka 382. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstaja v korist parcel tožnikov št...., vse k.o...kot gospodujočih zemljišč, služnostna pravica hoje in vožnje z vprego ter traktorjem preko parcel toženih strank št. in oboje k.o... ter naložilo tožencem, da so dolžni izdati za zemljiškoknjižni vpis ugotovljene služnosti ustrezno listino.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sta vložili toženi stranki S.in Z.R., pri čemer sta uveljavljali bistveno kršitev postopka in zmotno uporabo materialnega prava s predlogom, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvajata, da v zadevi ni označena revalorizirana sporna vrednost zadeve. Sicer pa, da je postopek kršen zato, ker načeli ustnosti in neposrednosti nista bili spoštovani, saj toženca nista soglašala, da se izpovedbe zaslišanih prič preberejo. Sodišče ne bi smelo opustiti izvedbe dokazov, ki jih je že s sklepom sprejelo, opravljeni ogled pa ni bil popoln. Tožeča stranka ima dostop do svojih parcel s ceste in to na nasprotni strani. Iz samih razlogov sodbe se ne ve ali gre za priznanje obstoječe ali morda ustanovitev nove služnosti. Služnost pa tudi sicer ni podrobneje identificirana. Pri vsem tem pa je pomembno, da toženci nimajo služnosti po zemljiščih tretjih, to je sosednjih zemljiščih, zaradi česar sporne služnosti ne morejo izvrševati in jo tudi ne potrebujejo. Končno pa tožniki služnostne pravice niso mogli priposestvovati, ker so se toženci upirali njenemu izvrševanju.

Na vročeno revizijo tožeče stranke niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, dalje ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Po določilu 3. odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. V tem primeru tožeča stranka sploh ni navedla vrednosti spornega predmeta v dne 5.12.1988 vloženi tožbi. Tega tudi ni storila na naroku za glavno obravnavo pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Tudi tožena stranka v nasprotni tožbi, ki jo je vložila na naroku 17.12.1993, ni navedla vrednosti spora.

Ob takem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da revizija ni dovoljena. Če si hoče stranka zagotoviti pravico do revizije, mora navesti vrednost spornega predmeta že v (nasprotni) tožbi. Ta dolžnost je izrecno predpisana v 2. odstavku 186. člena ZPP. Okolnost, da je navedba vrednosti spora odločilna za dovoljenost revizije, pa izhaja še posebej iz 2. odstavka 40. člena v zvezi s 35. členom ZPP ter iz navedenega 3. odstavka 382. člena ZPP.

Smisel navedenih določb je v tem, da se omejitev glede dovoljenosti izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno drugostopno odločbo dosledno spoštuje. Z izrednim pravnim sredstvom stranki posegata v že pravnomočno razsojeno razmerje, zaradi česar morata tudi spoštovati omejitve, ki jih zakon o pravdnem postopku predpisuje za vložitev izrednih pravnih sredstev. Kadar gre za nedenarni tožbeni zahtevek, mora biti tako že iz tožbe oziroma nasprotne tožbe razvidno, da gre za spor, v katerem bo dovoljena tudi revizija. Vrednost spornega predmeta je tako sestavni del tožbe in nasprotne tožbe. Ker je v tem primeru stranka opustila navedbo vrednosti spornega predmeta, si ni zagotovila pravice do voložitve izrednega pravnega sredstva v smislu 3. odstavka 382. člena ZPP. Njena vložena revizija zato ni dovoljena ter jo je moralo revizijsko sodišče zavreči na podlagi določb 392. člena ZPP.