Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povrnitev zneska 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo na podlagi pravilne presoje, da je bila tožba z dne 27. 9. 2018 upoštevaje ugotovitev, da je tožeča stranka celotno škodo družbi E. d. o. o. povrnila 11. 4. 2017, vložena po poteku 6-mesečnega zastaralnega roka iz četrtega odstavka 147. člena OZ, ki se je iztekel 12. 10. 2017.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 4. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.311,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. V pritožbi vztraja pri navedbah, da je zastaralni rok v zvezi z vtoževano terjatvijo pričel teči šele 11. 4. 2018, zato je bila tožba 27. 9. 2018 vložena pred iztekom 6-mesečnega zastaralnega roka iz četrtega odstavka 147. člena OZ. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je toženka na dveh sestankih v aprilu 2017 pripoznala dolg. Opozarja na izpoved priče A.A., da je toženka že na prvem od dveh sestankov priznala svojo krivdo in izrazila zavedanje, da mora znesek 11.000,00 EUR povrniti, ob tem pa prosila, če lahko tožeča stranka dolg najprej poizkuša izterjati od B.B.. A.A. je tudi izpovedal, da je toženkin predlog v tej smeri sprejel, vendar jo je opozoril, da bo dolg v primeru, če izterjava v roku enega leta ne bo uspešna, morala povrniti ona. Uveljavlja, da sodišče prve stopnje glede vsebine prvega sestanka ne bi smelo upoštevati izpovedi toženke, saj je ta zanikala, da se je sestanek sploh zgodil. Trditve in izpoved toženke so bile očitno prilagojene za potrebe tega postopka. Navaja, da je izpoved priče C.C. povsem skladna z izpovedima prič A.A. in D.D.. Ker je bila C.C. v zvezi s škodnim dogodkom zadolžena le za ugotovitev, ali je družba E. d. o. o. upravičena do vračila zneska 11.000,00 EUR, je razumljivo, da se vsebine dogovorov med strankama ne spominja tako dobro kot A.A.. Uveljavlja, da je vsebina dveh izjav, ki ju je v zvezi s škodnim dogodkom napisala toženka, povsem nepomembna za odločitev. Vztraja pri navedbah, da je bila toženka na drugem sestanku v aprilu 2017 seznanjena s tem, da se ji plačilo dolga odloži za eno leto, po izpovedi priče D.D. pa je bila toženka ob tej informaciji zadovoljna. Glede na to, da je drugi sestanek vodil D.D., je razumljivo, da se priča C.C. vsebine pogovora na tem sestanku ni več natančno spominjala. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da dogajanje na sestankih 29. 3. 2018 in 4. 4. 2018 ne dokazuje toženkinega pripoznanja dolga v zvezi s škodnim dogodkom. Okoliščina, da pripoznave dolga in dogovora o odlogu plačila v opominu pred tožbo ni omenila, ne pomeni, da do teh dogovorov med strankama ni prišlo. Ker je bila toženka s svojo obveznostjo plačila seznanjena, po dodatnem utemeljevanju njene odškodninske odgovornosti v opominu ni bilo nobene potrebe. Tudi ni bistveno, da pripoznanje dolga ni bilo pisno, saj glede na izpoved A.A. tožeča stranka v takšnih primerih nikoli ne sklepa pisnih dogovorov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo zneska 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila toženka v času škodnega dogodka zaposlena pri tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu "komercialist I", ki jo je 6. 11. 2015 sklenila s pravnim prednikom tožeče stranke (družbo F. d. d.). Dne 10. 4. 2017 se je pri bančnem okencu, na katerem je opravljala delo, zglasil B.B., ki je želel iz transakcijskega računa družbe E. d. o. o. dvigniti gotovino v skupnem znesku 11.000,00 EUR, čeprav ni bil več pooblaščenec te družbe. Toženka je pri sodelavki H.H. najprej preverila, ali je bil zahtevan dvig gotovine predhodno napovedan, kot je to običajno, in po pritrdilnem odgovoru sodelavko prosila, naj ji pošlje 5.000,00 EUR gotovine, preostanek do 11.000,00 EUR pa je vzela iz svoje blagajne. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je B.B. toženko med postopkom izplačila gotovine več čas motil z govorjenjem in z nenehnim poudarjanjem, da se mu zelo mudi, toženka pa je zaradi hitenja v računalniškem programu tožeče stranke kot pooblaščenca družbe označila osebo, ki ji jo je program ponudil (ga. I.I.), čeprav ta ni stala pred njo. Toženka je tako gotovino v znesku 11.000,00 EUR iz transakcijskega računa omenjene družbe izplačala nepooblaščeni osebi, s čimer je družbi nastala škoda v isti višini.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo pravilno pravno podlago iz prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.), ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta za odločitev pomembni tudi določbi tretjega in četrtega odstavka istega člena, po katerih ima tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska od delavca, pri čemer ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana. Ker se po določbah OZ hujša stopnja krivde (namen, huda malomarnost) ne domneva (131. in 135. člen OZ), po pravilnem stališču sodišča prve stopnje dokazno breme o tem, da je delavec škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, nosi delodajalec.

8. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom podani vsi elementi za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti toženke. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je toženka s tem, ko je 10. 4. 2017 gotovino v skupnem znesku 11.000,00 EUR izročila nepooblaščeni osebi, ravnala protipravno, saj je kršila prvi odstavek 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), v skladu s katerim je bila dolžna vestno opravljati svoje delo upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, ter prvi odstavek 34. člena ZDR-1, po katerem je bila dolžna upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da med protipravnim ravnanjem toženke in nastalo škodo (katere obstoj in višina med strankama nista bila sporna) obstoji vzročna zveza ter da je toženka očitano protipravno ravnanje storila s hudo malomarnostjo. Tožeča stranka ima namreč v internem računalniškem programu vrsto varovalk, zaradi katerih do tovrstne napake pri izplačilu gotovine iz transakcijskega računa pravne osebe ob povprečni skrbnosti delavca sploh ne more priti.

9. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek za povrnitev zneska 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo na podlagi pravilne presoje, da je bila tožba z dne 27. 9. 2018 upoštevaje ugotovitev, da je tožeča stranka celotno škodo družbi E. d. o. o. povrnila 11. 4. 2017, vložena po poteku 6-mesečnega zastaralnega roka iz četrtega odstavka 147. člena OZ, ki se je iztekel 12. 10. 2017. 10. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je toženka na dveh sestankih v aprilu 2017 pripoznala dolg in da je zaradi dogovora o enoletnem odlogu plačila dolga zastaralni rok iz četrtega odstavka 147. člena OZ pričel teči šele 12. 4. 2018. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti teh navedb pravilno upoštevalo pravno podlago iz prvega odstavka 364. člena OZ, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Pravilno je tudi obrazložilo, da po pretrganju zastaranje začne teči znova, da se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon, in da zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od datuma pripoznave dalje, kar je določeno v prvem in drugem odstavku 369. člena OZ.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženka na dveh sestankih v aprilu 2017 pripoznala dolg. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila pri tožeči stranki v zvezi s škodnim dogodkom sklicana dva sestanka v aprilu 2017. Prvi sestanek 11. 4. 2017, na katerem so bili prisotni toženka, pravnik pri tožeči stranki A.A. in tedanja pomočnica direktorja glavne podružnice osrednja Slovenija C.C., je bil sklican z namenom razjasnitve vseh okoliščin obravnavanega dogodka. Čeprav je toženka v izpovedi res zanikala, da se je ta sestanek zgodil, to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga šteti za dokazane (tudi) navedbe tožeče stranke glede vsebine pogovora udeležencev tega sestanka, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče s prepričljivostjo zaključiti, da je toženka na sestanku 11. 4. 2017 rekla, da bo dolg plačala ona, če izterjava od B.B. ne bo uspešna. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem upoštevalo izpoved pravnika A.A. (da je toženka na prvem sestanku priznala, da je do škodnega dogodka prišlo po njeni krivdi in da se zaveda, da mora višino škode povrniti ona, vendar prosi, če lahko tožeča stranka dolg najprej poizkuša izterjati od B.B.), vendar pa je glede na nasprotno izpoved toženke, da teh besed tožeči stranki oziroma njenim delavcem ni nikoli rekla, da dolga ni pripoznala in da za odlog plačila ni zaprosila, predvsem pa upoštevaje dejstvo, da tretje prisotna na sestanku C.C. v to, da se je toženka na prvem sestanku zavezala vrniti denar tožeči stranki, v izpovedi ni bila prepričana, pravilno zaključilo, da zatrjevana pripoznava dolga ni dokazana. Sodišče prve stopnje je pri tej presoji pravilno upoštevalo okoliščino, da tudi iz dveh pisnih izjav toženke, ki ju je ta po navodilu C.C. sestavila v zvezi s škodnim dogodkom, ne izhajajo dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je toženka pripoznala dolg in pristala na odlog plačila, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da te izjave za odločitev niso pomembne.

12. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da izpovedi prič A.A. in C.C. nista v nasprotju, saj je glede na že obrazloženo bistveno, da priča C.C. ni potrdila izpovedi A.A. v delu, da je toženka na sestanku izrecno pripoznala dolg in prosila za enoletni odlog njegovega plačila. Izpoved priče C.C., ki je po zatrjevanju pritožbe skladna z izpovedjo priče A.A. (da je toženka priznala, da je naredila napako in da se je strinjala s tem, da tožeča stranka dolg poizkuša izterjati od B.B.), za odločitev ni ključna, saj po pravilnem stališču sodišča prve stopnje priznanje napake pri opravljanju dela še ne pomeni pripoznave dolga v smislu določbe 364. člena OZ. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje priči C.C. ne bi smelo odreči verodostojnosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje izpoved te priče upoštevalo, vendar pa se priča za odločitev bistvenih okoliščin zaradi oddaljenosti dogodka ni več spominjala.

13. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede vsebine pogovora na drugem sestanku v aprilu 2017, na katerem so bili prisotni toženka, direktor glavne podružnice osrednja Slovenija D.D. in C.C.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče D.D. pravilno zaključilo, da toženka tudi na tem sestanku ni pripoznala dolga, temveč ji je D.D. prenesel le povratno informacijo o odlogu plačila za eno leto, česar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje prav tako ni mogoče šteti kot priznanje toženke, da je dolgovani znesek dolžna povrniti ona in da bo to tudi storila. Na drugačno presojo ne vpliva izpoved priče D.D., da je bila toženka ob njegovi informaciji zadovoljna, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je zaključek, da toženkino pripoznanje dolga v aprilu 2017 ni dokazano, pravilno utemeljilo tudi na ugotovitvi, da ga tožeča stranka v opominu pred tožbo z dne 14. 6. 2018 niti ni omenila, temveč je navedbe o tem in o obstoju dogovora glede odloga plačila prvič podala šele v odškodninskem zahtevku z dne 16. 8. 2018, ko je toženka svoji obveznosti plačila škode ugovarjala. Pritožbeno sodišče kot logično sprejema presojo sodišča prve stopnje, da bi se tožeča stranka na ta dejstva gotovo sklicevala že v opominu pred tožbo, če bi bilo to med strankama res dogovorjeno, saj gre za bistvena dejstva, na katera tožeča stranka opira trditev o obstoju svoje terjatve zoper toženko.

15. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe, ki ji pritožba obrazloženo niti ne nasprotuje. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, ki ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Toženka je glede na določbe Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, 2/15 in 28/18) in vrednost spornega predmeta (11.000,00 EUR) v pritožbi utemeljeno priglasila 500 točk za odgovor na pritožbo in 10 točk materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV skupaj znaša 373,32 EUR. Tožeča stranka ji je stroške odgovora na pritožbo dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.