Jedro

V sodnem postopku sicer mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, torej izvedenskih organov zavoda, ki je ena od strank v postopku, ne predstavljajo izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP. Kljub temu pa mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti, saj predstavljajo enega od dokazov za ugotavljanje zmožnosti zavarovanca za opravljanje organiziranega pridobitnega dela oziroma njegove preostale delovne zmožnosti.

Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja sta tako invalidska komisija I. stopnje kot invalidska komisija II. stopnje pri podaji mnenja upoštevali vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, predvsem napotke specialista nevrologa (zaradi tožnikove prebolele nevroborelioze) ter bili tudi ustrezno sestavljeni. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da zgolj dejstvo, da tožnik dvomi v pravilnost mnenj invalidskih komisij, iz razlogov, ker sta organa v sestavi tožene stranke, ne more biti zadostni razlog za izvedbo dokaza z izvedencem.

Izrek

Revizija se zavrže glede odločitve o podrednem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. I-1.057.253 z dne 12. 3. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. 21 1057253 z dne 11. 10. 2007 ter, da se tožnika s 1. 11. 2007 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od navedenega dne prizna pravica do invalidske pokojnine ter, da je tožena stranka tožniku do odmere invalidske pokojnine dolžna izplačevati akontacijo invalidske pokojnine v znesku 450,00 EUR mesečno od vsakega zadnjega dne v mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 111, 12 EUR iz naslova stroškov pritožbenega postopka pri toženi stranki. Ugotovilo je, da tožnikova delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena, ker brez poklicne rehabilitacije lahko opravlja določeno delo vsaj s polovico delovnega časa. Zato mu tožena stranka utemeljeno ni priznala pravice do invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči nižje stopnje storili absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sta zavrnili dokazni predlog tožnika po angažiranju nepristranskega sodnega izvedenca, zaradi česar je bilo kršeno načelo dispozitivnosti. Tožniku je bilo onemogočeno, da bi dokazal, da mnenje invalidske komisije ni pravilno. Nadalje meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz razloga, ker je sodba sodišča druge stopnje neobrazložena v delu, kjer je sprejet zaključek, da je zahtevek tožnika v nasprotju s tožbenimi navedbami, saj sodišče ni navedlo, katera tožbena navedba je v nasprotju z zahtevkom. Obrazložitvi sodišč nižje stopnje sta v nasprotju tudi z vsebino listin v spisu in sicer z vsebino tožnikove izpovedi, ko je pojasnil, zakaj ni sposoben opravljati takšnega dela, na katerega napotuje odločba tožene stranke. Sodišči nista obrazložili zakaj tožniku ne gre verjeti. V posledici navedenih kršitev je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Graja tudi odločitev glede podrednega zahtevka, saj je zahteval povračilo stroškov, ki jih je s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka.

4. Revizija deloma ni dovoljena, deloma ni utemeljena.

5. Tožnik z revizijo izpodbija tudi odločitev o podrednem zahtevku, ki se nanaša na plačilo stroškov pritožbenega postopka pri toženi stranki v višini 111,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker vrednost spornega predmeta v podrednem zahtevku ne presega znesek za izpolnitev pogoja dovoljenosti oziroma vsebinske obravnave revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP), je revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja se v postopku pri toženi stranki uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (249. člen ZPIZ-1). Kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanec in njegovi družinski člani, potrebno izvedensko mnenje, dajo izvedenska mnenja o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po stalni pomoči in postrežbi ter o nezmožnosti za delo oziroma nezmožnosti za delo vdove ali vdovca oziroma drugih zavarovančevih družinskih članov, izvedenski organi zavoda, to je invalidske komisije, zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ zavoda (261. člen ZPIZ-1). Organizacijo in način delovanja izvedenskih organov določa Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 in naslednji).

8. V sodnem postopku sicer mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, torej izvedenskih organov zavoda, ki je ena od strank v postopku, ne predstavljajo izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP. Kljub temu pa mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti, saj predstavljajo enega od dokazov za ugotavljanje zmožnosti zavarovanca za opravljanje organiziranega pridobitnega dela oziroma njegove preostale delovne zmožnosti. Tožnik je sicer res nasprotoval mnenju invalidske komisije II. stopnje ter zahteval določitev "nepristranskega" sodnega izvedenca in sicer Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja sta tako invalidska komisija I. stopnje kot invalidska komisija II. stopnje pri podaji mnenja upoštevali vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, predvsem napotke specialista nevrologa (zaradi tožnikove prebolele nevroborelioze) ter bili tudi ustrezno sestavljeni. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da zgolj dejstvo, da tožnik dvomi v pravilnost mnenj invalidskih komisij, iz razlogov, ker sta organa v sestavi tožene stranke, ne more biti zadostni razlog za izvedbo dokaza z izvedencem. Tožnik v postopku ni predlagal nobenih dokazov, ki bi kazali na drugačno stanje, kot je bilo ugotovljeno v predsodnem postopku. Tudi v reviziji ne navede, katera od ugotovitev invalidske komisije II. stopnje ni v skladu z medicinsko dokumentacijo oziroma drugimi izvidi, ki se nahajajo v sodnem spisu. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da zgolj splošno nasprotovanje mnenju invalidskih komisij, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva še izvedbe dokaza s sodnim izvedencem in je predlagan dokaz utemeljeno zavrnilo (213. in 287. člen ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni kršitev načela dispozitivnosti, saj po drugem odstavku 213. člena ZPP sodišče ni vezano na predloge strank in na to, katere dokaze bo izvedlo. S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 4. 3. 2008, zavrnitev dokaza z izvedencem pa natančno pojasnilo, ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je obravnavalo že več podobnih sporov, v katerih je sodišče izvedlo le dokaz z vpogledom v mnenja invalidskih komisij, in ker ni bilo vsebinskih razlogov za dvom v ugotovitve invalidske komisije zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem in odločilo enako, kot v tej zadevi (1).

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi bila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana iz razloga, ker naj se sodbe sodišča druge stopnje ne bi dalo preizkusiti, ker je neobrazložena. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je zahtevek tožnika po priznanju I. kategorije invalidnosti v nasprotju z njegovo izpovedbo, ko sploh ni zatrjeval, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tožnik je resda izpovedal, da ni sposoben opravljati dela, na katerega napotuje izpodbijana odločba tožene stranke. Vendar je sam ocenil, da je njegova delovna zmožnost v taki meri zmanjšana, da bi kvečjemu lahko opravljal dela pometača, kar pa glede na prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne predstavlja I. kategorije invalidnosti. Tožnik je v postopku namreč zahteval odpravo odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Z izpodbijanima odločbama, pa mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu s polovico delovnega časa in odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo.

10. Sodišče je, kot že obrazloženo, svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenje invalidske komisije II. stopnje (v sestavi zdravnikov s področja tožnikovih zdravstvenih težav; t.j. specialista internista in specialista nevrologa), ki upošteva tudi predlog tožnikovega osebnega zdravnika, ki tožnikovo zdravstveno stanje dobro pozna in posebej napotek specialista nevrologa, da se tožniku razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in omogoči delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Glede na tako ugotovljeno tožnikovo delazmožnost je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo njegov zahtevek po priznanju I. kategorije invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2007 dalje.

11. Revizija sicer uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar ne pove v čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Iz njene vsebine izhaja, da ga uveljavlja le v zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ki kot je bilo že pojasnjeno, v postopku niso bile podane.

12. Ker v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo, kolikor je ni zavrglo, zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glej VIII Ips 517/2008, VIII Ips 307/2008, VIII Ips 444/2006, VIII Ips 277/2006, VIII Ips 324/2009 in druge.