Jedro

Uveljavljanje kršitve neobstoja poslovne in s tem tudi nepravdne sposobnosti ni mogoče v primeru, ko je takšna stranka v postopku v celoti uspela.

Sklep sodišča, da ne dovoli nasprotne tožbe in da gre za samostojno tožbo, pa je sklep procesnega vodstva in s takšno odločitvijo prvo toženki sodišče ni odreklo pravico do sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se pooblastilo z dne 30. 12. 2002 razveljavi. Prav tako se razveljavi tudi prodajna pogodba z dne 13. 1. 2003, katere predmet je bila prodaja parcele št. ... k.o. M. pripisana vl. št. 88 (sedaj vl. št. 1752) za kupnino 16.142.000,00 SIT, sklenjena med prodajalcem M.D. in kupko S.B. Toženka S.B. je dolžna izstaviti tožniku C.D. zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na navedeni parceli v korist M.D., sicer bo to dovolilo nadomestila sodba. Toženki sta nerazdelno dolžni povrniti tožniku 3.897,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izrek sodbe v točkah 1-4).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje prvo toženka. V pritožbi očita sodišču, da je že v začetku pravdnega postopka postopalo v nasprotju z 80. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožbo je namreč vložil M.D., ki je med postopkom umrl. V tožbi je zatrjeval, da izpodbija pooblastilo in na podlagi tega pooblastila sklenjeno prodajno pogodbo, ker ni bil sposoben razumeti svojih dejanj zaradi starosti in pijanosti. Sodišče tožbe ne bi smelo sprejeti v obravnavo, ker je tožnik zatrjeval, da je nerazsoden in ker ni imel zakonitega zastopnika bi moralo, če že ni tožbe zavrglo, postopek vsaj prekiniti in tožniku postaviti zakonitega zastopnika. Sodišče prve stopnje tako tudi ni ravnalo z dovolitvijo vstopa C.D. v pravdo in zato že drugič kršilo 80. člen ZPP. Sedanji tožnik je namreč stopil v pravdo kot oporočni dedič prejšnjega tožnika, vendar bi moralo sodišče najkasneje takrat, ko je prejelo izvedensko mnenje izvedenca M.V. ugotoviti, da je tudi oporoka nična, saj že ob sestavi oporoke M.D. ni bil sposoben izraziti oporočne volje. Ker na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti, bi moralo sodišče ugotoviti, da je tudi oporoka nična, zaradi česar novi tožnik kot dedič ni edini dedič in torej na aktivni strani ni pravdno sposobne stranke. Tako se izkaže, da na aktivni strani ni nastopala stranka, ki bi bila pravdno sposobna, kar je bistveno vplivalo na zakonitost sodbe. V nadaljevanju pritožba navaja, da sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku prvo toženke, ki ga je postavila po nasprotni tožbi. Sodišče je zgolj v obrazložitvi zapisalo, da bo zahtevek v nasprotni tožbi izločilo, vendar je to le zapis v obrazložitvi. Sodišče torej ni odločalo o zahtevku po nasprotni tožbi in je tako kršilo drugi odstavek 2. člena ZPP. Nadaljnja procesna kršitev je v tem, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo pravne podlage svoje odločitve, zato se sodba ne more preizkusiti. Tožnica tako domneva, da je sodišče uporabilo 86. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker se sklicuje na ničnost. Sodišče ob tem ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj prvi odstavek 87. člena OZ določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti tudi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Sodišče je prvo toženki naložilo vrnitev nepremičnine, med tem ko tožeči stranki ni naložilo vrnitve kupnine. Pri tem pritožnica poudarja, da je prvostopenjsko sodišče verjelo pričam, ki so povedale tudi o predaji kupnine. Sodišče je tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, podrejeno pa še pritožba navaja, da je prvo toženka predlagala, da izvedenka vpogleda neposredno v CT slike možgan pokojnega M.D. oziroma, da se glede tega opredeli izvedenec ustrezne medicinske specialnosti kot član komisije, ki je podala izvedensko mnenje. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženki ob izdelavi izvedenskega mnenja dr. V. tega nista izpostavljali, ker tega mnenja nista povzeli in je pritožnica celo zahtevala izločitev izvedenca. Prvo toženka tako predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D). V takšnem obsegu opravljen pritožbeni preizkus pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne v pritožbi uveljavljanih, kot tudi ne uradoma upoštevanih kršitev.

6. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje obsežne razloge v zvezi s pritožbeno grajo, ki se nanaša na pravdno oz. procesno sposobnost prvotnega tožnika M.D. (obrazložitev sodbe na strani 3 in prva dva odstavka na strani 4). Slednji je tožbo vložil po pooblaščencu odvetniku, sodišče prve stopnje pa je izčrpno pojasnilo, da je šele po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca V., ki je bilo izdelano po smrti M.D., lahko ugotovilo, da prvotni tožnik ni imel poslovne in s tem tudi ne pravdne sposobnosti. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da uveljavljanje te (enako velja tudi za uradni preizkus), sicer absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (11. tč. drugega odst. 339. člena ZPP), ni mogoče v primeru, ko je takšna stranka v postopku v celoti uspela.(1) Zaradi uspeha tožnika torej ni razlogov za razveljavitev sodne odločbe in se prvo toženka v pritožbi na to kršitev neuspešno sklicuje.

7. Neutemeljeno pritožba navaja razloge, ki se nanašajo na oporoko, s katero je pokojni M.D. kot edinega dediča določil sedanjega tožnika C.D.. V tem postopku se sodišče prve stopnje ni smelo ukvarjati z vprašanjem ali je oporoka nična ali ne. Sodišča namreč sodijo zgolj v okviru tožbenih zahtevkov (2. člen ZPP). Zapuščinski postopek po pok. M.D. je pravnomočno končan in kot edini dedič določen C.D. (nesporne navedbe strank v tem postopku). Sklep o dedovanju ima učinke materialne pravnomočnosti in pravdno sodišče je nanje vezano (13. člen ZPP), objektivne meje pravnomočnosti takšnega sklepa pa se nanašajo na vsa dejstva dednopravne narave, torej tudi na odločitev, da je oporoka pok. M.D. veljavna. Učinki pravnomočnosti takšne odločitve se lahko odpravijo le v posebnih postopkih in pod pogoji, ki jih določa Zakon o dedovanju.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene kršitve v zvezi s procesnim ravnanjem po tem, ko je toženka na zadnjem naroku dne 23. 2. 2010 postavila zahtevek, s katerim bi naj več tožencev vrnilo prvo toženki (tožnici) 16.142.000,00 SIT. Pritožba ne graja stališča sodišča prve stopnje, da je bila nasprotna tožba nepopolna; ker je prvo toženka po več let trajajočem postopku šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo vložila nasprotno tožbo, ji sodišče prve stopnje ni dodelilo roka za popravo in dopolnitev te tožbe, kot je to predlagala prvo toženka (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na str. 5). Sodišče je ravnalo pravilno, ko je ocenilo in ravnalo s takšno tožbo kot samostojno tožbo. Sklep sodišča, da ne dovoli nasprotne tožbe in da gre za samostojno tožbo, pa je sklep procesnega vodstva in s takšno odločitvijo prvo toženki sodišče ni odreklo pravice do sodnega varstva. Ta bo realizirana v samostojni pravdi. Prav zato je neutemeljena tudi pritožbena graja v delu, v katerem prvo toženka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v posledici ugotovitve, da je nična tudi prodajna pogodba, tožniku naložiti vrnitev prejete kupnine. O tem sodišče ne odloča po uradni dolžnosti, temveč bi prvo toženka morala takšen zahtevek postaviti, kar je storila na zadnjem naroku, kot je obrazloženo v tej točki sodbe in prav o tem zahtevku bo odločeno v posebni pravdi.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, ki jih pritožba uvršča v okvir dejanskega stanja, v zvezi s predlogom, da izvedenka neposredno vpogleda v CT slike možgan pok. M.D. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pridobilo najprej pisno izvedensko mnenje izvedenke K., v katerem je ta pritožbeni ugovor (podan že v postopku pred sodiščem prve stopnje) pojasnjen v tč. 2. mnenja (l. št. 329); sodišče prve stopnje pa je procesno pravilno opravilo tudi zaslišanje izvedenke, ki je pojasnila:“....da CT posnetek pregleda rentgenolog (tudi nevrolog ali nevrokirurg) in tako radiolog opravi osnovno razlago in o tem sestavi izvid, da ostali zdravniki dobijo očitek slike (radiologa) in nikoli ne dobijo v roke slike....“(obrazložitev sodbe v prvem odst. na strani 7). Sicer pa pritožba, kar je bistveno, ne graja dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z dokazno oceno mnenj izvedenca V. in K. (Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani) in tudi ne pravnih zaključkov, da pok. M.D. ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj oz. je bil poslovno nesposoben tako glede pooblastila z dne 30.12.2002, kot tudi pogodbe z dne 24.12.2002 (overitev podpisa 13.1.2003) (obrazložitev sodbe na straneh 10. do 12.).

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog, da sodišče ni navedlo pravne podlage odločitve. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je bilo pooblastilo za prodajo z dne 30.12.2002 nično (četrti odst. obrazložitve sodbe na strani 11); v zvezi z neveljavnostjo pogodbe pa je zapisalo tudi določilo 87. člena OZ (tretji odst. obrazložitve sodbe na strani 12). Tudi sicer opustitev navedbe pravne podlage (člena) odločitve, ne pomeni obstoja kršitve postopka.(2) Na tem mestu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik (in kar je prezrlo tudi sodišče prve stopnje) v tožbenem zahtevku uporabil besedno zvezo „se razveljavi“, kar je pravna posledica sankcije izpodbojnosti in ne ničnosti pravnega posla. Toda objektivne meje pravnomočnosti odločitve zajemajo tudi odločilna dejstva, na podlagi katerih je bila izrečena pravna posledica, zapisana v izreku sodbe in iz teh izhaja, kot je bilo povzeto, da je bila ugotovljena ničnost obeh pravnih poslov. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo pa ni bistveno, ker za odločitev o tako postavljenem tožbenem zahtevku niso pomembni časovni učinki neveljavnosti (ex tunc ali ex nunc), kar je sicer ena izmed pomembnih razlik med sankcijo ničnosti ali izpodbojnosti pravnega posla. Obema oblikovalnima zahtevkoma (tč. 1. in 2) sledi še namreč dajatveni (izstavitev z.k. listine) in samo slednji je tisti, na podlagi katerega bo tekla morebitna izvršba; zanj pa, kot je bilo že pojasnjeno, časovni vidik učinkov neveljavnosti ni bistven.

11. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker niso bili priglašeni (163. in 165. člen ZPP).

Op.št.(1): Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 337; Op.št.(2): II Ips 217/99 z dne 1.12.1999: “Če v sodbi ni naveden predpis, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, gre za kršitev postopka, ki pa praviloma ni ne absolutne ne relativne narave.“