Jedro

Tožnica ni delala v prostorih brez naravne osvetlitve, zato tožbeni zahtevek za plačilo dodatka k plači iz naslova dodatka za delo v prostoru brez naravne osvetlitve ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je v okviru izvedenega dokaznega postopka skrbno raziskalo in nato presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, zaradi katerih je tožnica toženi stranki očitala mobing, in utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajala diskriminacija ali ponavljajoče, sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje, usmerjeno proti tožnici (tožnica je bila v spornem obdobju ocenjevana na podlagi strokovne presoje ocenjevalk, zato so pritožbene navedbe, da je bila ocenjena prenizko, neutemeljene; tožnica bi morala, v kolikor je prepričana, da ji je tožena stranka odpoved podala zaradi starosti in ne iz dejanskega poslovnega razloga, to uveljavljati v sporu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato pritožbene navedbe o tem, da je bila odpovedni razlog diskriminatoren in neutemeljen, niso pravilne,...). Pri razsojanju je utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da tožnica tekom zaposlitve pri toženi stranki nikoli ni (pisno) uveljavljala kršitve pravic zaradi domnevnega mobinga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati 3.004,00 EUR bruto (124,33 EUR in 2.880,00 EUR) tako, da od obračunanih bruto dodatkov obračuna in plača davke in prispevke, nato pa tožnici izplača neto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, ter 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2013 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in je toženi stranki dolžna povrniti stroške sodnega postopka v višini 1.143,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka 8 dni do plačila (II. točka izreka) in da se tožnici v plačilo naložijo stroški prič A.A. v višini 15,00 EUR in B.B. v višini 2,20 EUR (III. točka izreka).

2. Tožnica zoper navedeno sodbo vlaga laično pritožbo, v kateri smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prostor, v katerem je delala, je bil brez direktne naravne oziroma dnevne osvetlitve, svetloba vanj je prehajala preko jaška, ki je bil prekrit z mlečnim pleksi steklom, in preko hodnika iz druge pisarne, v kateri pa so si zaposleni zastirali okna. Uporabljati so morali umetno svetlobo, večina zaposlenih iz te pisarne ima težave z očmi. Današnje stanje pisarne, ki je prazna, ni enako stanju, v kakršnem je tožnica delala. Ob ogledu v njej ni bilo omar, sosednja pisarna pa ni imela zastrtih oken. Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva predvideva dodatek za delo v prostorih brez naravne osvetlitve in nikjer ne določa, da bi dodatek pripadal v primerih brez vsakršne naravne osvetlitve, kot se sklicuje tožena stranka. Sicer pa nikjer ni definicije dela v prostorih brez naravne osvetlitve. Interno obvestilo o letnem dopustu za 2009 in 2010 je vsebovalo to postavko, ki so jo naslednje leto izbrisali. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo Kolektivne pogodbe in dejanskega stanja polno zasedene pisarne, temveč le video ogleda z dne 26. 2. 2016. Nadalje navaja, da bi ob novi sistemizaciji delovnih mest 1. 1. 2009 morala prejeti odločbo o zaposlitvi s karierno stopnico vsaj izkušeni namesto samostojni delavec (A.A. je bil na enakem delovnem mestu kot tožnica 12 mesecev pred novo sistemizacijo in je prejel odločbo s karierno stopnico izkušeni), glede na delovne izkušnje in letne ocene pa bi ji pripadala karierna stopnica senior. Sodišče je na naroku dne 19. 10. 2015 pričam postavljalo vprašanja glede letnih razgovorov in letnih ocen na podlagi doseganja ciljev, ki pa niso bistvenega pomena v tej pravdi. Površna je ocena sodišča v 47. točki obrazložitve sodbe, da tožnica ni bila simpatična nadrejenim, saj iz pričanja C.C. in D.D. to ne izhaja, nepravilna pa je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnica pavšalno navajala dogodke v času delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je tožnica izpolnjevala pogoje za napredovanje (letna ocena vsaj B in dolžina izkušenj na istem delovnem področju). Tožnica je bila na delovno mesto referent administracije razporejena s 1. 4. 2003, ker je bilo njeno delovno mesto tajnica ukinjeno s 30. 3. 2009. Da je bila tožnica referent administracije poslov, je razvidno iz letnih razgovorov in ciljev ter iz sistema tožene stranke. Naziv v pogodbi pa se ji je spremenil šele s 1. 1. 2009. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da časovni kriterij za napredovanje ni bil izpolnjen. Tožničino delovno mesto referent administracije poslov ni bilo ukinjeno. Tožnica je bila premeščena na drugo delovno mesto (na oddelek izterjave fizičnih oseb), na njeno prvotno delovno mesto pa sta bili zaposleni dve novi osebi, med drugim znanka C.C.. D.D. in C.C. se neutemeljeno sklicujeta na novi proces dela ob upoštevanju Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki velja že od 2008, posodobljen pa od leta 2009. Tožnica si je izdelala t.i. delovna navodila in meritve na komitentih, kar je nato morala posredovati njenima naslednicama E.E. in F.F.. Zoper tožničino delo v letih 2003- 2011 nikoli ni bilo pripomb ali revizijskega ukrepa. V tem času je naraščalo tudi delo, kar je vse opravila sama. V zvezi s tem, da potrebuje pomoč, je opozarjala večkrat, zato je sodišče nepravilno povzelo izjavo G.G., da je tožnica nikoli ni opozorila, da je s čim nezadovoljna in da se ni pritoževala. O tem so izpovedale priče D.D., A.A. in H.H.. Da je tožnica delo dobro opravljala, je razvidno iz doseženih ciljev in napredovanja iz samostojnega v izkušenega sodelavca v letu 2010, zato je bila premestitev na izterjavo fizičnih oseb zanjo toliko večji šok. Zaradi stresa je morala jemati tudi tablete in obiskovati psihiatra. Tožnica je obvladala angleški jezik in ob vsem navedenem sta bili premestitev in kasneje tudi odpoved tožnici neupravičeni. Oddelka administracije poslovanja in centralne bančne operative sta se združila, C.C. pa je prevzela operativno vodenje obeh oddelkov, zato se je reorganiziralo delovno mesto in plačilni razred vodje oddelka, vsebina procesov dela in vsebina posameznih delovnih mest pa se ni spremenila. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejanskega stanja in predloženih dokazov. Tudi delovno mesto izterjevalke se ni ukinilo. Tožena stranka je po enem letu objavila nov razpis za to delovno mesto, na katero je bila izbrana prav tako bivša sodelavka tožene stranke, ki nikoli ni opravljala del kot izterjevalka. Razlog za odpoved je neutemeljen in diskriminatoren. Ves čas, ko tožena stranka ni smela objaviti novega razpisa, je kot referent izterjave delala Katja Kerin, zato sta to delo opravljali dve osebi, enako kot prej, ko je delala še tožnica. Tožnice in ostalih starejših delavcev so se želeli znebiti, še preden bi postali zaščitena kategorija delavcev. Tožnica je diskriminacijo doživela tudi pri izplačilu variabilnega dela za leto 2012, ker je bila ocenjena nižje in zato do tega izplačila ni bila upravičena. Prav tako tudi ni prejela 2.000,00 EUR nadomestila oz. pomoči pri iskanju nove zaposlitve, čeprav je to namenjeno vsem odpuščenim delavcem, ker je napovedala tožbo proti delodajalcu.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da so bile vse razporeditve in ocenitve, s katerimi se tožnica ne strinja, dokončne in pravnomočne, prav tako tudi odpoved, tožnica pa tudi nikoli ni sprožila postopka v zvezi z mobingom. Tožničinemu zahtevku za plačilo odškodnine ni mogoče ugoditi, saj so bila vsa ravnanja tožene stranke zakonita, tožena stranka pa tožnice ni imela namena šikanirati. Sicer pa tudi ni dokazana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in bolezenskimi težavami tožnice. Tožena stranka poudarja, da so bila osebna pričakovanja in ocena lastne sposobnosti drugačna od odločitev delodajalca. V zvezi s pogoji dela, v katerih je delala tožnica, tožena stranka navaja, da so taki dodatki namenjeni za delo v prostorih brez vsakršne osvetlitve in da je bila osvetlitev tožničine takratne pisarne ustrezna. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. V tem individualnem sporu tožnica zahteva izplačilo dodatka za delo v prostoru brez naravne osvetlitve, nadomestilo za neizkoriščen dodatni dan letnega dopusta, ki naj bi ji pripadal zaradi dela v prostoru brez naravne osvetlitve, in plačilo odškodnine zaradi mobinga. Sodišče je zavrnilo vse tožničine zahtevke.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1) v 3. odstavku 127. člena določa, da se dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, lahko določijo s kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje je za odločanje v tej zadevi zato utemeljeno uporabilo Kolektivno pogodbo dejavnosti bančništva (Ur. l. RS, št. 5/2011 in spremembe; v nadaljevanju: KP). Ta v 1. odstavku 60. člena določa, kateri dodatki pripadajo delavcem za pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, in med temi pogoji je navedeno tudi delo v prostorih brez naravne osvetlitve. V 5. odstavku tega člena je v zvezi s tem dodatkom posebej pojasnjeno, da pripada delavcu za čas, ki traja najmanj polovico delavčeve dnevne delovne obveznosti in dela v prostorih brez naravne svetlobe.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da skladno s KP delavcu pripada dodatek za pogoje dela le v primeru dela v prostorih brez naravne osvetlitve oz. svetlobe. Tožničina pisarna je bila osvetljena tudi z naravno svetlobo, kar izhaja iz izpovedi zaslišanih prič H.H., A.A., B.B. in C.C., fotografij, ki jih je v spis predložila tožnica, in fotografij, ki jih je ob ogledu pisarne posnelo sodišče, nenazadnje pa tudi tožnica trdi, da je v pisarno svetloba prihajala preko svetlobnega jaška in čez stekleno steno iz hodnika oziroma druge pisarne. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da stanje ob ogledu ni bilo enako tistemu stanju, v katerem je tožnica delala, saj tožnica ne navaja, da bi se pisarno kakorkoli preurejalo, zato je količina svetlobe, ki prehaja v sporno pisarno, nespremenjena in na ogledu ni mogla biti drugačna kot v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje pa je sicer pri odločanju upoštevalo tudi dejstvo, da so bile v spornem obdobju steklene stene delno prekrite z omarami, kar izhaja iz tožničinih fotografij. Nerelevantne za odločitev so pritožbene navedbe, da je obvestilo o letnem dopustu za leto 2009 in 2010 vsebovalo tudi (prazno) postavko, da delavcu pripada dodaten dopust za delo v zaprtih prostorih brez naravne osvetlitve, saj je to obvestilo vsebovalo tudi ostale prazne postavke, ki so bile prepisane iz Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic, ki je veljala pred KP. Sicer pa to obvestilo v nobenem primeru ne more vplivati na odločitev sodišča, ki samo presoja, ali je tožnica delala v takih razmerah, da je bila upravičena do vtoževanega dodatka.

10. Sodišče prve stopnje je pri razsojanju upoštevalo tudi podatke iz meritev osvetljenosti z dne 25. 9. 2009, iz katerih izhaja, da je bila v tožničini pisarni osvetljenost med 650 in 750 luxi, medtem ko je za delo z računalnikom priporočena osvetljenost delovnega mesta 500 luxov, vrednost osvetljenosti delovne površine tožnice je bila 717 luxov, po izolux krivuljah pa je bila delovna površina tožnice osvetljena s 650 luxi. Upoštevalo je tudi Revizijo ocene tveganja z Izjavo o varnosti, iz katere med drugim izhaja, da je bila osvetljenost delovnega mesta tožnice za opravljanje vrste dela po pogodbi o zaposlitvi primerna in skladna s standardi Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Glede na vse navedeno je pravilno zaključilo, da tožnica ni delala v prostorih brez naravne osvetlitve, zaradi česar je njen tožbeni zahtevek za plačilo dodatka k plači iz naslova dodatka za delo v prostoru brez naravne osvetlitve utemeljeno zavrnilo.

11. Iz enakega razloga je (utemeljeno) zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo nadomestila za dva neizkoriščena dneva letnega dopusta, ki naj bi tožnici pripadal zaradi dela v prostorih brez naravne osvetlitve v času od 16. 10. 2009 do 1. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo tudi na dejstvo, da tožnica ni zatrjevala, da je uveljavljala varstvo pravic pri toženi stranki zoper obvestila tožene stranke o pripadajočem letnem dopustu v posameznih letih spornega obdobja.

12. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva tudi plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR zaradi mobinga na delovnem mestu pri toženi stranki. Kot mobing je izpostavila dejstvo, da jo je nadrejena G.G. ocenila s karierno stopnico samostojni delavec namesto izkušeni delavec, da je bila premeščena na oddelek izterjave fizičnih oseb, da je bila nepravilno oziroma prenizko ocenjena za leto 2012, zaradi česar ji ni bila izplačana realizacija mesečno izterjanega za 2012, da ji ni bil izplačan dodatek ob prenehanju delovnega razmerja v višini 2.000,00 EUR in da ji je bila podana odpoved iz poslovnega razloga, za katero trdi, da ji je bila podana zaradi starosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v navedenih ravnanjih tožene stranke kot delodajalca ni bilo pritopravnosti in da se nad tožnico ni izvajal mobing, kot ga opredeljuje in prepoveduje četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1). Skladno s to določbo trpinčenje na delovnem mestu oz. mobing predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tudi pravilno materialno pravno zaključilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Zaključilo je, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba o površnosti ocene sodišča prve stopnje v 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče zapisalo, da bi bilo glede na zatrjevanja tožnice v tem sporu mogoče sklepati, da se je sklicevala na diskriminacijo zaradi starosti in osebno okoliščino, da ni bila simpatična nadrejenim. Tožnica je namreč izpovedala, da so bili pri toženi stranki letni razgovori in sprejete ocene rezultat všečnosti oziroma simpatije posameznega delavca nadrejenemu in ne rezultat dejansko opravljenega dela.

14. V zvezi z oceno G.G., ki jo je kot nadrejena ob novi sistemizaciji 1. 1. 2009 razporedila v karierno stopnico samostojni delavec, je tožnica navajala, da bi jo nadrejena morala razporediti na višjo karierno stopnico izkušeni sodelavec, ker je bila v banki zaposlena že dalj časa, na istem delovnem mestu pa od leta 2003. Po oceni pritožbenega sodišča iz prvostopenjske sodbe ne izhaja jasno, da je šlo v spornem obdobju za dva sklopa ocenjevanja, ki ju je potrebno ločiti - eden je bil ocenjevanje G.G., ko je zaposlene ob novi sistemizaciji uvrstila v izhodiščne karierne stopnice, drugi pa je letno ocenjevanje.

15. Kot izhaja iz obširno izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje, je tožena stranka s 1. 1. 2009 uvedla novo sistemizacijo in sistem kariernih stopnic. Iz Navodil o spremljanju/ocenjevanju uspešnosti (Navodila), ki so pričela veljati z novo sistemizacijo, izhaja, da lahko delavec napreduje, če izpolnjuje postavljene kriterije (uspešnost-doseganje ciljev zaposlenega, trajanje zaposlitve na predhodni karierni stopnici in uresničevanje ključnih kompetenc). Ali delavec izpolnjuje vse kriterije, ugotavljajo in ocenjujejo nadrejeni, po oceni pritožbenega sodišča pa napredovanje po preteku minimalne dobe zaposlitve na predhodni karierni stopnici ni samoumevno, temveč je potrebno ugotoviti izpolnjevanje vseh pogojev. Podobno izhaja tudi iz izpovedi priče D.D., ki je izpovedala, da število let na delovnem mestu ne pomeni avtomatizma za napredovanje, in da napredovanje po kariernih stopnicah ni absolutna pravica posameznika in dolžnost delodajalca.

16. Uvrstitev na izhodiščno karierno stopnico po novi sistemizaciji je izvedla G.G., ki je tožnico uvrstila na karierno stopnico samostojni delavec, za katero je v Navodilih navedeno, da delo opravlja samostojno in le izjemoma potrebuje pomoč, ter dobro obvladuje področje dela po pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je sama izpovedala, da ta ocena sicer ni slaba ocena, a se je počutila, da ni pravilno ocenjena glede na A.A., ki je v njen oddelek prišel v letu 2008 in ga je G.G. ob formiranju nove sistemizacije uvrstila na višjo izhodiščno karierno stopnico. Iz izpovedi A.A. izhaja, da je bil pri toženi stranki sicer zaposlen od 1999 in je zamenjal kar nekaj delovnih mest. Po oceni pritožbenega sodišča je G.G. zaposlene razporedila glede na splošno znanje oz. usposobljenost, saj pred uvedbo nove sistemizacije ni bilo opredeljenih ciljev za posamezno delovno mesto. Tožnica je ob uvedbi nove sistemizacije podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo navedeno, da delo opravlja v karierni stopnici samostojni delavec in skladno s katero ji pripada osnovna plača. Zoper to razporeditev pa ni ugovarjala. Pritožbeno sodišče verjame tožnici, da je bila nezadovoljna, ker so bili nekateri sodelavci, med njimi A.A., razporejeni v karierno stopnico samostojni delavec in prejeli 110 % osnovne plače, a glede na vse zgoraj navedeno v ravnanju nadrejene G.G. ni zaslediti elementov mobinga.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica v spornem obdobju, tudi za leto 2012, ocenjevana na podlagi strokovne presoje ocenjevalk, zato so pritožbene navedbe, da je bila ocenjena prenizko, neutemeljene. Tožnica tudi zoper oceno za leto 2012, za katero trdi, da je bila ocenjena prenizko in posledično prikrajšana za neizplačilo variabilnega dela v letu 2012, ni vložila ugovora.

18. Elementov mobinga ni niti v zvezi z zaposlitvijo tožnice na oddelku izterjave z dnem 1. 9. 2011. O tem je podrobno izpovedala J.J., ki je bila tožnici nadrejena od 1. 9. 2011. Zaradi združitve oddelkov administracije in centralne bančne operative ter zaradi spremembe delovnih procesov je bila tožnici v podpis ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto referent na področju centralnih operacij. Tožnica je to pogodbo podpisala in v zvezi z reorganizacijo ni zatrjevala mobinga. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem, zakaj tožnica ni bila več primerna za opravljanje dela na podpori transakcijskih računov, utemeljeno sledilo izpovedi J.J.. Ta priča je pojasnila, da je do sprememb delovnih procesov prišlo zaradi postopkov glede preprečevanja pranja denarja in zaradi česar se je pokazala potreba po dobrem znanju angleškega jezika, katerega pa tožnica ni obvladala v zadostni meri. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se tožničino delovno mesto referent administracije poslov ni ukinilo, saj ukinitev delovnega mesta ni pogoj za reorganizacijo, neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da se je tožnico prerazporedilo, da se je lahko na njeno dotedanje delovno mesto zaposlilo dve drugi delavki (E.E. in F.F.). Za odločitev v tem sporu pa niso relevantne tožničine pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je delo dobro opravljala in nanj ni bilo pripomb, saj tožnica ni bila premeščena iz krivdnih razlogov oz. v okviru disciplinskega postopka.

19. Tožnica med ravnanji tožene stranke, ki naj bi vsebovali tudi elemente mobinga, navaja tudi odpoved z dne 5. 7. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi morala tožnica, v kolikor je prepričana, da ji je tožena stranka odpoved podala zaradi starosti in ne iz dejanskega poslovnega razloga, to uveljavljati v sporu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato pritožbene navedbe o tem, da je bila odpovedni razlog diskriminatoren in neutemeljen, niso pravilne. Tožnica namreč ne more potem, ko je zamudila rok za izpodbijanje prejete odpovedi, v tem postopku zahtevati odškodnine zaradi domnevno nezakonito podane odpovedi.

20. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo tudi, da je šlo pri izplačevanju zneska tistim odpuščenim delavcem, ki se niso udeležili t.i. „X.“ programa, in so se hkrati odpovedali možnosti izpodbijati prejeto odpoved, za poslovno odločitev tožene stranke. Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tem institutu ni šlo za odpravnino, ki delavcu v primeru odpovedi iz poslovnih razlogov pripada po zakonu. Iz pričanja H.H., A.A. in I.I. izhaja, da je bil pogoj tožene stranke za izplačilo tega zneska v višini 2.000,00 EUR bruto podpis izjave, da odpuščeni delavec ne bo tožil tožene stranke zaradi podane odpovedi, tožnica pa je toženi stranki napovedala tožbo zaradi nezakonite odpovedi. Glede na navedeno odločitev tožene stranke, da tožnici ne izplača tega zneska, ne predstavlja trpinčenja tožnice. Tožničina pritožbena navedba, da je ta znesek pripadal vsem odpuščenim delavcem, pa ni pravilna.

21. Sodišče prve stopnje je v okviru izvedenega dokaznega postopka skrbno raziskalo in nato presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, zaradi katerih je tožnica toženi stranki očitala mobing, in utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajala diskriminacija ali ponavljajoče, sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje, usmerjeno proti tožnici. Pri razsojanju je utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da tožnica tekom zaposlitve pri toženi stranki nikoli ni (pisno) uveljavljala kršitve pravic zaradi domnevnega mobinga.

22. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in tretjega odstavka 165. člena. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).