Jedro

Ni potrebno, da je preklic oporoke izjavljen v isti obliki kot jo ima oporoka. Če pa je preklic oporoke neveljaven, ker nima oblike, ki jo zakon predpisuje, ko oporočitelj ne zna ali ne more brati, je tudi oporoka takšnega oporočitelja, ki ni sestavljena v obliki, kot jo določa 66. člen ZD, neveljavna.

Izrek

Pritožbi toženke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je oporoka, ki jo je naredila zapustnica M.M. na Temeljnem sodišču v K., Enota v K., veljavna, ker je oporočiteljica ni preklicala, saj je njena izjava, ki ne vsebuje datuma, je pa bila overjena pri tedanjem Temeljnem sodišču v K., neveljavna, kar je toženka dolžna priznati.

Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 48.610,00 SIT. Ugotovilo je, da je predmet tega postopka zgolj veljavnost zapustničinega preklica sodne oporoke, zato je obrazložilo, da se v veljavnost sodne oporoke ni spuščalo.

Proti tej sodbi je vložila toženka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi zatrjuje, da zapustnica ni znala ne brati ne pisati, kar je bilo znano okolici, in je toženka za te trditve tudi ponudila sodišču dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Toženka vztraja, da ima sodna oporoka pomanjkljivosti, zaradi katerih ji sodišče ne bi smelo priznati veljavnosti. Ker oporočiteljica ni bila pismena, bi morala biti sodna oporoka sestavljena in prebrana oporočiteljici v navzočnosti dveh prič, kar pa ni bilo upoštevano. Povsem zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je predmet tega spora le veljavnost preklica, dejansko je v zapuščinskem postopku bila sporna veljavnost oporoke in je prav zaradi veljavnosti oporoke bil tožnik napoten na pravdo. Tudi toženka je v tem postopku ugovarjala veljavnosti oporoke, ki ni bila sestavljena v predpisani obliki oziroma opozorila sodišče, da ne more imeti dveh različnih kriterijev do dveh listin, to je oporoke in preklica oporoke, na katerih je zapustnica napravila ročno znamenje, za katerega tožnik v tožbi sam ugotavlja, da sta si podobna. Sporno zanj je, da je na preklicu zapustničin podpis prečrtan in overjen prstni odtis. Samo dejstvo glede overjenega prstnega odtisa zapustnice ni sporno, dejstvo je, da je ročno znamenje, ki ga je kot svoj podpis pod preklic oporoke zapisala zapustnica, prečrtala delavka sodišča, ki je zahtevala, da zapustnica na preklic oporoke napravi še prstni odtis. Neustrezno ravnanje delavca sodišča prava nevešči zapustnici pa ne bi smelo imeti za posledico neveljavnosti njenega preklica oporoke oziroma v kolikor je šteti, da je njen preklic oporoke neveljaven, je neveljavna tudi sama oporoka. Sodišče bi moralo tudi v tej smeri ugotoviti dejansko stanje in če oporočiteljica ni znala pisati in brati, bi moralo iz tega razloga šteti oporoko za neveljavno. Toženka predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Predmet dokazovanja v pravdnem postopku niso samo tista dejstva, na katera opira svoje zahtevke tožnik, ampak tudi tista, na katera opira ugovore proti zahtevku tožena stranka (člen 219 ZPP, 1977). V konkretni zadevi je tožnik zaradi svojih interesov res želel doseči zgolj ugotavljanje neveljavnosti preklica oporoke in je zahtevek formuliral tako, da je v izrek vnesel poleg ugotovitve, da je oporoka veljavna, še dostavek "zato, ker je neveljaven preklic". Že iz prvega dela zahtevka pa bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je treba zadevo obravnavati širše, saj takšen zahtevek vsebuje tudi ugotovitev, da je oporoka veljavna. Drugi del dodatnega besedila ob zahtevku, da je oporoka veljavna, niti v sam izrek ne sodi. Predvsem pa bi iz ugovorov toženke v pravdi moralo zaključiti, da je sporno tudi, ali ni v primeru, če se šteje za neveljaven preklic, ker ni bil sestavljen v pravilni obliki, neveljavna tudi sama oporoka. V tej smeri dejanskega stanja zaradi zmotnega stališča, kaj je predmet tega spora, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter je iz tega razloga moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti po 1. odst. 370. člena ZPP in vrniti zadevo v novo sojenje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo raziskati vsa za to pravdo pomembna dejstva, torej tudi tista, ki se tičejo same oporoke. Tudi iz zapuščinskega spisa je razvidno, da je bila zapuščinska obravnava prekinjena zato, ker je med pravdnima strankama sporno, ali prihaja v poštev oporočno dedovanje ali ne. S sodbo, kot jo je izdalo sodišče prve stopnje in ki je predmet pritožbenega postopka, pa to sporno vprašanje sploh ni rešeno, na podlagi takšne sodbe zapuščinskega postopka niti ne bi bilo mogoče nadaljevati.

Toženka v pritožbi opozarja, zakaj je prišlo na preklicu oporoke do prečrtanja zapustničinega podpisa. Trdi, da je podpis prečrtala delavka sodišča, ki je zahtevala, da zapustnica na preklicu oporoke napravi prstni odtis. Opozarja tudi, da tožnik sam priznava v tožbenih navedbah, da sta si podpisa na oporoki in preklicu podobna.

Za sestavo (enako za preklic) oporoke je predpisana stroga obličnost. Oblika je potrebno zato, ker je treba izvršiti voljo tistega, ki je mrtev. Zato mora biti podana gotovost, da je zapustnik sam določil, kaj naj se zgodi z njegovim premoženjem po njegovi smrti in kaj je določil. Določena oblika zagotavlja verodostojnost podane izjave, onemogoča ponareditev in daje možnost, da se ugotovi, kakšna je bila zapustnikova volja. Za preklic ni potrebno, da je podan v isti obliki, kot jo ima oporoka, ki se prekliče. Že po logiki stvari same pa je, da tisti, ki se ne more podpisati na preklic, ker ni pismen, tudi oporoke ni mogel veljavno podpisati. Sodišče prve stopnje naj zato pri ponovni presoji zadeve glede obeh aktov upošteva pri obličnosti enotne kriterije.

Odločba o stroških postopka temelji na določbi člena 166 ZPP.