Jedro

Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.12.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000, 124/2000, 67/2001 in 98/2003, v nadaljevanju ZAzil) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba. Tožena stranka je svojo odločitev pravilno oprla na določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sledi utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka. Ob podaji prošnje za azil je tožnik izrecno navedel, da prosi za azil iz ekonomskih razlogov in, da v izvorni državi ni bil nikoli preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, političnega prepričanja ali zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Ker desetim Albancem ni preskrbel delovne vize v Sloveniji, kot jim je obljubil in so mu za to tudi plačali vsak po 30 EUR, se boji, da bi ga ti ob vrnitvi domov preganjali. Po presoji sodišča prve stopnje grožnje s strani posameznikov albanske narodnosti, ki naj bi jim bil tožnik dolžan skupno 300 EUR, glede na višino dolga in dejstvo, da o podelitvi delovnih viz ne odloča tožnik, temveč državni organi Republike Slovenije, niso take, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega. Mednarodne pogodbe, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, kot tudi Ustava RS, prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar pa po presoji sodišča prve stopnje takšna nevarnost v obravnavanem primeru ne obstaja.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Med drugim navaja, da je izpodbijana sodba preuranjena in da bi bilo treba o njihovi prošnji za azil v Republiki Sloveniji odločati v okviru rednega azilnega postopka. Tožena stranka bi morala izvajati dokaze v smeri razjasnitve razlogov za njegovo zapustitev izvorne države in ne morejo vzdržati ugotovitve tožene stranke in sodišča prve stopnje, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in zadevo pošlje toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. V obravnavani zadevi pa izhaja iz izpodbijane sodbe in potrjujejo podatki v upravnih spisih, da je tožnik zaprosil za azil iz ekonomskih razlogov. Ti razlogi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo razlogov, ki omogočajo pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Tožnik tudi ni ne v prošnji za azil ne v tožbi oziroma pritožbi zoper izpodbijano sodbo zatrjeval, da bi bil v izvorni državi preganjan v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil. Tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da ga bodo v izvorni državi preganjali Albanci, katerim ni preskrbel delovnih viz v Republiki Sloveniji, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države.

Ker so bili glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v okviru rednega azilnega postopka. Že sodišče prve stopnje pa je tožniku pravilno pojasnilo razloge, zakaj je bilo v obravnavanem primeru odločeno v t.i. pospešenem postopku, v katerem so za presojo pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.