Jedro

Količina alkohola se v organizmu ugotavlja po 107. členu ZPrCP. Skladno z ureditvijo tega člena se v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga, kot je obdolžencu že večkrat v tem postopku obrazložilo sodišče prve stopnje, dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP1) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP2) ali strokovnim pregledom. Pritožba vsled temu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za ugotovitev objektivnih znakov prekrška potrebno ugotoviti koncentracijo alkohola v organizmu obdolženca, saj kaj takega ne izhaja niti iz ureditve tega postopka v 107. členu ZPrCP, niti iz definicije prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 246,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, obdolžencu za storjene prekrške določilo glavno sankcijo ter za prekršek po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP tudi stransko sankcijo 16 kazenskih točk, nato pa na podlagi 27. člena ZP-1 izreklo enotno glavno sankcijo - globo v višini 1.140,00 EUR in stransko sankcijo 16 kazenskih točk (KT) za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka o prekršku, in sicer sodno takso v višini 234,00 EUR ter da je obdolženec dolžan globo plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje obdolženec iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter kršitve materialnih določb ZP-1 oziroma zakona, ki določa prekršek po 1. in 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolžencu je bilo očitano, da je dne 3. 3. 2023 ob 18.26 uri vozil osebni avtomobil po avtocesti A1, odsek 038 v Kozjem, (-) pri tem pa je vozil pod vplivom alkohola, saj je imel v organizmu najmanj 0,50 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, (-) na smernem vozišču z dvema ali več prometnimi pasovi ni vozil po sredini prometnega pasu ter (-) pri spremembi voznega pasu, svoje namere ni nakazal s smernimi utripalkami.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v obdolžilnem predlogu z dne 6. 3. 2023 obdolžencu v zvezi s prekrškom vožnje pod vplivom alkohola očitano, da je vozil osebni avtomobil, pri tem pa je imel najmanj 0,53 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, torej očitana mu je bila storitev prekrška po 4. točki četrtega odstavka ZPrCP. Iz razlogov sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve) je razvidno, da je po vložitvi obdolžilnega predloga prišlo do spremembe prakse predlagatelja, ki sedaj tudi v primeru preizkusa z indikatorjem alkohola smiselno uporablja tolerance, kot izhajajo iz Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre ter da je zato ob smiselnem upoštevanju teh toleranc sodišče prve stopnje štelo, da je obdolženec v času vožnje motornega vozila v organizmu imel najmanj 0,50 mg alkohola v litru izdihanega zraka, s tem pa je izpolnil objektivne zakonske znake prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.

Ker se po določbi 3. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP voznika motornega vozila kaznuje z globo najmanj 900 EUR, če ima do vključno 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,38 do vključno 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zrak, pri tem pa se vozniku motornega vozila izreče (le) 16 kazenskih točk, pritožba sicer pravilno opozarja, da bi po spremembi prakse v zvezi z upoštevanjem tolerance indikatorjev alkohola, prekrškovni organ v zvezi s temi prekrški lahko storilcu izdal plačilni nalog v hitrem postopku o prekršku (prvi odstavek 52. člena v zvezi z drugim odstavkom 52. člena ZP-1). Ker pa se je praksa prekrškovnega organa tekom rednega postopka o prekršku spremenila obdolžencu v korist in ker redni postopek o prekršku zagotavlja obdolžencu več pravic kot hitri postopek o prekršku, so pritožbeni očitki o kršitvi po določbi drugega odstavka 155. člena ZP-1 neutemeljeni.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba konkretizirano izpodbija le razloge in odločitev sodišča prve stopnje o prekršku vožnje pod vplivom alkohola po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.

7. Kot je pravilno poudarilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve, se količina alkohola v organizmu ugotavlja po 107. členu ZPrCP. Skladno z ureditvijo tega člena se v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga, kot je obdolžencu že večkrat v tem postopku obrazložilo sodišče prve stopnje, dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP1) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP2) ali strokovnim pregledom. Pritožba vsled temu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za ugotovitev objektivnih znakov prekrška potrebno ugotoviti koncentracijo alkohola v organizmu obdolženca, saj kaj takega ne izhaja niti iz ureditve tega postopka v 107. členu ZPrCP, niti iz definicije prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ki določa, da se voznika, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom tega člena3, kaznuje za prekršek z globo 900 eur ter stransko sankcijo 16 KT, če ima več kot 0,80 do vključno 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,38 do vključno 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

Pri tem pa niso utemeljene pritožbene trditve, da določba 107. člena ZPrCP ne določa, da s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti postopek preverjanja psihofizičnega stanja ni končan. V kolikor namreč iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izhaja, da se je udeleženec cestnega prometa z rezultatom indikatorja alkohola strinjal, kar je glede na razloge izpodbijane sodbe bilo razvidno iz zapisnika v predmetni zadevi (glej 13. točko obrazložitve) in kar izhaja tudi iz listin spisa (vpogled v prilogo A1), takšen zapisnik (tudi če ni podpisan4) predstavlja zakonit dokaz ugotovljenega psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa, saj se etilometer oziroma strokovni pregled odredi le, v kolikor udeleženec oporeka rezultatu indikatorja alkohola. Da pa bi obdolženi v postopku ugotavljanja psihofizičnega stanja temu rezultatu oporekal oziroma od prekrškovnega organa zahteval odreditev preizkusa z etilometrom oziroma strokovni pregled, pa ni zatrjeval niti pred sodiščem prve stopnje, niti pred pritožbenim sodiščem. Zato je pritožbeno vztrajanje, da bi prekrškovni organ moral ugotavljati koncetracijo alkohola v njegovem organizmu in ne zgolj njegove prisotnosti neutemeljeno, prav tako neutemeljeno pa je posledično zavzemanje za uporabo določb Zakona o meroslovju (ZMer-1) in Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre (v nadaljevanju: Pravilnik). Prekrškovni organ namreč po obdolženčevemu strinjanju z ugotovljenim rezultatom indikatorja alkohola ni imel več podlage za odreditev preizkusa z etilometrom oziroma strokovni pregled, saj iz določbe drugega odstavka 107. člena ZPrCP izhaja, da policist udeležencu cestnega prometa odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled le v kolikor oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon.

Pri tem tako ne gre za eklatantno kršitev predpisov ZP-1, ZMer-1 in Pravilnika s strani sodišča prve stopnje, kot zatrjuje pritožba, temveč za napačno in z ustaljeno sodno prakso neskladno razumevanje navedene zakonske določbe s strani obdolženca. Tako sicer pritožba v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da indikator ni merilna naprava, vendar v posledici nepravilnega razumevanja zakonske ureditve napačno zaključuje, da tudi ni ustrezno tehnično sredstvo. Da se tudi z njim lahko preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa, namreč določa in mu na tak način zagotavlja ustreznost ravno zgoraj navedeni 107. člen ZPrCP, določbi 9. člena ZMer-1 in 7. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP, ki jih povzema pritožba, pa v predmetni zadevi sploh nista pravno relevantni, saj je bil rezultat alkohola v obdolženčevem organizmu ugotovljen z indikatorjem alkohola, do uporabe merilne naprave (etilometra) zaradi obdolženčevega strinjanja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola pa sploh ni moglo priti.

8. Vsled zgoraj navedenemu ter ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 3. 3. 2023 sestavil pristojni organ (policist kot pooblaščena uradna oseba) v okviru in na podlagi zakonskega pooblastila (13. člena in 107. člena ZPrCP), se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da je navedeni zapisnik brez dokazne vrednosti. Pritožba pa tudi z izpostavljanjem, da zapisnik ne vsebuje pravnega pouka obdolžencu o njegovih pravicah, ne more uspešno izpodbiti tega zaključka, saj kot je obdolžencu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve, postopek preizkusa alkoholiziranosti še ni postopek o prekršku, temveč posebni upravni postopek, v katerem policija ugotavlja izpolnjevanje pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu, in se šele s podpisom tega zapisnika vzpostavi utemeljen sum vožnje pod vplivom alkohola ter s tem začne postopek o prekršku, policist pred podpisom zapisnika ni dolžan dajati pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo. Ker pa te dolžnosti policista ni, pa tudi zapisnik ne potrebuje vsebovati pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo, kot to očitno napačno razume pritožnik. Ta privilegij namreč udeleženec cestnega prometa pridobi šele takrat, ko se postopek osredotoči nanj kot na storilca prekrška, to pa je pri prekršku vožnje pod vplivom alkohola šele s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti.

Skladno z določbo prvega odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP javna listina in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Zaključek sodišča prve stopnje, da zapisnik z dne 3. 3. 3023 predstavlja javno listino, je vsled zgoraj ugotovljenemu in obrazloženemu pravilen.

Pritožba pa tudi s sklicevanjem na odločbo VS RS IV Ips 117/20085, sklep VSC III Kp 4111/2020 ter odločbo US RS U-I-173/144-19 ne more biti uspešna, saj navedene odločbe niso bile izdane v primerljivih zadevah.

9. Ob pravilnih ugotovitvah, da so obdolžencu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo ravnanje z eventualnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da se je obdolženec glede na ugotovljeno stopnjo alkohola nedvomno tudi zavedal, da je koncentracija alkohola v organizmu tolikšna, da je pod vplivom alkohola in da lahko z vožnjo vozila v cestnem prometu stori prekršek vožnje pod vplivom alkohola pa je v to privolil. Pritožbeni očitki, da odločitev predstavlja sodniško samovoljo, so glede na navedeno neutemeljeni.

10. Pritožba se je izkazala za neutemeljeno in ker tudi kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 246,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15. dneh po vročitvi te sodbe.

1 Po 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP je "indikator alkohola" sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. 2 Po 7. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP je "etilometer" merilna naprava za ugotavljanje množine alkohola v izdihanem zraku. 3 Drugi vozniki imajo lahko največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. 4 Tretji odstavek 79. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da če kdo noče podpisati zapisnika ali odide, preden je zapisnik sklenjen, se to vpiše v zapisnik in navede, zakaj ga ni hotel podpisati. 5 Sodba VS RS IV Ips 117/2008 se ukvarja z izjavo kršitelja, ki jo je podal prekrškovnemu organu, sklep VSC III Kp 4111/2020 se nanaša na zaseg prepovedanih drog in nezakonitost dokazov, ko je bil sum na obdolženca že osredotočen, odločba U-I-173/144 pa se nanaša na presojo ustavnosti tretjega odstavka 61. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 - uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16) ter na odločitve, sprejete na tej pravni podlagi pred njeno razveljavitvijo.