Jedro

Podlage za prekinitev zapuščinskega postopka do zaključka zapuščinskega postopka po pokojni A. C. zakon ne daje. Verjetno je sicer, da bo tudi v zapuščinskem postopku po pok. A. C. obseg zatrjevanega dodatno najdenega premoženja sporen, vendar tudi tam zapuščinsko sodišče tega vprašanja ne bo smelo reševati samo, ampak bo to stvar pravde.

Dedič lahko (s tožbo v pravdi) zahteva razveljavitev dane dedne izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (drugi odstavek 138. člena ZD), vendar pa je takšna zahteva vezana na subjektivni in objektivni rok po 99. členu OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek po pok. Š. C. in dedinjo V. C. napotilo na pravdo, da zoper oporočno dedinjo K. B. vloži tožbo na ugotovitev, da je 1/2 polovica premoženja, navedenega kot zapuščina po zapustniku, last pokojne A. C. iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze in zato ni predmet tega zapuščinskega postopka. Dedinji je za vložitev tožbe določilo rok 30 dni po pravnomočnosti sklepa.

2. Pritožbo vlaga na pravdo napotena dedinja. Meni, da je sklep glede prekinitve zapuščinskega postopka sicer pravilen, saj je med dedinjama sporen obseg premoženja, ki je predmet dedovanja, je pa nepravilen v ostalem delu. Sodišče bi moralo odločiti, da bo postopek prekinjen do pravnomočne rešitve zapuščinskega postopka po pok. A. C. V tem postopku je bil namreč vložen predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede sporne 1/2 premoženja, ki je last A. C. Meni, da je treba oba postopka voditi po vrstnem redu dedovanja, torej najprej postopek po prej umrli A. C. in šele nato po kasneje umrlem Š.C. V postopku po pok. A. C. bo mogoče ugotoviti obseg zapuščine po pok. Š. C. in bo razpravljanje o tem v tem postopku nepotrebno. Na ta način bi se v enem postopku in z eno samo pravdo ugotovil obseg zapustnikovega premoženja in bi bili rešeni obe zapuščinski zadevi.

3. Dedinja K. B. na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med dedinjama v tem postopku je prišlo do spora o obsegu zapuščinskega premoženja. Zapustnikova zakonita dedinja tako trdi(1), da je 1/2 zapustnikovega premoženja, ki ga sestavlja nepremičnina s parc. št. 566/1, k. o. X; nepremičnina s parc. št. 566/3, k. o. X; nepremičnina s parc. št. 1562/29, k. o. X, stanovanje na ... v L. z ID znakom ... in osebno vozilo znamke A …, last pok. A. C. iz naslova skupnega premoženja, oporočna dedinja pa tem trditvam nasprotuje.

6. Ravnanje sodišča v takšnem položaju ureja 212. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ta določa, da sodišče (ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali za spor o uporabi prava) prekine zapuščinsko obravnavo in stranke napoti na pravdo. Zakon torej predvideva reševanje spora o obsegu zapuščinskega premoženja v pravdi in ne morda v kakšnem drugem postopku. Sodišče prve stopnje, ki je postopek prekinilo in pritožnico napotilo na pravdo, nadaljevanje prekinjenega postopka pa v skladu s tretjim odstavkom 213. člena ZD vezalo na njen pravnomočen zaključek, je zato odločilo pravilno. Povedano drugače: podlage za prekinitev tega postopka do zaključka zapuščinskega postopka po pokojni A. C. zakon ne daje. Verjetno je sicer, da bo tudi v zapuščinskem postopku po pok. A. C. obseg zatrjevanega dodatno najdenega premoženja sporen(2), vendar tudi tam zapuščinsko sodišče tega vprašanja ne bo smelo reševati samo, ampak bo to stvar pravde(3).

7. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pazi po uradni dolžnosti, jo je na podlagi 2. točke 363. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Op. št. (1): Glej zahtevek z dne 8. 6. 2016 (list. št. 237).

Op. št. (2): Ker je postopek zaradi smrti dediča Š. C. prekinjen in ga njegovi dedinji še nista prevzeli, se o predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju in trditvah glede novo najdenega premoženja, še nista izjavili. Ker pa sta dedinji Š. C. pritožnica in K. B., je mogoče domnevati, da bo obseg premoženja tudi tam sporen.

Op. št. (3): Se pa pritožbenemu sodišču ob tem odpira vprašanje smiselnosti takšnih pravd. Edini dedič pok. A. C. je namreč njen (sedaj pokojni) zakonec Š. C., saj se je hči V. C. dedovanju odpovedala. Velja sicer, da lahko dedič (s tožbo v pravdi) zahteva razveljavitev dane dedne izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (drugi odstavek 138. člena ZD), vendar pa je takšna zahteva vezana na subjektivni in objektivni rok po 99. členu OZ (glej tudi sklepa VSL II Cp 593/2001 in II Cp 4008/2008). Glede na datum, ko je bila dedna izjava dana (20. 6. 2012), je objektivni rok v konkretnem primeru že potekel. Edini dedič pok. A. C. bo zato ostal vdovec Š. C. Izid pravde, na katero je pritožnica napotena, zato na obseg zapuščinskega premoženja pok. Š. C. dejansko ne bo vplival. Tudi če bo ugotovljeno, da je ½ tega premoženja last pok. A. C., bo ta del preko dedovanja ponovno prešel v zapuščinsko premoženje pok. Š. C.