Jedro

Če tožeča stranka verjetno ne izkaže obstoja nedenarne terjatve, niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, podrobno opisane v izreku izpodbijanega sklepa. Svojo odločitev je oprlo na določbo 272. čl. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIZ), ker je ugotovilo, da tožeča stranka svoje terjatve ni verjetno izkazala.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka, smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da izda začasno odredbo, podrejeno pa, da sklep razveljavi. Tožnica meni, da je dokazala, da je njena pravica do stanovanja močnejša (tožena stranka ima samo podpisano prodajno pogodbo, ni dokazov, da je karkoli toženec plačal na račun stanovanja oziroma sobe, kar je potrdila A., pogodba ni overjena pri notarju, ker ni plačan prometni davek). A. je sicer potrdila, da je podpis na pogodbi njen, čeprav je zanikala, da bi toženca poznala in z njim sklenila pogodbo. Soba je bila zapečatena in nato po sklenjeni darilni pogodbi s posredovanjem policije odklenjena. Tožnica je prijavljena na naslovu Z. 4, toženec je prijavljen na T.P., v sobi ne stanuje, marveč jo oddaja v podnajem.

Tožnica plačuje stroške, dala je soglasje za napeljavo centralne kurjave, plačala je davek na premoženje. Da je toženčev položaj "šibkejši v pravu", je pokazal sam z odklonitvijo odgovora na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica graja sklep prvega sodišča o tem, da na podlagi doslej zbranih in ocenjenih dokazov terjatev tožeče stranke (izpraznitve iz izročitev stanovanja na pravdni podlagi 41. čl. ZTLR) ni verjetno izkazala. Vendar pa sodišče druge stopnje te ocene pritožbe ne more sprejeti. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča namreč izhaja: - da sporno stanovanje v zemljiški knjigi ni vknjiženo, - da je A. s tem stanovanjem razpolagala najmanj dvakrat, - da je od pravdnih strank prvi sklenil z A. prodajno pogodbo toženec (31.5.1993), tožnica pa darilno pogodbo (23.3.1998), - da ni izkazano, da je imela ob sklenitvi darilne pogodbe A. stanovanje v posesti oz. ni jasno, kdo je imel stanovanje v posesti.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev pa je glede na zatrjevano trditveno podlago pravilen sklep prvega sodišča, da tožnica zaenkrat močnejšega pravnega naslova in tedaj svoje terjatve ni verjetno izkazala. Tega ne morejo dokazovati dejstva, na katera se sklicuje pritožnica v pritožbi (prijava bivanja, overitev podpisa na podlagi plačanega prometnega davka, odklonitev odgovora na vprašanja). Končno iz podatkov v spisu tudi izhaja, da glede razpolaganja z istim stanovanjem, delno tudi med istimi strankami, tečejo še drugi pravdni postopki in tožeča stranka s predlagano začasno odredbo želi tudi doseči že izpolnitev tožbenega zahtevka, čemur pa začasne odredbe praviloma niso namenjene.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. točke 380. čl. ZPP/77.