Jedro

Prosilec za azil je dolžan ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom in se mora zato udeležiti tudi svojega zaslišanja ali pa dokazano opravičiti svoj izostanek, saj je v nasprotnem primeru ustavitev postopka utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1298/2002-10 z dne 6.8.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), v zvezi z 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97. 65/97, 70/2000, v nadaljevanju: ZUS), zavrnilo tožbo, s katero je tožnik izpodbijal sklep tožene stranke z dne 20.6.2002 (1. točka) in oprostilo tožnika plačila sodnih taks (2. točka). Z navedenim sklepom je tožena stranka ustavila postopek za priznanje azila tožniku v Republiki Sloveniji, ker niti tožnik niti njegov odvetnik dne 20.6.2002 nista prišla na zaslišanje, čeprav sta bila pravilno vabljena, svoje odsotnosti z zaslišanja pa nista predhodno opravičila.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila, ko je ob uporabi določbe 2. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil ustavila postopek, ker se tožnik, brez predhodnega opravičila, ni odzval vabilu na zaslišanje. Tožnik in njegov odvetnik sta bila na zaslišanje pravilno vabljena. Trditve, da je odvetnik predhodno opravičil svoj izostanek, pa tožeča stranka ni izkazala in ni predložila nobenih dokazov za svojo trditev.

Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. V pritožbi ugotavlja, da niti pooblaščencu, niti njemu samemu ni bilo znano, da je potrebno izostanek pisno opravičiti in da jima ni znano, zakaj uradnega zaznamka o telefonskem opravičilu pooblaščenca tožena stranka nima. Poudarja, da pooblaščenec ob telefonskem opravičilu izostanka ni prejel navodila, da mora naknadno podati tudi pisno opravičilo.

Dopušča pa možnost napake tožene stranke oziroma njene uradne osebe, ki bi morala sestaviti uradni zaznamek o telefonskem razgovoru. Prav tako osebno ni prejel vabila na zaslišanje, za kar bi morala poskrbeti tožena stranka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z načelom Zakona o azilu, da je prosilec za azil dolžan ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom (2. točka 24. člena ZAzil), je tudi določba 1. odstavka 32. člena ZAzil, po kateri mora biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom in da morajo posilci za azil po določbi 1. odstavka 17. člena ZAzil spoštovati zakon, druge predpise in splošne pravne akte Republike Slovenije. V skladu z navedenimi načeli in določbami ZAzil je tudi določba 2. alinee 1. odstavka 42. člena, ki jo je uporabila tožena stranka, ker se prosilec brez predhodnega opravičila ni odzval vabilu na zaslišanje. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo odločitvi tožene stranke, da je utemeljena ustavitev postopka za priznanje azila tožniku v Republiki Sloveniji.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka ponuditi dokaze za svojo trditev, da je odvetnik tožeče stranke telefonsko opravičil svoj izostanek in prosil za preložitev zaslišanja tožnika. S tem pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, da ni dokazano opravičilo tožnikovega pooblaščenca zaradi napake tožene stranke. Predmet dokazovanja so dejstva, ki so pomembna za odločitev. Dejstvo obstoja opravičila, kakor tudi samo opravičenost izostanka, pa bi morala dokazati tožeča stranka. Na njej je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, dokazno breme te trditve. Tožeča stranka pa niti ne navaja kakšne oziroma katere opravičljive ovire so ji preprečile, kot tudi njenemu pooblaščencu, prihod na zaslišanje. Ker bi tudi pri predhodnem opravičilu izostanka moral tožnik delovati skladno z navedenim načelom aktivnega sodelovanja, bi zato, po presoji pritožbenega sodišča, moral s svojim pooblaščencem postoriti prav vse, da bi se udeležil zaslišanja oziroma da bi pravočasno dokazano opravičil svoj izostanek.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo, v skladu z določbo 73. člena ZUS, zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.