Jedro

Toženka je zatrjevala in izpovedala, da gre hišo šteti za skupno premoženje, saj je bila zgrajena, ko sta bili pravdni stranki v zakonski zvezi, a ji je tožnik jasno povedal, da ne pristaja, da bi bilo premoženje v BIH skupno premoženje. Tako sta se dogovorila, da njej pripade premoženje v Republiki Sloveniji, njemu pa premoženje v BIH. Ker tožnik takšnih navedb ni prerekal, je sodišče toženki utemeljeno verjelo, da je bil takšen dogovor sklenjen, zgolj okoliščina, da premoženje v BIH ni vsebovano v sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja, do ničnosti le tega ne more pripeljati. Miselni pridržek tožnika pri sklepanju sporazuma ni vplival na njegovo veljavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev, da je ničen sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v izmeri 52,07 m2 na ... ulici 15 v Ljubljani in da sta deleža pravdnih strank vsakega do polovice (I. točka izreka), zavrnilo je podredni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku vrniti darilo, to je polovico navedenega stanovanja in izstaviti zemljiškoknjižno listino (II. točka izreka), in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti 1.136,02 EUR pravdnih stroškov v korist proračuna RS (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da je sodišče neutemeljeno verjelo toženki, da sta si pravdni stranki skupno premoženje dejansko razdelili tako, da je tožnik pridobil hišo v BIH, toženka pa stanovanje v Ljubljani in oba avtomobila. Če bi bilo res tako, bi pravdni stranki v sporazumu navedli, da sodi v skupno premoženje tudi hiša v BIH. Neutemeljeno ni verjelo tožniku, da je sporen sporazum sestavljen zgolj zaradi nevarnosti rubeža premoženja zaradi prezadolžitve tožnika v tistem času, kar je potrdila odvetnica A. A. v svojem dopisu. Tožnik je takrat razmišljal o osebnem stečaju, vendar je od tega odstopil in dolgove poravnal, saj sicer ne bi mogel pridobiti pokojnine. Tako se izkaže, da so dejansko obstajale okoliščine, zaradi katerih sta stranki sklenili fiktivni sporazum. To dokazuje tudi dejstvo, da sta stranki v sporazumu navedli, da se je tožnik izselil iz stanovanja, kar ni bilo res in v njem še danes stanuje, saj sta bila s toženko dogovorjena, da se bo stanovanje prodalo in si bosta razdelila kupnino. Ker tožnik iz naslova skupnega premoženja ni pridobil ničesar, je sporazum ničen, po drugi strani pa gre polovico stanovanja šteti za darilo, zato je utemeljen tudi podredni zahtevek. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, tudi pritožbene.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožnik pritožuje le glede dokazne ocene, torej zmotne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko postopkovnih kršitev in napačne uporabe materialnih predpisov konkretno ni opredelil. Sodišče je skladno s predlogi strank izvedlo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo obe pravdni stranki, v dokazni oceni pa primerjalo njuno izpoved. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je utemeljeno sledilo toženkini izpovedi. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da če bi bilo res, da sta si pravdni stranki skupno premoženje razdelili tako, da je tožnik pridobil hišo v BIH, toženka pa stanovanje v Ljubljani in oba avtomobila, bi dejstvo, da hiša v BIH sodi v skupno premoženje, navedli v sporazumu, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Poleg tega tožnik obsežnih toženkinih navedb v zvezi s tem v odgovoru na tožbo ni prerekal. Toženka je zatrjevala in izpovedala, da gre hišo šteti za skupno premoženje, saj je bila zgrajena, ko sta bili pravdni stranki v zakonski zvezi, a ji je tožnik jasno povedal, da ne pristaja, da premoženje v BIH predstavlja skupno premoženje, zato sta se dogovorila, da njej pripade premoženje v RS, njemu pa premoženje v BIH. Ker tožnik takšnih navedb ni prerekal, je sodišče toženki utemeljeno verjelo, da je bil takšen dogovor sklenjen, zgolj okoliščina, da premoženje v BIH ni vsebovano v sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja, do ničnosti tega ne more pripeljati. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla tudi, da tega ni v sporazumu, ker sta se s tožnikom dogovorila, da v BIH ne bo uveljavljala pravice iz skupnega premoženja, saj se tožnik s tem ni strinjal, njej pa bi to predstavljalo precejšnje težave. Tudi te trditve niso bile prerekane.

6. Ni res, da sodišče neutemeljeno ni verjelo tožniku, da je bil sporazum sklenjen zaradi njegove prezadolžitve in nevarnosti rubeža premoženja. Izpovedim obeh strank, da je bil tožnik v tistem času in še dvajset let prej prezadolžen, je verjelo, a je prepričljivo obrazložilo, da do sklenitve sporazuma ni prišlo zaradi njegove prezadolženosti iz razlogov, ker stečaj ni bil dokazan, dolgove je kmalu za tem poplačal, toženka pa je že dvakrat prej vložila tožbo na razvezo zakonske zveze. Pravilno je obrazložilo, da morebitni miselni pridržek tožnika pri sklepanju sporazuma na njegovo veljavnost ni mogel imeti vpliva, saj je sklenitev sporazuma iz razlogov prezadolženosti tožnika toženka zanikala, tožnik pa z nobenimi drugimi dokazili teh svojih trditev ni dokazal. Res je bil tožnik v letu 2011 pred sklenitvijo sporazuma pri odvetnici A. A. na posvetu zaradi dolgov, ki jih je imel do FURS, kot je odvetnica sporočila sodišču. Vendar navedeno še ne more pripeljati do zaključka, da je bil sporazum sklenjen zaradi njegovih dolgov, ter da je bil posledično fiktiven. Dokazna ocena sodišča v tem delu je prepričljiva in ji pritožbeno sodišče pritrjuje.

7. Da se je tožnik izselil iz stanovanja, izhaja iz sporazuma, kar je s svojim podpisom potrdil. Toženka je obrazložila, da je nekaj svojih stvari že odnesel, vendar se je kasneje v stanovanje vrnil. Zato tožnik s pritožbeno navedbo, da se nikoli ni izselil iz stanovanja, kar dokazuje, da je bil sklenjen fiktivni sporazum, ne more uspeti.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da zgolj dejstvo, da je vse skupno premoženje po sporazumu pripadlo toženki, še ne pomeni, da je takšen sporazum ničen, zato je neutemeljena tudi ta pritožbena navedba. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik iz skupnega premoženja dobil nepremičnino v BIH (fotografije v prilogi B 5 in zemljiškoknjižni izpis v prilogi B 7). Da gre navedeno nepremičnino šteti za skupno premoženje pravdnih strank (v delu izgradnje hiše, saj ni prerekano, da je tožnik zemljišče podedoval, zato ne predstavlja skupnega premoženja), je sodišče pravilno ugotovilo, saj je bila zgrajena v času zakonske zveze pravdnih strank, ko sta bila oba zaposlena in sta pridobivala dohodke.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sam nosi svoje pritožbene stroške.