Jedro

Ravnanje oškodovancev bi moralo biti opisano v izreku sodbe le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec, ki je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ in kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, ravnal v silobranu oziroma v prekoračenem silobranu.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. V.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. V.B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.6.1997 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ in kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ. Za kaznivo dejanje po 2. odstavku 133. člena KZ mu je bila določena kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 127. člena KZ pa kazen 8 let zapora, nato pa mu je sodišče po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 8 let in 5 mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor od 18.11.1994 do 16.3.1995. Odločilo je tudi, da se obsojencu po 1. odstavku 69. člena KZ vzame revolver, znamke Roht RG, cal. 5,6 mm, ter 17 nabojev MK 5,6 mm. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 27.1.1998 zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obs. V.B. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. V.B. je dne 16.3.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja pa tudi, da je bil kršen kazenski zakon, ker je bil glede kaznivega dejanja uporabljen zakon, ki ne bi smel biti uporabljen, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da gre največ za prekoračen silobran.

Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo razsojo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zagovornik obs. V.B. uveljavlja drugačno dejansko stanje, saj iz dokazne ocene sodišča izhaja, da stališče obrambe glede zatrjevane prekoračitve silobrana ni bilo sprejeto. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in tudi ne kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obs. V.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obs. V.B. sicer v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti pravilno povzema razloge, navedene na strani 13 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, da po mnenju sodišča kljub temu, da pri obtožencu poleg že omenjene poškodbe komolca niso zabeležene druge telesne poškodbe, ni mogoče govoriti o nesprejemljivosti njegovih navedb o prejetih udarcih z lato, ter da po mnenju sodišča ni mogoče ovreči omenjenih obtoženčevih navedb o ravnanju M. ml. z lato, ker ne gre spregledati, da je tudi obtoženčeva mati L.B. zatrjevala, da je imel L.M. ml. v rokah lato, dolgo čez meter. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je torej razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je imel oškodovani L.M. ml. v rokah lato ter da je z njo prizadejal obs. V.B. sled poškodbe na komolcu leve roke. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obs. V.B., ko je dvakrat ustrelil z revolverjem v L.M. ter mu prizadejal take poškodbe, zaradi katerih je na kraju samem zaradi izkrvavitve umrl, ni ravnal v silobranu in tudi ne v prekoračenem silobranu. Tako ugotovitev je tudi obrazložilo na strani 17 sodbe, kjer je navedlo, da bi v dani situaciji, ko sta z L.M. ml. stala skupaj in ko ga je slednji že držal za roko, v kateri je imel revolver, obtoženec tudi sam lahko ravnal enako in L.M. prijel za roko, v kateri je držal lato, s takšnim ravnanjem pa bi gotovo učinkovito preprečil nadaljne udarce z lato, takšno ravnanje obtoženca pa bi tudi bilo sorazmerno ravnanju L.M. ml., ker glede na dimenzije late, kljub zamahovanju L.M. ml. z njo, za odvrnitev takšnega ravnanja ni bilo neizogibno potrebno obtoženčevo streljanje v oškodovanca, zlasti ne v njegov prsni koš. Zato ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika obs. V.B., ko navaja, da je stališče pritožbenega sodišča, da ravnanje oškodovancev ne sodi v izrek sodbe ter da ni podano nasprotje med izrekom sodbe sodišča prve stopnje in njenimi razlogi, nepravilno in zgrešeno. Ravnanje oškodovancev bi moralo biti opisano v izreku sodbe le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec ravnal v silobranu oziroma v prekoračenem silobranu. Potrebno je pritrditi razlogom sodbe pritožbenega sodišča, v katerih je med drugim navedeno, da čeprav je res, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotovilo, da sta tudi oškodovanca vsak s svojim predmetom mahala proti obtožencu, takšno njuno početje, ob istočasni ugotovitvi, da to ni botrovalo ravnanju obtoženca v smislu njegove nujne obrambe, ko torej obtoženčevega ravnanja ni šteti za ravnanje v silobranu oziroma v prekoračenem silobranu, ne sodi v opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja in s tem tudi ne v izrek sodbe sodišča prve stopnje. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP torej ni podana. Prav tako tudi ni podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, torej da je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, saj v zvezi s tem zagovornik obs. V.B. le podaja svojo dokazno oceno, s katero skuša prikazati, da je obs. V.B. ravnal v prekoračenem silobranu. Uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obs. V.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).