Jedro

V opisu kaznivega dejanja bi zatrjevana preslepitev odgovorne osebe navedene gospodarske družbe s strani osumljenca morala biti konkretizirana z navedbo okoliščin, ki bi izkazovale osumljenčev preslepitveni namen z lažnim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da jih ne bo izpolnil, ali ne bo mogel izpolniti, s čemer bi osumljenec pri odgovorni osebi oškodovane družbe ustvaril zmotno predstavo, zaradi katere je ta dobavila blago osumljencu kot samostojnemu podjetniku. Opis dejanja pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje ostaja glede zakonskega znaka preslepitve povsem na abstraktni ravni, kar pa za opis ne zadostuje.

Izrek

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom II Ks 44647/2017 z dne 26. 1. 2018 na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenil, da se zahteva za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju Kt/3042/2017/4/DŠS-AF z dne 26. 9. 2017, vložena zoper osumljenca M. K., zaradi suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki je opisano v izreku napadenega sklepa, zavrne. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki osumljenca proračun.

2. Zoper ta sklep se je pritožila višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se preiskava zoper osumljenca opravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve napadenega sklepa je razvidno, da je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje, ko je na podlagi sedmega odstavka 169. člena ZKP odločal o nesoglasju preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo zoper osumljenca zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, iz razloga, ker dejanje, kot je opisano v zahtevi za preiskavo, ne vsebuje vseh zakonskih znakov osumljencu očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, sklenil, da zahtevo za preiskavo za navedeno kaznivo dejanje zoper osumljenca zavrne. Senat sodišča prve stopnje je ugotovil, da opis kaznivega dejanja vsebuje zgolj navedbo abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, ne pa tudi njihove konkretizacije. V opisu zatrjevano izvajanje pogodbe o sukcesivni prodaji in gola navedba, da se je osumljenec zavezal, da bo za prejeto blago redno poravnal svoje obveznosti, kar je sprva tudi redno izpolnjeval, zatem pa v opisu dejanja navedenih računov po njihovi zapadlosti ni plačal, čeprav je bil večkrat pozvan k plačilu in je prejel tudi opomin pred tožbo, zaradi česar je oškodovana gospodarska družba potem, ko je vendarle prejela določena, v opisu dejanja navedena plačila, delno pa ji je bilo vrnjeno blago, utrpela premoženjsko škodo v višini 5.186,21 EUR, po pravilni presoji senata sodišča prve stopnje,ustrezno obrazloženi v točki 4 napadenega sklepa, ne vsebuje vseh zakonskih znakov osumljencu očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izkazuje namreč zgolj obstoj dolžniško upniškega razmerja med osumljencem kot samostojnim podjetnikom in oškodovano družbo V. H. d.o.o. Ljubno.

5. V opisu kaznivega dejanja bi zatrjevana preslepitev odgovorne osebe navedene gospodarske družbe s strani osumljenca morala biti konkretizirana z navedbo okoliščin, ki bi izkazovale osumljenčev preslepitveni namen z lažnim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da jih ne bo izpolnil, ali ne bo mogel izpolniti, s čemer bi osumljenec pri odgovorni osebi oškodovane družbe ustvaril zmotno predstavo, zaradi katere je ta dobavila blago osumljencu kot samostojnemu podjetniku. Opis dejanja pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje ostaja glede zakonskega znaka preslepitve povsem na abstraktni ravni, kar pa za opis ne zadostuje.

6. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi napadenega sklepa pravilno sklicuje na spremenjeno sodno prakso, in sicer na odločbi Vrhovnega sodišča RS1, v katerih je slednje zavzelo jasno in določno stališče, da za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanje poslovne goljufije ne zadošča več gola navedba, da se je dolžnik zavezal k izpolnitvi obveznosti oziroma da je obljubljal plačilo, pa do tega ob dospelosti ni prišlo, ker je zaveza k izpolnitvi obveznosti element, ki je značilen za vsako pogodbeno razmerje, sama pogodbena zaveza pa sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Naročilo storitve oziroma dogovor za posel sta samo potrebna, ne pa hkrati že zadostna pogoja za uresničitev znaka preslepitve. Slednja se mora kazati v vedenju storilca, da kljub danim obljubam, do izpolnitve obveznosti z njegove strani ne bo prišlo.

7. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o odločenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin, pri čemer storilec neresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti, s čimer drugega zapelje v zmoto ali ga pusti v zmoti. Med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca pa mora obstajati vzročna zveza. Navedeno mora biti v opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije zatrjevano in opisano tako na abstraktni kot tudi na konkretni ravni. Da z opisom v zahtevi za preiskavo obravnavanega kaznivega dejanja to ni storjeno, pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v zahtevi za preiskavo formuliran opis kaznivega dejanja ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Opis namreč ne presega navedb o tem, da se je osumljenec za posle dogovoril in da prejetih obveznosti ni v celoti izpolnil. Z golo navedbo, da se je pred sklenitvijo pogodbe zavezal, da bo za prejeto blago svoje obveznosti redno poravnaval, česar pa ni storil, zakonski znak preslepitve ni konkretiziran. Taka zaveza je namreč element slehernega tovrstnega pogodbenega razmerja. Z nobeno dodatno okoliščino ni konkretizirano, na kakšen način je osumljenec oškodovanca preslepil, pa bi to moralo biti. Storilčevo zavest, da obveznosti ne bodo plačane, je amreč mogoče izpeljati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve, takih okoliščin pa opis kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo ne vsebuje. Dejstvo, da so zapisane v obrazložitvi zahteve za preiskavo, na kar se v pritožbi sklicuje višja državna tožilka, ne zadostuje. Preiskavo je mogoče uvesti samo za dejanje, ki ima v opisu navedene vse zakonske znake kaznivega dejanja (abstraktni del) in so ti tudi konkretizirani z navedbo okoliščin, ki jih opredeljujejo. Za poslovno goljufijo ne zadošča zgolj navajanje okoliščin in ravnanj, ki so tipična za sleherno pogodbeno razmerje, kot je v obravnavanem primeru zaveza k izpolnitvi obveznosti s strani osumljenca. Naročilo storitev oziroma dogovor za posle sta samo potrebna, ne pa hkrati tudi že zadostna pogoja za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Ta zakonski znak mora biti v opisu opredeljen z navedbo dejanskih okoliščin, ki jasno kažejo na obstoj storilčeve zavesti, da obveznosti ne bodo plačane, ali pa v celoti ne bodo plačane. To povsem jasno izhaja iz razlogov sodb Vrhovnega sodišča RS, na kateri se v napadenem sklepu sklicuje sodišče prve stopnje.

9. Pritožbeno zatrjevanje, da je bila predmetna zahteva za preiskavo vložena še preden je Vrhovno sodišče z navedenima sodbama spremenilo svoje stališče glede opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije in da gre v predmetni zadevi zgolj za osredotočenje na oceno zahteve za preiskavo in ne za izrek sodbe, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, razvidne iz izreka napadenega sklepa, ne more omajati. Pritožnica prezre, da mora opis kaznivega dejanja tudi v začetni fazi kazenskega postopka, torej v zahtevi za preiskavo, vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, saj je le na osnovi opisa mogoče presojati, ali je podan utemeljen sum, da je storilec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita. Namen preiskave je, da se ta sum potrdi ali ovrže, ni pa namen preiskave, da se v njej zberejo dokazi in podatki, ki bi šele bili podlaga za ugotavljanje, ali obstojajo posamezni zakonski znaki kaznivega dejanja in bi torej šele na podlagi izvedene preiskave tožilec ugotovil obstoj katerega od zakonski znakov, ki ga v zahtevi za opravo preiskave zgolj abstraktno navaja. Zato so nesprejemljiva pritožbena izvajanja, s katerimi pritožnica razlaga, kdaj je podan ali ni podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanj. Presoja o tem je mogoča le, če ima dejanje, opisano v zahtevi za preiskavo, tako na abstraktni kot konkretni konkretni ravni navedene vse znake kaznivega dejanja. Za dejanje, ki ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja namreč preiskave ni mogoče uvesti. V zvezi s tem so nesprejemljiva pritožbena izvajanja, da gre v obravnavani zadevi šele za odločanje o zahtevi za preiskavo in ne za fazo sojenja, na kar se nanašata v izreku napadenega sklepa navedeni sodbi Vrhovnega sodišča RS, s katerima sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev in bi očitno iz tega razloga sodišče prve stopnje moralo ravnati po drugačnih kriterijih in ne tistih, obrazloženih v citiranih sodbah Vrhovnega sodišča. 10. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom o pravilnosti napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Vrhovno sodišče RS I Ips 93283/2010 z dne 21.9.2017 in I Ips 47130/2015 z dne 27.10.2017