Jedro

Zavarovalnica ima pravico, da se spornim zahtevkom oškodovancev upira. Če se jim upira neutemeljeno, kot v navedenem primeru, ko je tožnik v omenjeni pravdi uspel, je sankcija za njeno ravnanje v zamudi s plačilom denarne terjatve in posledičnem teku zakonskih zamudnih obresti. Ni pa mogoče takšnega ravnanja že samega po sebi kvalificirati kot protipravno ravnanje, saj gre le za izvrševanje njene pravice, da nasprotuje zahtevkom oškodovancev, ki so sporni. Protipravno bi bilo lahko le ravnanje zavarovalnice, ki bi pomenilo zlorabo omenjene pravice. Takšnega ravnanja toženke pa tožnik v tej pravdi ni zatrjeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 38.626,84 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2016 dalje do plačila ter (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnik) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki (toženki) povrniti 30,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotna in v nasprotju z dokazi navedba sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede škode. Tožnik je okoliščine v zvezi s škodo (izpadom dohodkov) natančno navedel (op. tožnik v pritožbi ponavlja relevantne trditve in nekatera nesporna dejstva) in nastanek škode je bil potrjen z izvedencem finančne stroke. Zaključek, da ni podal ustrezne trditvene podlage o pravno relevantni škodi je neutemeljen. Sodišče prve stopnje mu očita, da bi moral izkazati protipravno ravnanje toženke in navajati, da mu je nastala škoda, ki je večja od zneska zakonskih zamudnih obresti, ki so primarna sankcija pri zamudi z denarno obveznostjo, in da ni navajal niti izkazal, da je njegova škoda večja od pripadajočih zamudnih obresti. To je razumeti, da mu je pravno pravno priznana škoda vendarle nastala. Zmotno je stališče, da bi moral zatrjevati, koliko je posamezni mesečni znesek izgube dobička presegal zamudne obresti. Toženka ni zatrjevala, da je tožniku izplačala kakršnekoli zamudne obresti. Če ni bilo ugovora, potem je zmotno stališče, da bi moral o tem zatrjevati tožnik. Podana je vzročna zveza med ravnanjem toženke in tožnikovim izgubljenim dobičkom. Škoda se nanaša na izgubo iz naslova opravljanja dejavnosti in njeno višino je ocenil izvedenec.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pravilno in v zadostni meri ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja, na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Tožnik bi moral v tej pravdi, v kateri uveljavlja izgubljeni dobiček (izgubo dohodka zaradi nezmožnosti opravljanja prevozov z v nesreči uničenima (t.i. totalka) tovornjakom in priklopnim vozilom) na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti toženke (njen zavarovanec je povzročil prometno nesrečo, toženka pa mu je šele po končani pravdi (po dveh letih) izplačala odškodnino za uničeni vozili, zaradi česar naj predmetne dejavnosti ne bi mogel izvajati ves ta čas in mu je nastala škoda v obliki izgubljenega dobička), najprej zatrjevati, nato pa še izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Slednje so protipravno ravnanje toženke, pravno priznana škoda in vzročna zveza med njima ter krivda, ki je edina izjema med njimi, saj se njen obstoj domneva. Navedenega bremena tožnik, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogel, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

6. Izpodbijana sodba v ponovljenem sojenju, ki je samostojno sojenje, nima 30. točke obrazložitve, zato so pritožbene navedbe, čemu naj bi sodišče prve stopnje v tej točki obrazložitve sledilo, neutemeljene. Sodišče prve stopnje se tudi ni oprlo na ugotovitve angažiranega izvedenca o višini izgubljenega dobička, pri čemer izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti morebiti pomanjkljive trditvene podlage. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenimi očitki, da so bile tožnikove trditve o pravno relevantni škodi, ki jo je nenazadnje ugotavljal angažirani izvedenec, in vzročni zvezi zadostne. V tem delu se je mogoče strinjati s tožnikom, da je sodišče prve stopnjo zmotno uporabilo materialno pravo oziroma zmotno zaključilo, da tožnik ni podal zadostnih trditev in dokazov o pravno relevantni škodi in vzročni zvezi. Prav tako so zmotni zaključki, da bi moral tožnik navajati, da mu je nastala škoda, ki je večja od zakonskih zamudnih obresti, ki so primarna sankcija pri zamudi z denarno izpolnitvijo. Tožnik je namreč zadovoljivo pojasnil in v tej pravdi dokazoval, da zaradi poznega izplačila zavarovalnine s strani toženke (zavarovalnice) ni mogel opravljati dejavnosti in mu je nastala škoda v obliki izgubljenega dobička. Gre za zadostno zatrjevanje pravno priznane škode (izgubljenega dobička) in vzročne zveze ter so drugačni zaključki sodišča prve stopnje zmotni, vendar pa predmetno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve sodišča prve stopnje.

7. Razlogi sodišča prve stopnje so širši in vsebujejo še zadosten, pravilen in utemeljen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki s pritožbo ni izpodbijan in ki je v tem, da tožnik ni zmogel trditvenega (in z njim povezanega dokaznega bremena) glede toženkinega protipravnega ravnanja. Pravilni so razlogi, da v njegovih trditvah upoštevaje 943. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ni zaznati protipravnosti ravnanja toženke (zavarovalnice). Tožnik niti ni navajal, kakšne izpolnitvene roke naj bi toženka glede izplačila zavarovalnine kršila, medtem ko je njegova pavšalna teza, da bi mu morala toženka zavarovalnino za uničeni vozili izplačati v vsakem primeru, takoj in prostovoljno, pravno zgrešena. Zakaj naj bi toženka, ki je zavarovalnino izplačala tožniku šele po za tožnika uspešni pravnomočno zaključeni pravdi I Pg 967/2013, v kateri se je branila, da je šlo za t.i. fingirano prometno nesrečo, in je bil sporen temelj njene obveznosti, ravnala protipravno, je ostalo povsem nepojasnjeno. Obveznosti zavarovalnice so določene med drugim v izpostavljenem 964. členu OZ. Nikjer ni določene obveznosti, da bi morala zavarovalnica vsakemu oškodovancu in v vsakem primeru zavarovalnino izplačati takoj, prostovoljno, ipd.. Povedano drugače, zavarovalnica ima pravico, da se spornim zahtevkom oškodovancev upira. Če se jim upira neutemeljeno, kot v navedenem primeru, ko je tožnik v omenjeni pravdi uspel, je sankcija za njeno ravnanje v zamudi s plačilom denarne terjatve in posledičnem teku zakonskih zamudnih obresti. Ni pa mogoče takšnega ravnanja že samega po sebi kvalificirati kot protipravno ravnanje, saj gre le za izvrševanje njene pravice, da nasprotuje zahtevkom oškodovancev, ki so sporni. Protipravno bi bilo lahko le ravnanje zavarovalnice, ki bi pomenilo zlorabo omenjene pravice. Takšnega ravnanja toženke pa tožnik v tej pravdi ni zatrjeval. Skladno z navedenim je pravilen zaključek, da tožnik ni zmogel trditvenega (in z njim povezanega dokaznega bremena) glede obstoja protipravnega ravnanja, in je njegov odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.

8. Ker drugih pritožbenih očitkov tožnik ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje ob zgoraj pojasnjenih izjemah, ki pa niso vplivale na pravilnost in zakonitost končne odločitve, materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

9. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške.