Jedro

Kadar ni prave pogodbene volje strank darilne pogodbe, v tem delu pogodba ni nastala.

Izrek

I. Pritožba toženih strank se zavrne in se v še izpodbijanem delu, to je v točki II.B, C. izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki nerazdelno povrniti njene revizijske stroške v znesku 771,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 127/2014 z dne 28. 1. 2016 je sodišče prve stopnje v sedaj še izpodbijanem delu razsodilo: ″B. Ugotovi se, da je tožnik F. O., EMŠO: ... kot sin in oporočni dedič po pokojni Š. O., nazadnje stanujoči ..., umrli 14. 1. 2013, solastnik do 1/2 celote parc. št. ... k.o. ..., ID ... in parc. št.... k.o...., ID ..., z na teh parcelah stoječih gradbenih objektov, kar so toženci D. R., D. R. in M. R., dolžni priznati. C. Ugotovi se, da je tožnik F. O. solastnik do 1/2 celote parc. št. ... k.o. ..., ID ... in parc. št. ... k.o. .., ID ..., z na teh parcelah stoječih gradbenih objektov, kar je tožena stranka K. R. dolžan priznati″. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da sta pravna prednika tožnika oče in mama F. in Š. O., z darilno pogodbo, očitno po pomoti, tudi na spornih parcelah ... in ... prenesla lastninsko pravico na F. R. in K. R.. Celotno domačijo sta še naprej uživala, vključno s spornima parcelama v dobri veri do svoje smrti, od takrat najprej pa je vse parcele, ki predstavljajo domačijo ... v dobri veri hasnoval tožnik, ki je bil predviden za prevzemnika kmetije in je torej njun pravni naslednik. Tožnik je namreč po materi Š. O., kot oporočni dedič podedoval vsa zemljišča domačije. Š. in F. O. sta vse parcele domačije tudi kasnej podarjene, pridobila na podlagi sklepa o dedovanju v letu 1954 oziroma na podlagi izročilne pogodbe v letu 1960, kar pomeni, da sta od takrat dalje v dobri veri nepremičnine hasnovala, po smrti pa je v dobri veri tudi nepremičnine parc. št.... in ... k.o...., enako kot njegova starša hasnoval tožnik. Tožniku do vložitve obravnavane tožbe niti ni bila znana vsebina citirane darilne pogodbe in je bil med tem ves čas v dobri veri, kar zadeva hasnovanja obeh spornih parcel. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 43/2 SPZ, zaradi česar je tožnik parceli št. ... in ... k.o. ... priposestvoval. Ker pa so pritožbo zoper odločitev v tem delu podali toženci, je sodišče druge stopnje s sodbo opr. št. Cp 347/2016 z dne 19. januarja 2017 v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o stroških, nastalih na prvi in drugi stopnji. Sodišče druge stopnje je to svojo odločitev obrazložilo s tem, da pravna prednika in tudi tožnik ti dve parceli niso pravno veljavno priposestvovali in je zato pritožbi toženih strank ugodilo.

2. Zoper takšno odločitev pa je tožeča stranka podala predlog za revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo. S sklepom opr. št. II DoR 63/2017 z dne 15. 6. 2017 je revizijo dopustilo, nato pa je s sklepom II Ips 294/2017 z dne 24. 1. 2019, v tem delu reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje je v tem, izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo. Predmet revizijskega preizkusa je bila le odločitev o lastninskem zahtevku. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je tožnik v postopku sicer uveljavljal dvoje (1) ugotovitev, da glede spornih nepremičnin pogodba ni bila sklenjena, a je bila tožba v tem delu zavržena, revizija pa ni bila dopuščena in od te ugotovitve odvisno nadaljnjo (2) ugotovitev, da je sam po materialnem pravu kot dedič pridobil na njih lastninsko pravico do celote. Predmet revizijskega preizkusa je tako le odločitev o lastninskem zahtevku. Ker pa ni ustaljene sodne prakse o oblikovanju zahtevkov v tistih primerih, ko se vrnitev nepremičnin zahteva iz razloga, ker pogodba sploh ni nastala (15. člen OZ) je treba v skladu z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS kot ustreznega odpustiti (tudi) zahtevek za varstvo (samo) z lastninsko tožbo. Ker pa je pritožba toženih strank ostala neizčrpana v tistem delu, kjer so toženci v pritožbi izpodbijali dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da sta bili sporni parceli v darilno pogodbo vneseni pomotoma in da ni bilo volje, da bi lastninsko pravico na njih pridobila obdarjenca, sodišče druge stopnje pa njihove pravilnosti ni preizkusilo je zato potrebno ponovno odločiti o pritožbi toženih strank v tem delu. Vrhovno sodišče RS je še zaključilo, da ni nobenih ovir, da tožnik ne bi uperil tožbenega zahtevka s takšno vsebino o kateri se sedaj še odloča, glede na sklep sodišča VR RS proti toženim strankam. V ostalih delih sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča drugve stopnje pa revizije ni dopustilo.

3. Tožene stranke v pritožbi zoper razveljavljeni in zato še sedaj izpodbijani del sodbe navajajo, da dokazni postopek ni pokazal nobene napake volje pri darilni pogodbi v letu 1996. Darilna pogodba je zaobjemala pet parcel in ne tri. Pri vsaki parceli je navedena kvadratura. Kvadratura je navedena tudi v seštevku. Sporni parceli predstavljata približno polovico darovane kvadrature. V pogodbi si darovalca izgovarjata prepoved odsvojitve, kar kaže na to, da sta darovalca vedela, da podarjata hišo, ne pa samo parcele, na katerih naj bi si obdarjenca zgradila nov dom. Nadalje je bila pogodba v letu 1997 realizirana v zemljiški knjigi in sta obdarjenca postala tudi lastnika. Takšnega stanja nihče od pogodbenih strank ni nikoli izpodbijal. Tožeča stranka je sama navedla, da darilne pogodbe ni videla vse do smrti svojih staršev. Vsi pritožniki so tudi povedali, da se F. O. in tožeča stranka nista razumela in da F. O. ni želel, da bi po njem dedovala tožeča stranka, ali da si nepremičnine lasti tožeča stranka. V. Š., ki je pričal na strani tožeče stranke, je povedal, da je bil F. O. zelo natančen glede papirjev in mej in da se je prej dobro prepričal. Takšni dokazi pa ne morejo pripeljati do ugotovitve, da je darilna pogodba iz leta 1996 pravi namen obdarovancev, na katero nima morebitno drugačno prikazovanje tožeči stranki s strani darovalcev nobenega vpliva. Tožene stranke tako podajajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo tudi v tem delu odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je tožeča stranka v prvi vrsti zahtevala, da se ugotovi, da navedeni parceli nista bili predmet darilne pogodbe z dne 13. 3. 1996 in se je pri tem sklicevala na številne priče in številne listinske dokaze, ki po oceni tožeče stranke potrjuje stališče tožeče stranke, da navedeni dve parceli nista bili predmet darilne pogodbe v sklenjeni darilni pogodbi z dne 13. 3. 1996 v pogledu posesti, rabe in razpolaganja s parc. št.... in parc. št.... obe k.o. ... in z na njima stoječimi gradbenimi objekti. Tožeča stranka je postavila tudi zahtevek, da je lastnica navedenih dveh parcel, kot je to postavljeno v zahtevku pod II. A. in B; pod III. pa je postavila v razmerju do R. K. še ugotovitveni zahtevek in dajatveni zahtevek. Zato predlaga, da se pritožba zavrne.

5. Pritožba glede še izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljena.

6. Po zaključku sodišča druge stopnje, ob reševanju tega dela pritožbe ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi, s strani tožeče stranke zatrjevanim in s strani sodišča prve stopnje ugotovljenim pravnim dejstvom, da sta darovalca v darilni pogodbi z dne 13. 3. 1996 pomotoma navedla, da sta predmet darilne pogodbe tudi sporni parceli parc. št. ... in ... obe k.o..... Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je v točki 25. obrazložitve zaključilo in zapisalo, da sta oče in mama F. in Š. O. očitno po pomoti, tudi na spornih dveh parcelah prenesla lastninsko pravico na F. R. in K. R., četrtotoženca. V točki 24. obrazložitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik zatrjeval, da je pri zapisu citirane pogodbe prišlo do pomote, kar zadeva parc. š ... in ... obe k.o...., čemur sodišče prve stopnje pritrjuje. Takšen zaključek je napravilo na podlagi dokazne ocene izpovedi prič, kajti sodišče prve stopnje je zaključilo, da glede na skladne in prepričljive izpovedbe prič, je bil namreč tožnik tisti, ki sta ga starša F. in Š. O. štela za svojega pravnega naslednika, tudi glede obeh dveh spornih parcel. Obe sporni parceli sta neločljivo povezani s parcelami, katere lastnik je kot prevzemnik gospodarstva tožnik in sta jo po oceni sodišča starša želela zapustiti tožniku, ki je že za časa njunega življenja v kmetijo vlagal in na njej tudi delal. Namen darovalcev je bil podariti le tiste parcele, na katerih sta slednja zgradila (dosedaj še nedokončano) hišo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo priče B. Š., J. M., M. R., B. K., F K., J. R., V. S., L. S., A. R., M. F, M. Š., A. Š. in V. Š., ki so vse potrdile tožbene navedbe tožeče stranke o tem, kar je zaključilo tudi sodišče prve stopnje v tej točki obrazložitve, to je, da je tožnik vseskozi hasnoval tudi obe sporni parceli in so zato vse priče menile, da je on pravni naslednik po starših tudi teh dveh parcel. Pritožba v tem delu izpostavlja izpovedbo priče V. Š., ki jo je le-ta podal in je zapisana na listovni številki 67 spisa. Toženi stranki izpostavljata izjavo te priče, v kateri je le-ta izpovedal, da je bil oče tožnika in F.. natančen glede papirjev in mej in da se je on odločil, prej se je pa dobro prepričal. Bil je človek, ki je vedel, kaj dela. Toženi stranki v zvezi s tem delom izpovedbe, pritožbeno ne povesta in obrazložita, kako bi ta del izpovedbe te priče lahko pomenil ugotovitev drugačnega dejanskega stanja, da torej pokojni oče tožnika ni pomotoma podaril ti dve parceli svoji hčerki in zetu. Sodišče druge stopnje po pregledu izpovedi te priče ugotavlja, da je ta priča izpovedala, da misli, da je bila želja staršev tožnika le v tistem delu, kjer sta nato gradila hišo in da misli, da ni bila njuna želja, da podarita tudi še drugi dve parceli, ker to ni bila njuna želja. Priča je še dodala, da za njegove pojme je bila to napaka. Tako je tudi ta priča potrdila možnost nastanka napake pri sestavi in zapisu darilne pogodbe, zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je pri zapisu darilne pogodbe prišlo do pomote, kar zadeva parc. št.... in... obe k.o...., čemur je pritrdilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je to svojo odločitev obrazložilo tudi še s tem, da je imela F. R. na stanovanjski hiši ..., ki jo tvorita tudi sporni parceli, vknjiženo dosmrtno služnostno pravico stanovanja na treh sobah na podstrešju, kar je bilo predmet dednega dogovora vseh dedičev po F. O., torej so se tako dogovorili tožnik, Š. O. in F. R. Tudi iz tega dogovora je jasno razvidno, da tako darovalcema, kot tudi obdarjenki sploh ni bilo znano, da sta bili predmet darilne pogodbe tudi parceli, ki tvorita domačijo, saj si sicer F. R. na njih ne bi izgovarjala služnostno pravico stanovanja, za kaj takega namreč ne bi imela potrebe. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da je ti dve parceli, ki predstavljata domačijo Vršna vas v dobri veri hasnoval tožnik, ker je bil predviden za prevzemnika kmetije in je bil tudi njun pravni naslednik, kar se je tudi izkazalo s tem, ko je postal oporočni dedič, kar je ugotovilo zapuščinsko sodišče. Tožnik je po materi Š. O. kot oporočni dedič podedoval vsa zemljišča domačije in tako ne držijo pritožbene navedbe, kjer toženci v pritožbi navajajo, da izgovorjena prepoved odsvojitve kaže na to, da sta darovalca vedela, da podarjata hišo, ne pa samo parcele, na katerih naj bi si obdarjenca zgradila nov dom. Takšnega stanja nihče od pogodbenih strank ni nikoli izpodbijal, vendar pa ima tako možnost sedaj glede na odločitev VS RS tožnik kot njun pravni naslednik torej kot naslednik, ki je vstopil tudi v pogodbeno razmerje na strani darovalcev. Vse priče so tudi potrdile, da je bila želja obeh staršev, da po njima deduje tožeča stranka vso premoženje, kajti Š. O. je napravila oporoko, s katero je zapustila vse nepremičnine ravno tožeči stranki. V nasprotju s pritožbenimi trditvami pa sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da so vsi izvedeni dokazi lahko pripeljali do ugotovitve, da je darilna pogodba iz leta 1996 v tem delu bila sklenjena pomotoma, sporni parceli sta bili v darilni pogodbi vpisani pomotoma, brez namena daritve in celo brez vednosti pogodbenih strank. Tako darovalca F. O. in Š. O. sploh nista na spornih dveh parcelah izgubila lastninske pravice, F. R. in K. R. pa lastninske pravice na teh dveh parcelah nista pridobila, saj pogodba glede teh nepremičnin glede na določbo 15. člena Obligacijskega zakonika v tem delu sploh ni bila sklenjena. Po tej določbi je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Ker pa med strankama ni bil dosežen sporazum o bistvenih sestavinah glede teh dveh parcel, pogodba v tem delu ni nastala. Pogodba, ki pa ne nastane, ne more imeti nobenega pravnega učinka. Da nobena pogodbena stranka ni imela volje (ni bilo sporazuma) skleniti darilno pogodbo tudi za ti dve sporni nepremičnini, kažejo dejanski zaključki sodišča prve stopnje, to je, da je pri sklepanju šlo namreč za pomoto pri zapisu izjave volje in si zdaj sporni nepremičnini obdarjenca nista nikoli lastila, pomota pa se je ugotovili šele dve desetletji po sklenitvi pogodbe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, pritožba toženih strank pa v tem delu ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je tako glede na napotke VS RS pritožbeno presodilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, ali sta bili sporni parceli v darilno pogodbo vneseni pomotoma in da ni bilo volje, da bi lastninsko pravico na njih pridobila obdarjenca. Glede na izveden postopek je namreč sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo na ti vprašanji, torej, da sta bili obe sporni parceli vneseni v darilno pogodbo pomotoma in da ni bilo volje, da bi lastninsko pravico na njih pridobila obdarjenca, darovalca pa bi to lastninsko pravico izgubila. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo toženih strank v tem, s strani VS RS razveljavljenem delu sodbe sodišča druge stopnje in še s pritožbo izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v točki II.B. in C. izreka.

7. Ker je revizijsko sodišče razveljavilo odločitev sodišča druge stopnje le v delu, ki ga je sedaj ponovno obravnavalo pritožbeno sodišče, to je glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da ni utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnik parcel št. ... in ... k.o. ... do celote, sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe zato ni smelo posegati v preostali del sodbe sodišča druge stopnje in tudi ne v sprejeto stroškovno odločitev, tako glede pravdnih stroškov na prvi kot tudi na drugi stopnji. V tem, to je v stroškovnem delu je tako zadeva pravnomočna na podlagi sodbe VSC Cp 437/2016 z dne 19. 1. 2017. 8. Je pa sodišče druge stopnje moralo odločiti še o revizijskih stroških, glede katerih je VS RS pridržalo odločitev za končno odločbo. Ker je tožeča stranka z revizijo uspela, so zato tožniku toženci dolžni nerazdelno povrniti njegove revizijske stroške, kot jih je le-ta priglasil v reviziji. Tožeča stranka je kot revizijske stroške priglasila odvetniške stroške za sestavo revizije v znesku 393,00 EUR in sodno takso v znesku 378,00 EUR. Ti stroški so utemeljeni v OT in ZST-1 in skupaj znašajo 771,00 EUR in so jih tožene stranke dolžne povrniti tožeči, na način kot je to odločeno v izreku sedanje sodbe sodišča druge stopnje.