Jedro

Kljub temu, da so zemljiškoknjižni podatki do določene mere javni in razvidni vsakomur, ne predstavljajo splošno znanih dejstev, ki jih ni treba dokazovati.

Vprašanje, ali listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, predstavlja verodostojno listino ali ne, ni odločilno za utemeljenost tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124623/2014 z dne 23. 9. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 461,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da izpoved priče N. K. S. ne more nadomestiti trditvene podlage tožene stranke glede prodaje stanovanje, sodišče pa spregleda, da je tožena stranka tekom postopka navajala, da naj bi priča stanovanje prodala in zato ne more biti upravičena do pogodbene kazni. Tožena stranka z vsebino in obstojem pogodbe ni bila seznanjena do trenutka zaslišanja navedene priče, zato ni mogla in ni bila zavezana ugovarjati aktivne legitimacije tožeče stranke. To je lahko storila šele potem, ko je po zaslišanju priče postalo znano, da je svojo nepremičnino dejansko odtujila, še preden je terjatev prešla na tožečo stranko, in da je bila pogodba razvezana sporazumno oziroma odpovedana s strani tožeče stranke. Tožena stranka ni bila dolžna preverjati okoliščin prodaje v zemljiški knjigi. Dejstvo, da naj bi priča po podatkih tožene stranke stanovanje prodala, zadošča in tožena stranka splošno znanih in dostopnih podatkov iz zemljiške knjige ni dolžna dokazovati, saj se štejejo za splošno znano dejstvo. Iz izpovedi prič izhaja, da je pogodbo odpovedala priča N. K. S. in ne tožena stranka. Tožena stranka se je s predčasno odpovedjo strinjala, priča N. K. S. je našla kupca za nepremičnino. Ker je prišlo do sporazumnega prenehanja najemne pogodbe, tožeča stranka ni in ne more biti upravičena do pogodbene kazni. Tožeči stranki oziroma priči zaradi sporazumnega prenehanja najemne pogodbe ni nastala nobena škoda, ker je stanovanje prodala kupcu. Vse navedeno sodišče spregleda. Tožeča stranka pri izpolnjevanju najemne pogodbe ni sodelovala in ne more biti oškodovana. Oškodovana bi bila lahko največ za toliko, kot je za odstopljeno terjatev plačala priči N. K. S., ne pa za pogodbeno kazen. Višina plačila tožeče stranke priči ni razvidna, zato višina morebitnega oškodovanja tožeče stranke ni določljiva. Sodišče napačno zatrjuje, da je tožeča stranka oškodovana za pogodbeno kazen, škoda tožeče stranke ni izkazana. Sodišče ni moglo in smelo odločati o ugovoru nesorazmernosti pogodbene kazni oziroma bi moralo takšnemu ugovoru ugoditi. Predmetni pravdni postopek se je začel na podlagi ugovora tožene stranke zoper sklep o izvršbi. Sodišče v primeru, ko se postopek po ugovoru nadaljuje po določilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP - v skladu z 62. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)) v postopku odloči, ali ostane plačilni nalog oziroma sklep o izvršbi v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi in svojo presojo omeji samo na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi. O drugih zahtevkih ne more odločati. Tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče odločalo v predmetnem postopku, nima pravne in dejanske podlage v verodostojni listini, temveč je podlaga najemna in cesijska pogodba, ki pa ne predstavljata verodostojnih listin. Sodišče je odločalo o tožbenem zahtevku, o katerem ne bi smelo odločati in podan je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, potem ko je ugotovilo: da sta N. K. S. kot najemodajalka in tožena stranka kot najemnica dne 6. 3. 2013 sklenili najemno pogodbo za stanovanje na naslovu U. s souporabo skupnih prostorov in dveh parkirnih mest; da je bila pogodba sklenjena za določen čas od 1. 4. 2013 do 31. 3. 2015; da je tožena stranka z obvestilom z dne 10. 4. 2014 pogodbo odpovedala z dnem 31. 5. 2014; pogodba je bila odpovedana 10 mesecev pred iztekom obdobja, za katerega je bila sklenjena; v drugem odstavku pogodbe sta se stranki dogovorili za pogodbeno kazen v višini 1.000,00 EUR za vsak mesec predčasne prekinitve (odpovedi) pogodbe; pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer, če tožena stranka ne izpolni svojega nedenarnega dela obveznosti; N. K. S. in tožeča stranka sta nato 25. 7. 2014 sklenili pogodbo o odstopu terjatve, s katero je N. K. S. vtoževano terjatev (plačilo pogodbene kazni za deset mesecev v višini 10.000,00 EUR) odstopila tožeči stranki; hkrati je N. K. S. tožečo stranko pooblastila, da toženo stranko v njenem imenu obvesti o prenosu terjatve; tožeča stranka je toženo stranko o tem obvestila dne 14. 8. 2014. Sodišče je torej zaključilo, da je terjatev iz naslova pogodbene kazni izkazana, prav tako je štelo za izkazano dejstvo prenosa oziroma odstopa terjatve in obvestila o odstopu terjatve N. K. S. tožeči stranki.

6. Tožeča stranka znesek 10.000,00 EUR s pripadki vtožuje na podlagi odstopa terjatve (pogodbene kazni v višini 10.000,00 EUR), zato pritožba delno utemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke, na kar se je tožeča stranka tudi sklicevala. Tožeča stranka v tej zadevi je namreč prevzemnica terjatve in ne najemodajalka, s pogodbo o odstopu terjatve pa je bila nanjo prenešena terjatev v višini 10.000,00 EUR iz naslova pogodbene kazni in ne odškodninska terjatev. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da je izkazana terjatev iz naslova pogodbene kazni, ki jo je N. K. S. odstopila tožeči stranki in je zahtevek utemeljen po tej podlagi, zato na pritožbene navedbe v zvezi z odškodninsko odgovornostjo sodišče druge stopnje ne odgovarja. Pravilni pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje glede zatrjevane nesorazmernosti pogodbene kazni, navedeni v 15. točki obrazložitve, tožena stranka pa jih v pritožbi zmotno izpodbija le s trditvijo, da bi moralo sodišče ugovoru nesorazmernosti ugoditi, ker škoda tožeče stranke ni izkazana.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da tožena stranka določenih dejstev (npr. glede odpovedi pogodbe in poziva na nadaljevanje) ni navedla in zato izpovedi prič glede teh dejstev pravilno ni upoštevalo. Takšna je bila ugotovitev tudi glede v pritožbi izpostavljenega dejstva, da je najemodajalka N. K. S. stanovanje prodala. Sodišče prve stopnje je glede tega navedlo, da izpoved priče, da je prodala stanovanje pred odpovedjo najemne pogodbe, trditvene podlage tožene stranke ne more nadomestiti. Edina navedba tožene stranke je bila, da ji je najemodajalka sporočila, da najemne pogodbe ne more izpolniti, ker je stanovanje prodala. Tožena stranka pa ni navedla, kdaj je bila sklenjena prodajna pogodba in kdaj je bila lastninska prenesena na kupca, slednje pa tudi iz izpovedi in izvedenih dokazov ni izhajalo. Sodišče je pravilno navedlo, da so podatki zemljiške knjige javno dostopni in bi tožena stranka ustrezne trditve lahko podala pravočasno, a jih ni. V tej zvezi je neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka ni bila dolžna preverjati okoliščin prodaje v zemljiški knjigi in da naj bi šlo za splošno znano dejstvo. Kljub temu, da so zemljiškoknjižni podatki do določene mere javni in razvidni vsakomur, ne predstavljajo splošno znanih dejstev, ki jih ni treba dokazovati. Splošno znana dejstva so namreč tista, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, torej tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe, zemljiškoknjižni podatki pa to niso.

8. Tožena stranka dodatno navaja, da je lahko aktivni legitimaciji tožeče stranke ugovarjala šele na naroku za glavno obravnavo, vendar je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 6. 2016 mogoče ugotoviti, da tožena stranka, kljub opozorilu tožeče stranke, da izpovedi prič nimajo opore v trditveni podlagi, tudi na naroku manjkajočih trditev ni podala in ni navedla, da izpovedi prič povzema ter v katerem delu jih povzema kot svojo trditveno podlago, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Vsi pritožbeni očitki sodišču prve stopnje so tako neutemeljeni.

9. V celoti pa nedopustno pritožbeno novoto predstavlja trditev tožene stranke, da je bila pogodba odpovedana na zahtevo najemodajalke oziroma, da naj bi šlo za sporazumno prenehanje pogodbenega razmerja, saj takšnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker tožbeni zahtevek nima pravne in dejanske podlage v verodostojni listini, na podlagi katere je tožeča stranka vložila izvršbo, temveč sta podlaga najemna in cesijska pogodba, ki ne predstavljata verodostojnih listin v smislu določb ZIZ. Navedeni pogodbi res nista verodostojni listini. Vendar pa to v pravdnem postopku ni več relevantno. Vprašanje, ali listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, predstavlja verodostojno listino ali ne, namreč ni odločilno za utemeljenost tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Izvršilno sodišče je po ugovoru dolžnika sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku. V takem primeru se predlog za izdajo sklepa o izvršbi šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZPP). Odločitev, da sodišče o zahtevku ne bi smelo odločiti, je zato neutemeljena, je pa sodišče pravilno odločilo o tem, da se sklep o izvršbi v I. in III. odstavku izreka vzdrži v veljavi.

11. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.