Jedro

Za status ŽVN-begunca je treba v upravnem postopku dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem. Taka okoliščina, ki nakazuje na to, da bi bilo mogoče priznati ta status, je tudi dejstvo, da se oseba z družino ni mogla oz. smela, in tudi ni bilo upanja za to, vrniti na svoj dom zaradi vojnega nasilja nemškega okupatorja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Novi Gorici, št. U 137/98-10 z dne 17.9.1999 in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.3.1998. Tožena stranka je z navedeno odločbo, izdano v revizijskem postopku (na podlagi 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97 - v nadaljevanju ZvojI) po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 25.2.1997, s katero je prvostopni organ priznal tožniku status žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas od 8.7.1941 do 15.5.1945, pravico do doživljenjske mesečne rente v pripadajočih mesečnih zneskih od 1.3.1996 dalje, pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1.3.1996 dalje ter opredelil, da se tožniku za čas izgnanstva od 6.7.1941 (pravilno 8.7.1941) do 15.5.1945 upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. Tožena stranka je tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja - izgnanca na podlagi obdobja, prebitega v izgnanstvu, od 8.7.1941 do 23.12.1941 in pravice, ki iz tega statusa izhajajo. Prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira določbe 1. in 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - v nadaljevanju ZZVN). Prvostopno sodišče meni, da iz teh določb ZZVN izhaja, da lahko pridobi status žrtve vojnega nasilja - izgnanca oseba, ki so jo okupacijske sile prisilno izselile. Po oceni prvostopnega sodišča je tožena stranka, glede na podatke v upravnih spisih, sporen primer v revizijskem postopku rešila pravilno, saj je bil tožnik v izgnanstvu dejansko le od 8.7.1941, ko so ga Nemci, skupaj z družino, prisilno izselili iz L. v Srbijo, do 23.12.1941, ko je bila dana možnost tožniku in njegovi družini, da je odšla k sorodnikom v L., kjer so ostali do konca vojne. Po mnenju prvostopnega sodišča je namreč potrebno upoštevati, da celotno obdobje druge svetovne vojne samo po sebi predstavlja obdobje nasilja in strahu. Vendar pa ni namen ZZVN, da vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne, pridobijo status žrtve vojnega nasilja. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ki morajo biti dejansko podani. V obravnavanem primeru za obdobje po 23.12.1941 pa to ni izkazano. Nasilno dejanje izgona je namreč z dnem, ko se je tožnik, z družino, vrnil k sorodnikom v L. (23.12.1941), prenehalo. Po mnenju prvostopnega sodišča je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožniku tudi za obdobje po vrnitvi v L. ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, saj iz upravnih spisov izhaja, da se je, z družino, vrnil iz izgnanstva v Slovenijo, ko jim je bila dana možnost, da odidejo k sorodnikom v L. Po mnenju prvostopnega sodišča to pomeni, da v obdobju bivanja v L. družina ni bila na begu pred neposredno grozečim nasiljem okupatorja. Na podlagi navedenega prvostopno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo odločbe tožene stranke pravilen, da je ta odločba pravilna in da temelji na zakonu, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Tožnik se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker pridobi status žrtve vojnega nasilja - izgnanca oseba, ki so jo okupacijske sile prisilno izselile, je napačno mnenje prvostopnega sodišča, da je nasilno dejanje izgona z dnem, ko se je, z družino, vrnil k sorodnikom v L., prenehalo. Dejansko je bila njegova družina - torej tudi sam - ves čas pregnana, saj se ni mogla in tudi ni smela vrniti na svoj dom. Poleg tega so izgubili vse premoženje. Niso se smeli vrniti domov (L., od koder je bil izseljen, je takrat spadala pod nemški Reich). Lahko so živeli le izven Nemčije - v Srbiji ali v Italiji (L. je takrat spadala pod Italijo - L. pokrajina, Srbija je bila samostojna). Nasilno dejanje izgona je še ves čas trajalo in ni prenehalo. Napačna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da v času bivanja v L. družina ni bila na begu pred neposredno grozečim nasiljem okupatorja. Nihče od izgnancev ni bil na begu pred neposredno grozečim nasiljem okupatorja, pač pa so bili nasilno izgnani od doma. Vsi so bili za ves čas vojnega obdobja izgnanci, ki se niso smeli vrniti na svoj dom. Tudi sam se ni smel vrniti na svoj dom. Torej je bil, prav tako kot ostali, ves čas izgnanec. Predlaga, da pritožbeno sodišče, na podlagi v pritožbi opisanih dejstev, spremeni izpodbijano sodbo v njegovo korist tako, da vzpostavi veljavnost odločbe prvostopnega upravnega organa.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja pri navedbah, ki jih je dala že v odgovoru na tožbo zaradi odprave svoje odločbe. Ker novih dejstev in dokazov tožnik tudi v pritožbenem postopku ni navedel, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

1. odstavek 2. člena ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba (ob pogojih iz 1. in 3. člena ZZVN), ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec).

V obravnavani zadevi ni sporno, da so Nemci tožnika, skupaj z ostalimi družinskimi člani, dne 8.7.1941 prisilno izselili iz L. v Srbijo, kjer so ostali do 23.12.1941, ko jim je bila dana možnost, da so odšli k sorodnikom v L. Toda prostovoljen odhod iz kraja, kamor je bil izgnan, v drug kraj k sorodnikom (ne v kraj, od koder je bil izgnan), po presoji pritožbenega sodišča ni tako nepomemben, kot uveljavlja tožnik, nima pa tudi takega pomena, kot mu ga daje sodišče prve stopnje.

Okoliščine, da je tožniku, z družino, uspelo oditi iz Srbije in priti v L., ni pa se smel in mogel vrniti na dom v L. oziroma si ni upal tja vrniti, kažejo na to, da tudi po 23.12.1941 še obstaja dejanska podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ne sicer izgnanca, ampak begunca. Zato bi bilo potrebno v ponovnem postopku ugotoviti, ali je v tem primeru, ob upoštevanju določbe 2. člena ZZVN, mogoče tožniku po 23.12.1941 do 15.5.1945 priznati status žrtve vojnega nasilja - begunca. Seveda pa je potrebno v takem primeru v postopku dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem. Ena izmed okoliščin, ki nakazuje, da bi bilo mogoče tožniku v navedenem obdobju priznati status begunca, je tudi dejstvo, da se, z družino, ni mogel oziroma smel, tudi ni bilo upanja za to, vrniti na dom v L. zaradi vojnega nasilja nemškega okupatorja.

Pritožbeno sodišče pa zavrača tožnikov pritožbeni ugovor, da bi mu ves čas od 8.7.1941 do 15.5.1945 šel status žrtve vojnega nasilja - izgnanca, saj je tožena stranka v tem delu svoje odločbe pravilno odločila ter v skladu z ZZVN, da gre tožniku ta status samo za čas od 8.7.1941 do 23.12.1941, ko je tožnik, skupaj z družinskimi člani, prostovoljno prekinil izgnanstvo v Srbiji in je odšel v L. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS razveljavilo sodbo prvostopnega sodišča in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.