Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe nima vsebine, ki jo kot obvezno določa ZUP. Če upravni akt nima obveznih sestavin obrazložitve, se takega upravnega akta ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta namreč onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic strank v nasprotju z določilom 22. člena Ustave RS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport 430-153/2014/221 z dne 9. 1. 2015 in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke na Javni razpis za sofinanciranje razvoja in vzpostavitve e-storitev in mobilnih aplikacij na področju napredne uporabe IKT v izobraževanju 2014-2015 (v nadaljevanju Javni razpis) za sofinanciranje projekta … (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da vložena tožba ne zadrži podpisa pogodbe z izbranimi prijavitelji. Iz obrazložitve izhaja, da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju Ministrstvo) 19. 9. 2014 objavilo Javni razpis. Tožeča stranka je v razpisanem roku posredovala vlogo za sofinanciranje projekta …. Komisija za izvedbo postopka javnega razpisa (v nadaljevanju: komisija) je 22. in 23. 10. 2014 opravila odpiranje prispelih vlog ter ugotavljanje formalne popolnosti. Komisija je pri preizkusu vloge ugotovila, da je vloga tožeče stranke pravočasna, pravilno označena in formalno popolna. Vlogo je ocenila komisija za ocenjevanje vlog.

Ocenjevalna komisija je izvedla izbor na podlagi meril in kriterijev. Pri ocenjevanju je bilo mogoče doseči skupno največ sto (100) točk, od tega triinpetdeset (53) točk pri kriteriju „Relevantnost predlaganega projekta“, dvajset (20) točk pri kriteriju „Primernost finančne konstrukcije“ in sedemindvajset (27) točk pri kriteriju „Kakovost in izvedljivost predlaganega projekta“. Ocenjevalna komisija je najprej ocenila merilo „Relevantnost predlaganega projekta“. Vloge, ki so pri tem merilu dosegle najmanj 32 točk od triinpetdeset (53) možnih točk, so bile v nadaljevanju ocenjene v celoti. Vloga je pozitivno ocenjena, če doseže vsaj šestdeset (60) točk od sto (100) možnih točk, pri čemer mora pri kriteriju „Primernost finančnega načrta“ doseči vsaj dvanajst (12) točk, pri kriteriju „Kakovost predlaganega projekta“ mora doseči vsaj šestnajst (16) točk. Zaradi omejene višine proračunskih sredstev in velikega števila pozitivno ocenjenih vlog (prag 60 točk), je bil prag za izbor vlog za sofinanciranje, v skladu z določili Javnega razpisa, po ocenjevanju prejetih vlog postavljen na skupno sedeminsedemdeset (77) točk. Vloga tožeče stranke je v ocenjevalnem postopku prejela skupno osemindvajset (28) točk, od tega pri kriteriju „Relevantnost predlaganega projekta“ osemindvajset (28) točk, pri čemer je pogoj pri tem kriteriju vsaj dvaintrideset (32) doseženih točk, da je vloga ocenjena v celoti. Projekt tožeče stranke ni pozitivno ocenjen, zato ni izbran za sofinanciranje. Zato je bila vloga tožeče stranke zavrnjena.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi uveljavlja tožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je namreč ocenila, da projekt, ki je bil osnova za odobritev vloge, ni bil dovolj relevanten, saj ga je ocenila samo z 28 točkami, na tej osnovi pa je odločila, da projekta v nadaljevanju ni več mogoče ocenjevati. Tožeča stranka je prepričana, da je ocenitev projekta glede relevantnosti neustrezna. Toženi stranki pa tudi očita, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni obrazložila, po katerih kriterijih je ocenila odločitev o nerelevantnosti vloge. Tožeča stranka meni, da je bila relevantnost predlaganega projekta povsem primerna in da bi moral biti projekt ... glede na relevantnost ocenjen z več kot 32 točkami. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe ponovno odločati o vlogi tožeče stranke. Hkrati predlaga, da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločitve, prereka tožbene navedbe in dodatno navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani akt pravilen. Sklicuje se na predmetni Javni razpis in merila, ki jih je določal. Določal je, da bo ocenjevalni postopek in postopek izbora temeljil na merilih za ocenjevanje, ki so opredeljena v točki 4.1. in so kot priloga (ocenjevalni listi) sestavni del razpisne dokumentacije. Določal je, da bo ocenjevalna komisija najprej ocenila relevantnost predlaganega projekta – prispevek k doseganju ciljev. Vloge, ki bodo pri tem merilu dosegle najmanj 32 točk, bodo v nadaljevanju ocenjene v celoti. V nasprotnem primeru se ocenjevanje vloge ustavi in se vloga zavrne. Ker vloga tožeče stranke pri tem kriteriju ni dosegla najmanj 32 točk, ampak le 28 točk, je bila njena vloga zavrnjena. Tožena stranka nadalje navaja kriterije, ki so bili upoštevani pri merilu relevantnost predlaganega projekta. Gre za 7 meril, po katerih je bila ocenjena vloga tožeče stranke, kar izhaja iz ocenjevalnega lista. Pri vsakem od navedenih sedmih meril navaja tudi razloge, zaradi katerih je tožeča stranka prejela določeno število točk. Pri tem pojasnjuje, da je ocenjevanje vlog v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije in da gre za strokovno mnenje ocenjevalne komisije. Iz ocenjevalnega lista pa tudi izhaja, da je ustrezno obrazložen in da je dodeljena ocena jasna in pregledna ter je razvidno na kakšen način je do nje prišlo. Tožena stranka navaja, da ni pristojna, da posega v strokovno mnenje ocenjevalcev ter se pri tem sklicuje tudi na upravnosodno prakso (sodba Upravnega sodišča I U 317/2010 z dne 3. 10. 2011). Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ker gre v obravnavani zadevi Javnega razpisa za upravno zadevo (2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), mora v postopku izdan upravni akt imeti vse sestavine, ki jih določa 210. člen ZUP. Obrazložitev pa mora vsebovati med drugim razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katero se opira, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (214. člen ZUP). V konkretni zadevi izpodbijani upravni akt take obrazložitve nima. Iz njega namreč ne izhaja na kakšen način je bila ocenjena vloga tožeče stranke, saj ni razvidno na podlagi katerih dodatnih kriterijev, torej na kakšen način in iz katerih razlogov je bila vloga tožeče stranke ocenjena pri merilu „relevantnost predlaganega projekta“ z 28 točkami. Navedeno bi namreč moralo izhajati iz obrazložitve izpodbijanega akta.

Izpodbijani upravni akt v obrazložitvi zgolj navaja tri merila in kriterije, na podlagi katerih je ocenjevalna komisija izvedla izbor prijavljenih kandidatov po predmetnem Javnem razpisu. Nadalje navaja možno število točk, ki jih je bilo mogoče doseči pri posameznem od navedenih treh meril ter minimalno število točk, ki jih je bilo treba doseči pri posameznem merilu za pozitivno oceno. Navaja še minimalni prag števila točk (60 točk), ki ga je bilo treba doseči za pozitivno oceno, ki pa je bil zaradi omejene višine proračunskih sredstev in velikega števila pozitivno ocenjenih vlog zvišan (77 točk). Glede vloge tožeče stranke pa navaja le, da je prejela skupno osemindvajset (28) točk, od tega pri kriteriju „Relevantost predlaganega projekta“ osemindvajset (28) točk, zaradi česar projekt ni bi izbran za sofinanciranje.

Takšna obrazložitev nima vsebine, ki jo kot obvezno določa ZUP. Če upravni akt nima obveznih sestavin obrazložitve, se takega upravnega akta ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta namreč onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic strank v nasprotju z določilom 22. člena Ustave RS. Ker izpodbijani akt nima obrazložitve, ki bi ustrezala standardom obrazložitve po 214. členu ZUP, je to razlog za odpravo navedenega akta. Izpodbijanega akta se namreč sploh ne da preizkusiti.

Pri tem sodišče še dodaja, da navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti v obrazložitvi upravnega akta. Relevantni razlogi za odločitev morajo biti namreč podani v obrazložitvi upravnega akta. Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo zato sodišče ni upoštevalo in jih ni preizkušalo. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanega akta predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Pri tem sodišče v obravnavani zadevi kot nerelevantno zavrača sklicevanje tožene stranke na upravno-sodno prakso, saj se le-ta nanaša na presojo strokovnih razlogov, ki pa so v upravnem aktu navedeni, in torej ne gre za primer, kot v obravnavani zadevi, ko je obrazložitev izpodbijanega akta tako pomanjkljiva, da razlogov, ki so narekovali takšno odločitev, sploh ne vsebuje.

Iz navedenih razlogov je sodišče izpodbijani akt podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (kršitev pravil postopka) odpravilo in zadevo, ob upoštevanju določb četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo Ministrstvu v ponovni postopek. Ministrstvo mora izdati nov upravni akt v 30 dneh po prejemu te sodbe.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).