Jedro

Ker je tožena stranka priložila dokaz, da je v spornem času plačala nekaj stroškov upravljanja hiše, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo, je bilo treba sodbo razveljaviti. Toženec pa nima prav, ko trdi, da ker se ni strinjal z upravnikom, ki ga je izbrala večina stanovalcev, bo stroške upravnika plačal sam.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani z dne 14.11.1994 in obsodilo toženo stranko na plačilo pravdnih stroškov 5.400,00 SIT. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Meni, da je tožeča stranka s prevaro pridobila lastnike, da so se udeležili sestanka, da je tožeča stranka postala upravitelj. Meni, da so lastniki sklenili in odpovedali upravnika. Sam je podpisal pogodbo s podjetjem ... d.o.o., kateremu plačuje stroške. To podjetje je dosti cenejše. V obrazložitvi je sodišče napisalo, da je 9.4.1998 prenakazal določen znesek tožniku in to je res, pa tudi zamudne obresti, vendar je kljub temu dolžan plačati cel znesek. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče mora najprej pojasniti pritožniku, da v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje glede obrazložitve, da je tožeča stranka upravnik stanovanjske hiše. Tožnik se bo moral podrediti volji večine solastnikov (31. člen SZ, Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 18/91 v zvezi s 15. členom ZTLR). Če je tožeča stranka potrebne stroške za toženo stranko zalagala, je tudi upravičena do povračila teh stroškov, ki jih je sicer toženec dolžan plačati na podlagi 33. člena SZ. Če tožena stranka meni, da je tožeča stranka pridobila pogodbo o upravljanju z dne 24.3.1993 s prevaro ali na drug nezakonit način, mora veljavnost te pogodbe izpodbiti na ustrezen način in ne z ugovorom v pravdi, kjer gre za povračilo stroškov. Pač pa ima pritožnik prav v delu, ko smiselno graja pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki je imelo za posledico obsodilno sodbo. Tožeča stranka namreč zahteva povračilo za zneske od decembra 1993 do aprila 1994 v znesku 47.158,00 SIT in 6.108,00 SIT nateklih obresti. Tožena stranka je tekom pravde predložila dokaz, da je plačala za čas do četrtega meseca 1994 tožeči stranki 34.330,00 SIT in sicer med pravdo, to je 9.4.1998 in do konca glavne obravnave (priloga B6). V pritožbi opozarja na to, da sodišče tega zneska ni upoštevalo in ga je obsodilo na plačilo celotnega zneska. Če je terjatev delno ugasnila do konca glavne obravnave, je treba to v sodbi upoštevati. Ker je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba sodbo zato razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ker ni jasno, ali je in kateri del glavnice in obresti naj bi bil plačan, je bilo treba sodbo razveljaviti v celoti (370. člen ZPP/77). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali držijo navedbe toženca, da je ta znesek plačal. Izrek o pravdnih stroških je odpadel, ker pritožnik stroškov ni priglasil.