Jedro

Zapuščinski sodnik mora z dediči ugotoviti, ali je bila izjava o odpovedi dediščini podana v zmoti, in če med njimi ni spora o dejstvih, ki dokazujejo zmoto, lahko izda sam sklep o razveljavitvi izjave in da možnost za novo dedno izjavo, če pa je med dediči spor o omenjenih dejstvih, prekine zapuščinski postopek in napoti stranko ali stranke na pravdo.

Izrek

Pritožba M.P. se zavrne.

Pritožbi I.P. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v izreku pod I/3 in II/1 in 3 in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, kaj sestavlja zapuščino, razglasilo za dediče 5 zapustnikovih otrok po enakih deležih, ker se je sin I.P. odpovedal dedovanju, in sprejelo v sklep dedni dogovor, ki so ga sklenili vsi razen M.P., ter odredilo po uradni dolžnosti ustrezne vknjižbe lastninske pravice na nepremičnem premoženju.

Proti temu sklepu o dedovanju sta se pritožila zapustnikova sinova I.P. in M.P. Prvi opisuje v svoji pritožbi, kako sta potekala naroka zapuščinske obravnave. Ves čas je bil prepričan, da velja dogovor, ki so ga vsi dediči sklenili že pred zapuščinsko obravnavo, se pravi, da nepremičnine prejme brat M.P., denar na hranilni knjižici pa sestra B.K. Sam je izjavil, da se odpoveduje dediščini, zaradi ravnanja sodnika pa je bil tako šokiran, da ni povedal v čigavo korist. Dediščina glede denarja ni zakonita, ker ni bil prisoten brat M.P. Predlaga novo obravnavo pred drugim sodnikom. Drugi pritožnik pa trdi, da sodnik na prvem naroku ni dal možnosti B.K. in I.P., da se izjavita, da se odpovedujeta, to pa se je ponovilo tudi na naslednjem naroku. Ima enak pritožbeni predlog kot njegov brat I.P. Pritožba I.P. je utemeljena, pritožba M.P. pa ne.

Pritožbene trditve o zatrjevanem nekorektnem ravnanju zapuščinskega sodnika niso sprejemljive. Zakon o dedovanju določa v prvem odst. 136. čl., da odpoved dediščini ne more biti delna in nepogojna. Ko je bilo na prvem naroku zapuščinske obravnave sodniku naznanjeno, da so se stranke že poprej doma dogovorile o zapuščini, hkrati pa je imel pred seboj pisne izjave zapustnikovih otrok K., F. in M., s katerimi se niso ti odpovedali dediščini, zapustnikov denar pa naj bi v celoti pripadal njihovi sestri B.K., je edino pravilno ravnal, da je preložil narok in povabil na naslednjega vse dediče, da so dobili ustrezen pouk in podali dedne izjave. Omenjeni zakon nadalje določa, da sodišče opozori dediča, ko daje izjavo o odpovedi dediščini, da se lahko odpove samo v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev (peti odst. 208. čl.) ne pa tudi, da se ji lahko odpove v korist določenega dediča, ker se to sploh ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (drugi odst. 136. čl.), kar pomeni, da dedič dediščino sprejme, potem pa odstopi svoj delež sodediču. Neutemeljen je tudi tisti del pritožbe I.P., v katerem trdi, da "dediščina glede denarja ni zakonita", saj je šlo tu za dedni dogovor, sklenjen le med dediči, prisotnimi na zapuščinski obravnavi, ti pa niso razpolagali z deležem, ki bi pripadal M.P.. V ta dogovor pritožnik I.P. seveda ne more posegati. Podobna ugotovitev velja tudi za M.P., ki se pritožuje zato, ker naj sodnik ne bi dal možnosti B.K. in I.P., da se izjavita, saj je B.K. podala dedno izjavo, sklenila dedni dogovor in podpisala zapisnik o zapuščinski obravnavi, enako pa velja tudi za I.P. Utemeljena pa je pritožba I.P. v delu, v katerem trdi, da je podal dedno izjavo v zmoti. Pritožbeno sodišče sicer s tem ne odloča, da je bila izjava res dana v zmoti, je pa dolžno ob takšni izjavi prizadetega dediča le temu dati možnost, da uveljavi pravico, ki mu jo daje zakon. Ta namreč določa, da je izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine nepreklicljiva (prvi odst. 138. čl.), vendar pa lahko dedič, ki je dal izjavo, zahteva njeno razveljavitev, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo ali če je bila dana v zmoti (drugi odst. tega člena) za kar slednje naj bi šlo po pritožbeni trditvi I.P. Zaradi vsega povedanega je sodišče zavrnilo pritožbo M.P., pritožbi I.P. pa je ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, kar zadeva ugotovitev o tem, da je I.P. izjavil, da se dedovanju odpoveduje (tretji odst. pod I), v posledici tega pa tudi odločbo o razglasitvi dedičev in o zemljiškoknjižni odredbi.

Ob novem odločanju bo moral zapuščinski sodnik z dediči ugotoviti, ali je bila izjava I.P. res dana v zmoti in če med njimi ne bo spora o dejstvih, ki bi dokazovala njegovo zmoto, bo lahko izdal sam sklep o razveljavitvi njegove izjave in mu dal možnost za novo dedno izjavo, če pa bo spor o omenjenih dejstvih, bo moral zapuščinski postopek prekiniti in stranko ali stranke napotiti na pravdo (5. točka drugega odst. 210. čl. ZD).

Pritožbeno sodišče pa ni sprejelo pritožbenega predloga I.P., naj bi v nadaljnjem postopku odločal o stvari drug sodnik, ker za to ni razloga, saj ni ugotovilo, kot je bilo razloženo, da bi šlo za nepravilnosti dosedanjega zapuščinskega sodnika, predlog pa tudi ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da sodnik ne bi mogel v bodoče o stvari odločati, upoštevaje dosedanji postopek.