Jedro

Če je obdolženec oproščen obtožbe, v izreku sodbe glede na določbo 4. odstavka 364. člena ZKP ni potrebno navesti razloga za oprostitev. Sodišče pa mora v skladu z 9. odstavkom omenjenega člena v obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov, navedenih v 358. členu ZKP, je bil obdolženec oproščen.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obdolženi D.S. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen zasebne tožbe za kaznivo dejanje obrekovanja po 1. in 2. odstavku 170. člena KZ, ki jo je vložil zasebni tožilec B.D..

Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je vrhovni državni tožilec dr. Z.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena in kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, da vrhovno sodišče ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo kršen zakon. Šlo naj bi za nasprotje med izrekom sodbe (oprostilna sodba zaradi pomanjkanja dokazov) in razlogi sodbe (dejanje ni kaznivo dejanje). Menil je, da je obdolženec glede zasebnega tožilca v prispevku napravil negativno vrednostno sodbo, kar po mnenju državnega tožilca seveda ni dovolj za obsodbo za kaznivo dejanje obrekovanja, je pa dovolj za obsodbo za katero drugo kaznivo dejanje iz istega poglavja KZ. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da navedbe v prispevku za zasebnega tožilca, ki je bil uporabljen simbolno, metaforično ali kot objekt insinuacij, objektivno niso žaljive, ker meni, da je takšen sklep napačen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno pojasniti, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, v tem primeru pa bi vrhovno sodišče glede na določbo 2. odstavka 426. člena lahko ugotovilo le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, če bi bila seveda zahteva utemeljena. Pravni zastopnik zasebnega tožilca, odvetnik M.S. iz L., je z dopisom prosil za prednostno reševanje zadeve, da ne bi prišlo do zastaranja, očitno v zmoti, ker glede na omenjeno določbo ZKP pravnomočne oprostilne sodbe ni možno v postopku za varstvo zakonitosti niti spremeniti niti razveljaviti.

Vrhovni državni tožilec je v zahtevi upošteval gornjo omejitev, ker je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil v škodo obdolženca, pri čemer pa v predlogu ni natančno navedel, katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena in katera kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP naj bi bila podana. Tako lahko le iz obrazložitve zahteve sklepamo, da naj bi sodišče prve stopnje z uporabo tretje točke 358. člena ZKP pri oprostilni sodbi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, predvidene v 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (kar v zahtevi državni tožilec izrecno ne navaja), ker naj bi bil takšen razlog oprostitve v nasprotju z razlogi sodbe. Takšne bistvene kršitve določb kazenskega postopka sodišče z oprostilno sodbo ni zagrešilo. Glede izreka sodbe v primeru, ko je obdolženec oproščen obtožbe, po 4. odstavku 364. člena ZKP niti ni potrebno posebej navesti razloga za oprostitev, kajti po 9. odstavku istega člena mora sodišče v obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov iz 358. člena ZKP se obdolženec oprošča. Iz navedene posebne določbe, ki ureja, v katerem delu sodbe mora biti naveden razlog za oprostitev - torej v obrazložitvi sodbe - je jasno razvidno, da ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če je v izpodbijani prvostopni sodbi sodišče navedlo kot razlog 3. točko 358. člena ZKP, v obrazložitvi pa je poleg tega opiralo oprostitev tudi na ugotovitve, da ni podano kaznivo dejanje. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje namreč ne temelji le na slednji ugotovitvi, pač pa na ugotovitvi, da "ni dokazov, da bi obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, kakor tudi ne kakšno drugo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime" (obrazložitev na 4. strani prvostopne sodbe, enak zaključek pa je tudi v obrazložitvi na 6. strani iste sodbe). Trditev državnega tožilca, da sta se sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah izpodbijanih sodb postavili na stališče, da niso podani elementi kaznivega dejanja, nima opore v obrazložitvah obeh sodb, saj tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje ugotavljata, da ni dovolj dokazov oziroma da obstoji določen dvom o tem, da naj bi obdolženec vedel, da o zasebnem tožilcu trdi v svojem pisanju nekaj neresničnega.

Drugo kršitev vidi državni tožilec kot kršitev kazenskega zakona, pri čemer pa ne pojasni, katera določba naj bi bila konkretno kršena. V zahtevi namreč državni tožilec sam ugotavlja, da ni podano kaznivo dejanje obrekovanja, podano pa naj bi bilo katero drugo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, pri čemer ne pove, katero. Vrhovno sodišče glede na takšno zatrjevanje državnega tožilca brez konkretnega predloga ne more samo ugotavljati pravne opredelitve kaznivega dejanja, zlasti ne zato, ker so pravne opredelitve posameznih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime povezane tudi z ustreznimi dokaznimi zaključki, ki pa jih v postopku za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče ne more samo sprejemati. V zahtevi državni tožilec izpodbija oceno sodišča glede žaljivosti navedb v prispevku kot napačno sklepanje sodišča, ne da bi natančno navedel, s katerim konkretnim dokaznim sklepom sodišča se ne strinja. Vsekakor pa je državni tožilec s tem posegel hkrati v vprašanja, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni možno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, kar sicer v zahtevi ugotavlja tudi državni tožilec sam.

V zahtevi je torej vrhovni državni tožilec uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki po ugotovitvi vrhovnega sodišča ni podana, glede kršitve materialnega zakona pa je posegel v vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma sploh ni navedel, za kakšno kršitev kazenskega zakona naj bi šlo. Vrhovno sodišče je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.