Jedro

Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za priposestovanje služnostne pravice.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in odločbi o stroških (1., 2. in 4. odst. izreka).

Pritožbi zoper sklep se ugodi, ter se sklep razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča s parc. št. 2286 in 2284 k.o. K., last tožnika, obstoji služnostna pravica hoje in vožnje s frezo in prikolico za frezo po služečem zemljišču s parc. št. 1664 in 1663 k.o. K., last toženca, po 2 m široki poti, katere potek je v izreku določno opisan, kot je to prikazano tudi v skici izmere izvedenca, ki je sestavni del sodbe (1. odst. izreka) ter toženi stranki prepovedalo, da s kakršnimkoli ravnanjem, predvsem pa s prekopavanjem zemljišča po trasi obstoječe služnostne poti, posega v služnostno pravico tožeče stranke ter mu naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje na služnostni poti tako, da s trase odstrani kup peska, cisterno s prikolico ter višinsko razliko, ki je nastala na poti na mestu, kot je prikazano v navedeni skici, z odstranitvijo suhega zidu in navožene zemlje v višini 1,75 m in tako izravna traso (kot to določno izhaja iz izreka v 2. odst.). Višji tožbeni zahtevek (glede poti širše od 2 m, voženj s traktorjem in priključki za traktor ter kolikor se je zahteval izrek denarne kazni za primer ponovnega vznemirjanja služnosti) je sodišče zavrnilo (3. odst. izreka). Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške (4. odst. izreka). S sklepom pa je odločilo, da je nasprotna tožba, ki jo je na naroku dne 5.4.2007 na zapisnik hotel podati toženec, nedopustna.

Zoper ugodilni del sodbe in sklep se je tožena stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne ponovno v odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ti so nejasni in dokazno nepodprti ter je odločitev sodišča nesklepčna. Podana je bistvena postopkovna kršitev iz 14. tč. 1. odst. 399. čl. ZPP. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s priposestvovanjem pridobila služnostno pravico za hojo in vožnjo s frezo ter prikolico za frezo, ker je sama oziroma njeni pravni predniki uporabljali dostopno pot neovirano več kot dvajset let in je priposestovanje nastopilo še pred koncem sedemdesetih let. Ugotavlja tudi, da ugodnejša potna povezava do nepremičnin tožeče stranke poteka po južni strani in ima nepremičnina s parc. št. 2284 k.o. K. v neposredni bližini javno cesto ter obe navedeni poti tožeča stranka oziroma zanj tretja oseba uporablja oziroma je uporabljala. To dejstvo tožena stranka sedaj izpostavlja. Dejstvo je tudi, da gre za nepremičnine, ki ležijo v vaškem ruralnem okolju, kjer se občasni dostopi in dovozi dovoljujejo zaradi dobrih sosedskih odnosov in je tudi tožena stranka dovoljevala oziroma dopuščala tožeči stranki dostop. Dovoljen prehod pa ne more predstavljati podlage za pridobitev služnosti. Katere so okoliščine, ki jih je moč navezati na zaključek dobroverne posesti v prid tožnika, iz sodbe ni razvidno. Kritična presoja dokazov bi pokazala, da tožnik ni upravičen do služnosti. Sodišče se ne opredeli do pridobitnega naslova. Sodba je pomanjkljiva, ker se ne opredeli do namembnosti poti. Nepremičnina tožeče stranke sta v naravi dve zapuščeni njivi. Služeče zemljišče pa je dejansko dvorišče stanovanjskega objekta tožene stranke in služnost zmanjšuje funkcionalnost. Pravna norma določa služnost v obsegu, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino. Za širino poti 2 m ni opravičljivega razloga, če pa prikolica s frezo po ugotovitvah sodišča meri 135 cm. Dejstvo je tudi, da tožeča stranka pri prehodu ni bila nikoli ovirana. Nesprejemljivo je, da mora sedaj tožena stranka na svojem funkcionalnem zemljišču stanovanjskega objekta opravljati gradbene posege, da bi tožeča stranka zadovoljevala svoje namišljene interese. to je posebej neopravičljivo, če se upošteva ustreznejšo cestno povezavo do nepremičnin tožeče stranke. Nezakonita je tudi odločitev o nedopustnosti nasprotne tožbe. Gre za zahtevek med istima strankama, podlago ima v pravnem razmerju, ki je predmet tožbenega zahtevka, torej plačilo odmene zaradi obremenitve nepremičnine s služnostno pravico poti. Nedvomno gre za zahtevek, ki je v zvezi s tožbenim zahtevkom.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

K pritožbi zoper sodbo: Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je zaradi več kot dvajsetletnega dejanskega izvrševanja priposestvovala stvarno služnost. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim trdila, da dejansko izvrševanje ni trajalo dvajset let ter je tožeča stranka uporabljala drugo pot. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, ko je ocenilo zbrane dokaze, da je tožeča stranka dokazala svoje trditve o več kot dvajsetletnem izvrševanju služnosti. Služnost je bila priposestvovana, saj se je sporna pot pričela uporabljati sedemdeset let pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena leta 2004, do leta 1977 se je vozilo po poti z vprežnim kmečkim vozom, potem pa s frezo in prikolico, ves čas je obstajala tudi dejanska peš hoja. Zato je zaključilo, tudi glede na določbo tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR – 1. odst. 54. čl.), da je tožeča stranka stvarno služnost priposestvovala in zahtevku v tem obsegu ugodilo. Niso ugotovljene okoliščine, ki bi onemogočale priposestvovanje (2. odst. tedaj veljavnega 54. čl. ZTLR – če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo, ali če je bila služnost dovoljena do preklica). Ni ugotovljeno niti, da bi tožena stranka dovoljevala oziroma dopuščala tožeči stranki dostop, tudi zaradi dobrih sosedskih odnosov, te trditve v pritožbi so dokazno nepodprte, sodba teh ugotovitev nima. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožeča stranka služnost priposestvovala, pojasnilo je torej podlago za nastanek stvarne služnosti (zakon). Graja dejanskih ugotovitev oziroma dokazne ocene je v pritožbi le navržena, ko pritožnik le navede, da bi „kritična presoja dokazov, ki jim sodišče sledi, pokazala, da tožnik ne more biti upravičen do vtoževane služnostne pravice“. S tako pritožbeno grajo celovite in analitične dokazne ocene pritožnik ne more uspeti, torej pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Ker so pogoji za nastop priposestvovalne dobe (bili) dobra vera priposestvovalca, izvrševanje služnosti in potek potrebne priposestvovalne dobe, niso jasne pritožbene trditve o bistveno zmanjšani funkcionalnosti služečega zemljišča. Tudi ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela, da mora služnost čim manj obremenjevati služečo nepremičnino, tožeča stranka je namreč zahtevala ugotovitev, da je priposestvovala služnost, v obsegu trase, široke 3 m, tožena stranka se je zahtevku tudi v tem delu upirala s trditvijo, da je pot široka med betonskim zidom in korono le 2,24 m ter je širina 3 preširoka, sodišče prve stopnje pa je opravilo tudi ogled in ugotovilo sedanji način izvrševanja služnosti (peš ter s frezo in prikolico za frezo) ter širino freze s prikolico, in ocenilo, da je služnost priposestvovana v širini trase 2 metra in o tem podalo jasne in prepričljive razloge. Nesprejemljive so trditve pritožbe, da je pot glede na širino freze in prikolice 1,35 m lahko široka le 1,35 m, saj je jasno, da je določena širina potrebna zaradi varne vožnje, kot je v razlogih sodbe obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. Tudi ni jasno, kaj želi pritožnik povedati, ko izpostavlja možnost dostopa po južni strani ter neposredno bližino javne ceste do ene od parcel tožeče stranke. Tožena stranka ustreznega zahtevka v smislu sedaj veljavnega 222. čl. SPZ niti ni postavila, služnost lahko ugasne šele z izdajo konstitutivne odločbe. Po drugi strani pa tudi potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za priposestvovanje služnostne pravice.

Pritožba nasprotno dejanskim zaključkom sodbe, ki temeljijo na oceni dokazov, trdi, da tožeča stranka pri prehodu ni bila ovirana, gre le za navržene trditve, ki torej podlage v ugotovitvah sodbe nimajo. Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha (1. odst. 212. čl. SPZ). Ugotovljeno je protipravno motenje izvrševanje služnosti s strani tožene stranke, ki je tudi lastnik služečega zemljišča, zato (ker je ugotovljeno tudi, da je tožeča stranka služnostni upravičenec, ki je dokazala obstoj služnosti), je pravilno ugodeno tožbenemu zahtevku tudi v tem obsegu (varstvo služnosti) in vprašanje, kaj je za pritožnika sprejemljivo ali ne, ni odločilno.

Ker pritožbeni razlogi zoper sodbo (ugodilni del) niso podani in pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zasledilo, je pritožbo zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. in 2. odst. 350. čl. ZPP).

K pritožbi zoper sklep: Nasprotna tožba je v procesnem smislu sicer samostojna tožba, sodišče jo po prejemu vpiše pod novo opravilno številko, kot to določa 296. v zv. z 285. čl. Sodnega reda. Zatem pa mora sodišče le-to obravnavati skupaj s tožbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 183. čl. ZPP. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali so ti pogoji izpolnjeni, saj je zapisalo le, da ni dopustna, ker „ni procesne določbe, ki bi dopuščala podajanje tožbe in torej tudi ne nasprotne tožbe, na zapisnik na naroku za glavno obravnavo.“ Tako stališče je zmotno, res je, da se odgovor na tožbo vloži pisno (1. odst. 105. čl. ZPP, ki je veljal dne 5.4.2007 – pred novelo ZPP-C, Ur. l. RS št. 52/2007)), seveda pa zapisnik na naroku pisno vlogo nadomesti, stranka torej lahko na naroku za glavno obravnavo na zapisnik poda nasprotno tožbo (tako tudi npr. Nina Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, str. 425). Iz razlogov, ki jih je podalo prvostopenjsko sodišče, nasprotna tožba ni nedopustna (sicer pa bi jo iz tega razloga moralo zavreči). Zmotno je uporabljen 105. čl. ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa (1. odst. 339. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v tem delu sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, da v okviru gornjih napotkov nadaljuje postopek z vloženo nasprotno tožbo (3. tč. 365. čl. ZPP).

Delni uspeh s pritožbo na končni uspeh strank v postopku ni vplival, ker pritožnik v pretežnem delu s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške (154. čl. 165. čl. ZPP).