Jedro

Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojena D. S. in D. M. sta bila s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu spoznana za kriva storitve poskusa kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. in 34. členom KZ-1. Sodišče je obsojenima izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojenima je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov obsojenih zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenima je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega D. S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je podana kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolženec namreč dne 22. 6. 2012 ni bil prisoten na naroku za glavno obravnavo, ko je bil spremenjen obtožni predlog, tako, da se je za besedo „ustrašil“ dodalo besedilo „saj se je zbal za svoje življenje“. Zagovornik navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, kot jih določa prvi odstavek 442. člena ZKP, kar pomeni kršitev pravice do sojenja v navzočnosti na podlagi druge alineje 29. člena Ustave RS. Obdolženec se je imel možnost prvič seznaniti s spremenjenim obtožnim predlogom šele na glavni obravnavi dne 22. 6. 2012, ko pa ga na naroku ni bilo, s tem pa je bila kršena tudi njegova pravica do obrambe kot jo določa 29. člen Ustave RS. Obdolženec prav tako ni bil obveščen, da se lahko glavna obravnava izvede v njegovi nenavzočnosti, če so za to podani pogoji.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navedla, da se ni mogoče strinjati s trditvijo zagovornika, da je bila zaradi modifikacije obtožnega akta prisotnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, saj je šlo le za podrobnejšo opredelitev, ki ni spremenila obtožbenega očitka ter, da obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča z dne 22. 6. 2012 (peti odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 114. členom ZKP-K). Vrhovna državna tožilka je v nadaljevanju opozorila na kršitev 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se po mnenju vrhovne državne tožilke pojavlja vprašanje umika predloga za pregon, glede navedb oškodovanca podanih na glavni obravnavi 6. 10. 2011. Glede morebitnega precejšnjega dvoma o resničnosti dejstev, predvsem glede verodostojnosti pričanja oškodovanca, vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče to upošteva skladno z določbo 427. člena ZKP, če tako oceni.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva RS je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjasnila.

B.

5. Peti odstavek 420. člena ZKP-K določa, da se na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. V prehodnih in končnih določbah ZKP-K v 114. členu ZKP je določeno, da se peti odstavek 420. člena ZKP uporablja za postopke, v katerih sodba na prvi stopnji do začetka uporabe tega zakona še ni bila izdana.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve zakona, ki v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niso bile uveljavljane, niti iz zahteve za varstvo zakonitosti ne izhaja, da jih v pritožbi ni bilo možno uveljavljati. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 22. 6. 2012, torej po uveljavitvi novele Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Vrhovno sodišče je po pregledu zahteve za varstvo zakonitosti ugotovilo, da so v pritožbi uveljavljani razlogi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona in kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe, ki v pritožbi nista bili uveljavljani, tako ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obsojenega D. S. zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 423. člena ZKP).

7. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, ki je zaposlen, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).