Jedro

Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu s 153. členom OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odvrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 1.026,63 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo 76.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2016 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati pravdne stroške v višini 3.001,69 EUR.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka (tožnica) po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnica pred spremembo smeri ni iztegnila leve roke in ni nakazala nameravanega zavoja oziroma vključevanja v cestni promet. Res je, da je priča S. R., ki je s svojim osebnim vozilom trčil v tožnico, izpovedal, da roke ni držala, ne drži pa, da je tožnica bila v svoji izpovedi nesigurna ter je o tem, da je držala iztegnjeno roko, izpovedala šele na prigovarjanje svojega pooblaščenca. Navaja, da je že v uvodu svojega zaslišanja dne 13. 6. 2019 izpovedala, da je pred zebro v bližini C. dala roko ven, nakazala smer z roko, nato pa pogledala levo, če ima prost prehod, če ima cesto "fraj" in ker ni bilo nobene ovire, je lepo zapeljala v svojo smer. Na nadaljnja vprašanja sodnice je povedala, da je pogledala na levo, če ima cesto prosto, da je že prej dala roko ven in ker je bila cesta prosta kot vedno, je zapeljala v smer proti L. V nadaljnji komunikaciji s pooblaščencem, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka, tožnica ni bila nesigurna. S strani pooblaščenca je bila vprašana, ali je ves čas vožnje po kolesarski stezi držala roko kot znak, da namerava zaviti v levo in na to vprašanje je odgovorila, da jo je držala pretežni čas, da ne more odgovoriti v metrih, v glavnem pa jo je držala. Od nobenega kolesarja ni mogoče zahtevati, da bo roko držal ves čas vožnje, temveč, kot ugotavlja tudi sodišče, se od kolesarja skladno z drugim odstavkom 42. člena ZPrCP zahteva, da smer nakažejo jasno in nedvoumno z vodoravno iztegnjeno roko. Sodišče tožnici očita, da bi roko morala imeti stegnjeno dalj časa, pa hkrati ne pojasni, kako dolgo sodišče meni, da je iztegnjeno roko držala, da je to bilo za zadostitev zgoraj navedenega standarda premalo. Iz tožničine izpovedi namreč na nobenem mestu ne izhaja, da je levo roko zgolj za trenutek dvignila, temveč da jo je imela iztegnjeno pretežni čas vožnje po kolesarski stezi in da je pred spremembo smeri roko jasno iztegnila ter se tudi prepričala, da lahko izvede manever zavijanja varno zase in za druge udeležence prometa. Sodišče se v nadaljevanju sklicuje na videoposnetek, ki naj ne bi potrjeval, da se je tožnica prepričala, ali lahko varno spremeni smer vožnje, pri čemer pa iz posnetka česa več od tega, da je tožnica vozila kolo po kolesarski stezi, zavijala v levo, nato pa je prišlo do trčenja, niti ni mogoče razbrati. Videoposnetek tožničinih navedb niti ne potrjuje niti jih ne negira in je v smislu ugotavljanja, ali se je tožnica prepričala o spremembi smeri oziroma voznega pasu ter ali je spremembo nakazala z iztegnjeno levo roko, neuporaben. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožnica ravnala neprevidno, ker je storila vse, kar se od skrbnega udeleženca v prometu pričakuje tako skladno s samozaščitnim in odgovornim ravnanjem v cestnem prometu, kot tudi skladno s cestnoprometnimi predpisi. Ne glede na navedeno, četudi bi šteli, da tožnica leve roke ni pravočasno in nedvoumno iztegnila (ker jo je), pa je sodišče po navedbi pritožbe zmotno ugotovilo, da je bilo dejanje tožnice za voznika osebnega vozila nepričakovano ter da voznik nesreče tudi ob najbolj skrbnem ravnanju ni mogel preprečiti. Sodišče je pri odločanju o tem vprašanju povsem spregledalo izpoved priče S. R. z dne 29. 8. 2019, ko je povedal, da se mu je vožnja gospe (tožnice) zdela že čudna od samega začetka, da jo je spremljal dlje časa in da jo je videl že prej, kar pomeni, da je že zato voznik imel razlog, da vozi previdneje in tudi spremlja ravnanje kolesarke pred sabo. V konkretnem primeru zgolj vožnja znotraj omejitev, skladno z vožnjo vozil spredaj, za zadostitev skrbnosti posebno skrbnega voznika osebnega vozila ne more zadoščati. Da bi lahko govorili o razbremenitvi objektivne odgovornosti voznika osebnega vozila skladno z drugim odstavkom 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni dovolj, da odgovorna oseba škode ni mogla preprečiti, temveč je dejanje oškodovanca moralo biti tudi za odgovorno osebno nepričakovano, o čemer pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Pritožba ponovno poudarja, da je tožnica svojo levo roko imela iztegnjeno, kar pomeni, da je manever vključevanja v promet oziroma zavijanja v levo za voznika bil še toliko bolj pričakovan. Sklano s tem bi torej voznik na tožnico moral biti še posebej pozoren, držati ustrezno razdaljo in bi s takim ravnanjem prometno nesrečo lahko tudi preprečil. Nadalje pritožba še navaja, da je sodišče pri odločanju o zgoraj izpostavljenem vprašanju tudi pozabilo na dejstvo, da je bil voznik S. R. kaznovan zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, torej ker hitrosti in načina svoje vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, prav tako pa sodišče spregleda, da bi skladno z drugim odstavkom 45. člena ZPrCP voznik, ki se je približeval križišču in prehodu za pešce moral voziti posebej previdno. Voznik S. R. bi torej moral voziti še posebej previdno, ker je opazil tožnico, katere vožnja se mu je zdela nenavadna, prav tako pa je vozil ob kolesarski stezi ter se približeval križišču in prehodu za pešce. Vendar pa tega ni storil, temveč je lahkomiselno vozil skladno s hitrostjo pred seboj vozečega vozila, brez da bi prilagodil hitrost vožnje trenutnim razmeram v prometu. Razlogi za razbremenitev njegove odgovornosti v konkretni zadevi torej niso podani. Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim, pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank in ob izvedenih dokazih kot neutemeljen zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je ta od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 76.500,00 EUR in premoženjsko škodo v višini 100,00 EUR, ki ji je nastala v posledici prometne nesreče, v kateri sta bila udeležena tožnica kot kolesarka in zavarovanec tožene stranke kot voznik osebnega avtomobila.

6. Pri tem je izhajalo iz pravilnih materialno pravnih izhodišč.1 Pravilno je opredelilo, da je izhodišče presoje glede temelja zahtevka objektivna odškodninska odgovornost (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ker je odškodninska odgovornost voznika avtomobila kot imetnika nevarne stvari v razmerju do kolesarja objektivne narave. Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu s 153. členom OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odvrniti. Kot je poudarjeno v sodni praksi2 in tudi v pravni teoriji3 gre pri oprostilnih razlogih za izjeme in velja enotno stališče, da se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu, merilu skrajne skrbnosti. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca. Če je oškodovanec sicer ravnal neskrbno, a bi moral imetnik takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma posledice takšnega ravnanja preprečil, oprostitve odgovornosti ni. Upoštevati je, da je objektivno gledano škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. Če pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal, je v takšnih primerih ravnanju oškodovanca lahko pripisati pomen izključnega vzroka nesreče4. 7. Pritožbeno ni sporno, da je do trčenja med vozilom zavarovanca tožene stranke in tožnico kot kolesarko prišlo v križišču na Č. ulici v ... pri dovozni poti za C. in sicer 1,2 m levo od desnega roba vozišča, kar izhaja iz skice prometne nesreče Policijske postaje ... in kar je potrdil tudi v pravdi določeni izvedenec za analizo prometnih nezgod dr. Janez Kopač, katerega mnenje je sodišče sprejelo kot strokovno obrazloženo in sta ga kot takega sprejeli tudi pravdni stranki. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za nesemaforizirano križišče, da je voznik avtomobila vozil proti križišču naravnost po prednostni cesti, kolesarka pa po kolesarski stezi v isti smeri, kolesarska steza pa je višinsko ločena oziroma dvignjena nad nivo cestišča, v križišču pa se nivo kolesarske steze spusti na nivo ceste, ki poteka preko desnega odcepa (za C.), v času nesreče (8. 4. 2016 ob 12.05) je bila vidljivost dobra. Tudi tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je voznik avtomobila vozil po desnem smernem vozišču v smeri proti O., s hitrostjo pod omejitvijo 50 km/h, pri čemer je sledilo izpovedi kot priče zaslišanega voznika avtomobila, in sledilo je tudi izvedencu za analizo prometnih nezgod, ki je izračunal, da je bila hitrost osebnega vozila pri trku (po metodi odboja) 45 km/h, česar pritožba ne prereka. Ugotovilo je, da je tožnica vozila s kolesom po nivojsko ločeni kolesarski stezi v isti smeri kot voznik osebnega avtomobila in je v križišču zapeljala na prehod za kolesarje, ki poteka preko desnega odcepa - dovoza za C., od tam pa je začela v loku oziroma polkrožno zavijati levo proti levemu odcepu križišča, pri čemer je zapeljala na vozni pas za motorna vozila, mesto, kjer je tožnica začela z zavijanjem, pa ustreza prvi četrtini prehoda za kolesarje, s katerega je tožnica nato zapeljala na vozišče, kjer je prišlo do trčenja 1,2 m levo od desnega roba vozišča, pri čemer se je oprlo tudi na skico prometne nesreče in tudi videoposnetek, ki sta oba del policijskega spisa.5

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, kar tudi ni pritožbeno izpodbijano, da v predmetnem križišču ni posebne talne označbe za zavijanje kolesarjev v levo ter da se okoli 14 m naprej od kraja trčenja nahaja s talnimi oznakami označen prehod za pešce za prečkanje vozišča Č. ulice za smer proti L., pri katerem pa ni posebnih talnih označb za kolesarski prehod.6 Sledilo je tudi mnenju izvedenca, ki je po večkratnem pregledu videoposnetka ugotovil, da je voznik z vozilom peljal po Č. ulici po enaki liniji in z enako hitrostjo kot druga vozila (pred njim), pri čemer je bil promet gost in so vozila peljala praktično drug za drugim, tožnica pa je v loku z desnega roba križišča zavila v levo proti avtomobilu in je zvezno zapeljala med kolono vozil, ki so v isti smeri peljala naravnost.7

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bila vožnja tožnice kot kolesarke v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, kar je obrazložilo v 9. točki obrazložitve. Poudarilo je, da morajo po prvem odstavku 93. člena ZPrCP (Zakon o pravilih cestnega prometa) vozniki koles voziti po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali kolesarski poti. Pojasnilo je, da ker v predmetnem križišču ni posebne talne označbe za zavijanje kolesarjev v levo, bi tožnica ob upoštevanju prometnih predpisov lahko nadaljevala z vožnjo po kolesarskem prehodu naravnost preko desnega odcepa za C. naprej po isti kolesarski stezi, kjer se nato okoli 14 m naprej od kraja trčenja nahaja s stalnimi oznakami označen prehod za pešce za prečkanje vozišča Č. ulice v želeno smer proti L., nato pa bi pred prehodom za pešce, ker le-ta nima posebnih talnih označb za kolesarski prehod, po katerem bi se lahko peljala s kolesom, s kolesa sestopila in nato prečkala prehod za pešce. Pojasnilo je, da je imela vožnja zavijanja v levo tožnice pravno gledano naravo vključevanja v cestni promet, ne pa zavijanja levo, saj tožnica pred trčenjem ni vozila kolesa po vozišču, temveč po nivojsko ločeni prometni površini – dvignjeni kolesarski stezi in pojasnilo, da med tem, ko za zavijanje levo veljajo pravila približevanja križišču in razvrščanja preko prometnih pasov iz 57. člena ZPrCP, je vključevanje v cestni promet urejeno v 56. členu tega zakona, ki ga je tožnica prekršila s tem, ko je zapeljala s kolesarske steze neposredno na vozišče ter ni pustila mimo osebnega vozila (mu odvzela prednost). Pri tem pa je še zapisalo, da je posebno pozornost pri tem od nje terjala okoliščina, da je zvezno zapeljala med kolono vozil, ki so v isti smeri peljala naravnost8. 10. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da tožnica tudi ni ravnala skladno s prvim in drugim odstavkom 42. člena ZPrCP, pri čemer je njeno izpoved glede sporne okoliščine, ali je tožnica z roko nakazala spremembo smeri in se pred izvedbo manevra tudi prepričala, če to lahko varno stori, ocenilo za nesigurno (negotovo) in verjelo izpovedi voznika, ki je zanikal, da bi tožnica iztegnila roko in nakazala nameravan zavoj v levo in zaključilo tudi, da se tožnica pred tem tudi ni prepričala, ali lahko varno zapelje na cesto.9

11. Pritožba gornjemu zaključku sodišča prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje in pri tem zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov, zlasti izpovedi tožnice, za katero trdi, da glede nakazane smeri z roko ni bila negotova, videoposnetek, na katerega se je ob tem tudi sklicevalo sodišče prve stopnje, pa ocenjuje kot neuporaben za zaključke, ki jih je o tem napravilo sodišče prve stopnje.

12. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje o tem so po presoji pritožbenega sodišča prepričljivi. Dokazna ocena je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje se je poleg izpovedb v dokaznem postopku zaslišanih udeležencev prometne nesreče (tožnice ter kot priče zaslišanega voznika osebnega avtomobila) utemeljeno oprlo tudi na videoposnetek, ki je bil uporabljen v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje10, in ga je glede na pritožbene navedbe v zvezi z njim ob odločanju o pritožbi pogledal tudi senat pritožbenega sodišča. Videoposnetek prikazuje prometno situacijo in objektivno prikazuje tudi način vožnje obeh udeležencev neposredno pred trkom in tudi sam trk, pri čemer je treba upoštevati, da gre pri izpovedih v dokaznem postopku zaslišanih udeležencev, za razliko od videoposnetka, za do določene mere tudi subjektivno oceno in zaznavanja obeh udeležencev. Sodišče prve stopnje je izpovedbo tožnice ustrezno ocenilo in tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Zato so prepričljivi in pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica ravnala neprevidno in tudi v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, ker ni pravočasno in nedvoumno nakazala spremembe smeri skladno z drugim odstavkom 42. člena ZPrCP in se pred spremembo tudi ni prepričala, če to lahko varno stori, kot to nalaga prvi odstavek 42. člena ZPrCP.

Tako ni slediti pritožbi, da tožnica ni ravnala neprevidno, ker da je storila vse, kar se od skrbnega udeleženca v prometu pričakuje, tako skladno s samozaščitnim in odgovornim ravnanjem v cestnem prometu, kot tudi skladno s cestnoprometnimi predpisi.

13. V dokazni oceni sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo izpovedi kot priče zaslišanega voznika v nezgodi udeleženega avtomobila, tudi v tistem delu glede tožničine vožnje, ki jo izpostavlja in pri tem le deloma povzema pritožba, in jo je po oceni pritožbenega sodišča tudi prepričljivo dokazno ocenilo, v povezavi tudi z drugimi izvedenimi dokazi.11

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo, da je bil voznik avtomobila kaznovan zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, ker hitrosti in načina svoje vožnje ni prilagodil razmeram na cesti in da je spregledalo tudi drugi odstavek 45. člena ZPrCP, po katerem mora voznik, ki se približuje križišču in prehodu za pešce voziti posebno previdno.

15. V 10. točki obrazložitve se je opredelilo tudi glede očitka o prometnem prekršku voznika po prvem odstavku 45. člena ZPrCP. Pojasnilo je, upoštevaje ugotovitve izvedenca, da voznik ni imel realne možnosti preprečiti prometne nesreče, saj se je trk zgodil v fazi reakcijskega časa na premik tožnice.

16. Pritožba ima sicer prav, da za oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, ni dovolj le zaključek, da voznik avtomobila nezgode ni mogel preprečiti, ampak da mora biti dejanje oškodovanca zanj tudi nepričakovano oziroma nepredvidljivo, pri čemer, kot je bilo že pojasnjeno, se ta pogoj presoja po merilu skrajne skrbnosti. Sodišče prve stopnje pa se je tudi do obstoja tega pogoja v 11. točki obrazložitve po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljene vse okoliščine primera pravilno opredelilo in ga pritožba tudi s sklicevanjem na drugi odstavek 45. člena ZPrCP, ki ga izpostavlja v delu, ko voznikom ob približevanju križišču in prehodu za pešce nalaga posebno previdno vožnjo, ne more uspešno izpodbiti. Upoštevati je sicer, da načelo zaupanja v prometu, da bodo udeleženci v prometu ravnali skladno s cestnoprometnimi predpisi, ni absolutno in je korigirano z načelom defenzivne vožnje, po katerem mora udeleženec v cestnem prometu spremljati tudi ravnanja drugih udeležencev v prometu in storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da drugi udeleženci ne ravnajo skladno s cestnoprometnimi predpisi. Vendar čeprav je do trka prišlo v križišču, kot je že opisano, in približno 14 m pred prehodom za pešce, je ob že opisanih okoliščinah obravnavanega primera v dani prometni situaciji pritrditi razlogom in zaključku sodišča prve stopnje, da je ob ustaljeni vožnji kolesarke naravnost po vzporedni kolesarski stezi, kakršno je voznik predhodno lahko opazoval, nenadna sprememba smeri kolesarkine vožnje s kolesarske steze na vozišče z več označenimi prometnimi pasovi, v križišče med kolono v isto smer vozečih motornih vozil, tudi z vidika posebno skrbnega voznika, ki vozi v koloni vozil vzporedno s kolesarsko stezo po svojem voznem pasu, nepričakovana.

17. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zato pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 153. člena OZ za oprostitev objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke in odškodninski tožbeni zahtevek zavrnilo.

18. Obrazložene stroškovne odločitve pritožba vsebinsko ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa jo je glede potrebnosti pravdnih stroškov pravilno oprlo na določbo 155. člena ZPP, glede dolžnosti povrnitve le teh pa na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

19. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožba ne očita, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ob obrazloženem je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, bo morala na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbe. Na podlagi teh zakonskih določb pa bo morala toženi stranki povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te stroške predstavljajo skladno z Odvetniško tarifo priglašeni stroški sestave odgovora na tožbo po tar. št. 21 točka 1 v višini 1375 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 825,00 EUR, z materialnimi stroški v višini 2 % skupaj 841,50 EUR, s priznanim 22 % DDV pa znesek 1.026,63 EUR. To pa je tudi znesek potrebnih stroškov odgovora na pritožbo, ki jih mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Primerjaj 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj npr. odločbe VSRS II Ips 133/2019, II Ips 32/2009, II Ips 556/2006 in še druge. 3 Primerjaj: Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga GV Založba, Ljubljana 2003, stran 868. 4 Primerjaj npr. VS RS II Ips 133/2019. 5 Primerjaj 7. in 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 6 Primerjaj 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Primerjaj pisno izvedensko mnenje izvedenca z dne 9. 11. 2019, stran 5; in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Videoposnetek iz spisa Policijske postaje ..., ki so ga zabeležile kamere podjetja C. d.d., je uporabil tako izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju, pogledan pa je bil tudi na glavni obravnavi 29. 8. 2019 – prepis zvočnega posnetka z dne 29. 8. 2019, stran 4. 11 Primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.