Jedro

V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je bil dogovorjen obvezen postopek za mirno rešitev spora (arbitražni postopek) za čas od 1. 7. 2004 dalje. Takšen način reševanja sporov je predpisan tudi v podjetniški kolektivni pogodbi. Zato bi morala tožeča stranka, da bi bila njena tožba dopustna, v zvezi z uveljavljanjem terjatev iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 7. 2004 dalje najprej sprožiti arbitražni postopek pri toženi stranki. Ker je sodno varstvo uveljavljala neposredno, je sodišče prve stopnje njeno tožbo (v tem delu) utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki izplačati razliko v stroških prevoza na delo in z dela v višini 236,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2006 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu zahtevka za izplačilo zneska: - 1.606,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2006 dalje, - 81,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2006 dalje, - 81,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2006 dalje, - 73,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2006 dalje, - 66,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2006 dalje, - 68,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2006 dalje, - 49,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2006 dalje, - 52,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2006 dalje, - 40,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2006 dalje, - 58,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2006 dalje, - 65,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2006 dalje, - 58,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2007 (1. točka izreka).

V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 321,51 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo, medtem ko svoje stroške postopka krije tožeča stranka sama (2. točka izreka).

V zadevi sta se pritožili obe stranki in sicer tožeča stranka zoper sklep, tožena stranka pa zoper sodbo, iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožeča stranka izpodbija sklep zaradi zmotne odločitve o zavrženju tožbe v delu tožbenega zahtevka za plačilo razlike plače in zaradi zmotne odločitve o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se s stališčem sodišča, da bi morala pred vložitvijo tožbe sprožiti arbitražni postopek pri toženi stranki. Tožena stranka ni podala nobenega ugovora glede arbitražne klavzule tako v odgovoru na tožbo kot v kasnejših pripravljalnih vlogah ali navedbah na naroku. Tudi sodišče ni izpostavilo tega vprašanja v okviru materialno procesnega vodstva. Pritožba se sklicuje na udeležence arbitražnega postopka iz določbe 9. člena Poslovnika o delu stalne arbitraže tožene stranke, ki opredeljuje, kdo je lahko stranka takšnega postopka. V času vložitve tožbe ni imela več statusa zaposlene delavke pri toženi stranki, saj se je z dnem 5. 12. 2008 upokojila. Zato ni bila dolžna predlagati rešitve spora v arbitražnem postopku pod sankcijo procesne predpostavke za dopustnost sodnega varstva.

Tožena stranka izpodbija sodbo zaradi zmotne odločitve o naloženem plačilu razlike stroškov prevoza. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z razlago odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-296/95, po kateri ugotovitev neustavnosti Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, ni vplivala na zakonitost tarifne priloge k splošni Kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti in Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije, ki se glede višine povračila prevoznih stroškov sklicujeta na uredbo. Ker se določbi prvega odstavka 4. točke tarifnih prilog k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998) sklicujeta na uredbo, za katero je bilo z ustavno odločbo ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, sta v nasprotju z ustavo tudi navedeni določbi tarifnih prilog. Lahko pa so določbe navedenih tarifnih prilog zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe nične tudi v primeru, če uredba, na katero se sklicuje, ne bi bila v neskladju z ustavo, saj je določena le zgornja meja neobdavčljivosti zneskov povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Meni, da je tožeči stranki pravilno povrnila stroške prevoza z dela in na delo v spornem obdobju v skladu z določbo 2. točke 52. člena SKPgd in 2. točke 53. člena KPDT.

V nadaljevanju sta tožeča in tožena stranka podali odgovor na pritožbo, v katerem sta prerekali pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagali zavrnitev vloženih pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, določene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijana sodba in sklep pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka v obravnavanem delovnem sporu zahteva povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2006. Pravna podlaga za odločitev o tem zahtevku je v določbi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zavezuje delodajalca, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina povračila takšnih stroškov določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo splošne veljavnosti. Pri tem je pomembno, da delavec izpolni svojo obveznost prihoda na delo. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev v izpodbijani sodbi oprlo na določbe 2. točke 52. člena SKPgd, 2. točke 53. člena KPDT ter na tarifni del obeh navedenih kolektivnih pogodb, to je 4. točko Tarifne priloge SKPgd in 4. točke Tarifne priloge KPDT, ki določata, da se povračila stroškov za prevoz na delo in z dela izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba – Ur. l. RS, št. 72/1993 in nasl.), to pa je do višine 100 % stroškov javnega prevoza. Določbi 1. in 2. člena Uredbe opredeljujeta višino povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se povračila ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter višino drugih prejemkov in povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se priznavajo kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se tako ne upošteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se priznava upravičencu kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza s takšnimi sredstvi, pa v obliki kilometrine do višine 15 % cene motornega bencina – 98 oktanov. Zato tudi morebitna razveljavitev oz. odprava Uredbe ne more vplivati na obveznost delodajalcev do povračila stroškov v skladu s SKPgd in KPDT (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-6/2009 z dne 28. 1. 2010, v 10. točki obrazložitve).

Tudi sicer se stranke v navedenih kolektivnih pogodbah niso sklicevale na določitev davčnih obveznosti, temveč so se na Uredbo sklicevale zgolj zaradi določitve višine povračila prevoznih stroškov, ki so jih dolžni delodajalci plačevati delavcem. Ustavno sodišče Republike Slovenije je sicer v odločbi opr. št. U-I-296/1995 z dne 27. 11. 2007, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ugotovilo, da Uredba ni v skladu z ustavo. Vendar je potrebno glede tega poudariti, da Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedeni odločbi ni ugotovilo nobene neustavnosti določb, ki se nanašajo na povračila prevoznih stroškov, in ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Uredba je bila sprejeta predvsem za davčno pravne namene in je povzročila zgolj spremembe na tem področju, medtem ko je višina stroškov za prevoz na delo tudi ob vseh nadaljnjih spremembah Uredbe in Zakona o dohodnini ostala ves čas enaka.

Tožena stranka pri obračunavanju in izplačilu prevoznih stroškov ni upoštevala določb 1. odstavka 4. točke tarifnih prilog k SKPgd in KPDT, zaradi česar je tožeči stranki izplačevala stroške za prevoz na delo in z dela le v višini 60, namesto 100 % stroškov javnega prevoza. Zato je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožeči stranki pripadajočo razliko med dejansko izplačanimi stroški v višini 60 % stroškov javnega prevoza in pripadajočim 100 % povračilom teh stroškov. V tej zvezi je na podlagi predloženih izplačilnih listov in ob upoštevanju višine dejansko izplačanih prevoznih stroškov v času od meseca aprila do junija 2004 tožeči stranki utemeljeno priznalo pripadajočo razliko v višini 236,59 EUR.

V zvezi z vplivom odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-296/95 (Ur. l. RS, št. 82/97 z dne 22. 12. 1997) na veljavnost določb tarifnih prilog SKPgd in KPDT in v zvezi s trditvami tožene stranke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, o nedoločljivosti določb 4. točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb, zaradi katere naj bi bile nične, se je prvostopenjsko sodišče pravilno sklicevalo na uveljavljeno enotno sodno prakso. Pri tem je izpostavilo sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 919/2005 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 190/2005, v katerih je bilo do navedenih vprašanj že zavzeto jasno stališče. Iz teh razlogov pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z navedenimi vprašanji, na katera je v razlogih sodbe že ustrezno odgovorilo prvostopenjsko sodišče, niso utemeljene. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njeno pritožbo.

Neutemeljena je pritožba tožeče stranke, da v sporu ni bilo nobene podlage o zavrženju tožbe. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil v pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke dogovorjen obvezen postopek za mirno rešitev spora za čas od 1. 7. 2004 dalje. Takšen način reševanja sporov je predpisan tudi v podjetniški kolektivni pogodbi. Zato bi morala tožeča stranka v zvezi z uveljavljanjem terjatve iz naslova prevoznih stroškov za obdobje od 1. 7. 2004 dalje najprej sprožiti arbitražni postopek pri toženi stranki. Glede tega ni sprejemljivo njeno pritožbeno zavzemanje, da je bila v času vložitve tožbe že upokojena, saj je od tožene stranke zahtevala terjatev iz naslova delovnega razmerja iz obdobja, ko je imela status zaposlene delavke, kar pomeni, da je bila legitimirana za vložitev predloga za arbitražno rešitev spora pred sodnim varstvom. Ker je v konkretnem primeru neposredno uveljavila sodno varstvo brez predhodne sprožitve arbitražnega postopka pri svojem nekdanjem delodajalcu, ni podane predpostavke za vložitev tožbe za plačilo razlike prevoznih stroškov za čas od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2006. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je v obsegu navedenega zahtevka zavrglo tožbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo vsaki stranki v skladu z dejansko potrebnimi stroški zastopanja ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) ter jih v nadaljevanju v skladu z ugotovljenim uspehom strank v sporu in medsebojnim pobotanjem pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki.

Tožeča in tožena stranka sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer vsaka stranka v zvezi z vloženo pritožbo ter vloženim odgovorom na pritožbo nasprotne stranke. Ker stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).