Jedro

Ob upoštevanju sedanjih podatkov v spisu je potrebno, spor, ki izvira iz nasprotne tožbe, obravnavati kot indvidualni delovni spor, ne pa spor iz civilno pravnega razmerja med pravdnima strankama. Sodišče bo namreč, glede na to, da najemne pogodbe ni več, moralo ugotoviti, kakšna je bila prava volja pravdnih strank, in če je bil njun namen ustanovitev delovnega razmerja med strankama, če so izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja, kaj je bilo med strankama dogovorjeno, ali so podani elementi delovnega razmerja, kako in zakaj je prenehalo razmerje med pravdnima strankama. Če bo lahko ugotovilo, da je z navidezno pogodbo bilo sklenjeno delovno razmerje, pa bo ugotavljalo še, če so in kakšne so odgovornosti in morebitna dolgovanja katere od strank drugi stranki.

Izrek

Za odločanje o tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožeča stranka je proti toženi stranki vložila nasprotno tožbo zaradi plačila .... SIT z zamudnimi obrestmi za mesece od 1.10.1991 do 31.6.1993 pri Temeljnem sodišču. Zadeva se je obravnavala pod opr. št. ..., ko je sedanji toženec tožil na ugotovitev ničnosti najemne pogodbe, ki sta jo 1.7.1990 sklenila in podpisala D.E. kot najemodajalec gostinskega lokala in V.C., kot najemnica tega lokala. Sodišče se je s sklepom I P ... izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o nasprotni tožbi in zadevo odstopilo takratnemu Sodišču združenega dela. Menilo je, da je ob upoštevanju dejstva, da je zahtevek naspotne tožbe postavljen iz naslova izgube osebnega dohodka, in ker sta stranki enotno izpovedali, da je bila tožnica pri tožencu redno zaposlena kot natakarica, je za odločanje v sporu, ki izvira iz pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, podana pristojnost sodišča združenega dela.

Delovno in socialno sodišče z odstopom pristojnosti ni soglašalo in je na podlagi 22. člena (ne 23. člena ZPP, kot je navedeno v vlogi z dne 15.7.1997) zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) sprožilo spor o pristojnosti. Ugotovilo je, da gre v sporni zadevi za spor iz civilno pravnih razmerij, glede katerih so po določbi 1. člena ZPP pristojna za odločanje redna, ne pa specializirana sodišča. Tožnica ni bila v delovnem razmerju in je tožena stranka zanjo plačevala prispevke kot za nosilko obrti.

Tožnica bi lahko imela le odškodninski zahtevek zoper toženca, vendar ne iz naslova delovnega razmerja. Zato glede na določbo 2. točke 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), za odločanje v tem sporu delovno sodišče ni pristojno.

Predlog ni utemeljen.

Po določbi 2. točke 4. člena ZDSS so delovna sodišča pristojna odločati v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu.

Najemna pogodba, ki sta jo 1.7.1990 podpisali pravdni stranki, in ki je v bistvu izhodišče tožbenega zahtevka, po sodbi Temeljnega sodišča, opr. št. I P ... nima učinka med pogodbenima strankama.

Sodišče je namreč ugotovilo, da sta stranki sklenili navidezno pogodbo (prvi odstavek 66. člena ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki je zato nična, zaradi preslepitve upravnega organa. V citirani sodbi je sodišče sicer razlogovalo, da naj v spornem primeru ne bi šlo za navidezno pogodbo po določbi drugega odstavka 66. člena ZOR, čeprav že v naslednjem odstavku navaja, da je bila resnična volja pogodbenih strank sklenitev pogodbe o zaposlitvi. To pa bi vsekakor kazalo na možnost uporabe drugega odstavka 66. člena ZOR, ki določa, da v primeru, če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo (na primer pogodbo o zaposlitvi), velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Zato moramo, ob upoštevanju sedanjih podatkov v spisu, spor, ki izvira iz nasprotne tožbe, obravnavati kot indvidualni delovni spor, ne pa spor iz civilno pravnega razmerja med pravdnima strankama.

Sodišče bo namreč, glede na to, da najemne pogodbe ni več, moralo ugotoviti, kakšna je bila prava volja pravdnih strank, in če je bil njun namen ustanovitev delovnega razmerja med strankama, če so izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja, kaj je bilo med strankama dogovorjeno, ali so podani elementi delovnega razmerja, kako in zakaj je prenehalo razmerje med pravdnima strankama. Če bo lahko ugotovilo, da je z navidezno pogodbo bilo sklenjeno delovno razmerje, pa bo ugotavljalo še, če so in kakšne so odgovornosti in morebitna dolgovanja katere od strank drugi stranki.

Zato je ob upoštevanju določb 23. člena ZPP in določb II/1. točke 99. člena in prvega odstavka 114. člena zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), ter 68. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Določbe bivših zveznih predpisov je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).