Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnika vneseni v centralno bazo EURODAC s strani Romunije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Od pristojnega organa Romunije je prejela tudi odgovor, da je Romunija odgovorna članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Romuniji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ter da mu je tožena stranka odvzela prstne odtise in poslala v centralno bazo EURODAC, od koder je istega dne dobila podatek, da so bili prstni odtisi vneseni v centralno bazo EURODAC s strani Romunije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba) v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Dublinska uredba v c) točki prvega odstavka 16. člena določa, da mora država članica pod pogoji iz 20. člena ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je obravnavana in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Glede na navedeno je tožena stranka za tožnika pristojnemu organu Romunije dne 6. 11. 2012 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Dne 19. 11. 2012 je tožena stranka od pristojnega organa Romunije prejela odgovor, da je Romunija odgovorna članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožena stranka se bo v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Romunije dogovorila o sprejemu tožnika, ki bo na mednarodnem letališču v Bukarešti, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Romunije.

Tožnik v tožbi navaja, da drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe vsaki državi članici daje možnost, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Gre za tako imenovano suverenostno klavzulo, ki državi članici omogoča, da prosilca ne pošlje v državo, kjer bi mu bile kršene človekove pravice. Tožnik meni, da bi njegova predaja oz. izročitev Romuniji kot državi članici pomenila kršitev človekovih pravic. Po tožnikovih izkušnjah Romunija ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način, kot bi se ga obravnavalo v Republiki Sloveniji. Po stališču ustavnega sodišča imajo določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-25/95). Tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni povedal, da je prošnjo predhodno vložil v Romuniji. Kot je pojasnil že na zapisnik ob ustni naznanitvi sklepa o omejitvi gibanja, je iz razloga, ker se je bal, da bo vrnjen v Romunijo, zbežal iz azilnega doma. Iz istega razloga je pri podaji prošnje navedel napačne osebne podatke. Tožnik je mnenja, da bi njegova vrnitev v Romunijo lahko pomenila kršitev načela nevračanja ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Domneva, na kateri naj bi temeljila Dublinska uredba, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, ne more biti neizpodbojna. Smiselno je tako odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Grčiji. Iz poročila Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti o stanju azilnih postopkov oz. postopkov mednarodne zaščite v Romuniji izhaja, da je kljub temu, da je v Romuniji prosilcev za mednarodno zaščito relativno malo, potrebno še veliko dela, da bo zakonodaja delovala v praksi. Oblasti v Romuniji se še vedno v pretežnem delu zanašajo na UNHCR, nevladne organizacije, Evropsko unijo ter druge države pri financiranju programov za prosilce za mednarodno zaščito in druge begunce. Problem, izpostavljen s strani nevladnih organizacij v Romuniji, je, da potem, ko sredstev, ki jih le-te zagotavljajo, zmanjka, oz. po končanem financiranju omenjenih projektov, oblast v Romuniji ne zagotavlja potrebnih sredstev. Naslednji izpostavljen problem v Romuniji je, da tujci v priporu v Arad centru nimajo dostopa do pravnega zastopanja oz. rednega pravnega svetovanja. Ta problem naj bi bil odraz nezadostnega števila pravnih strokovnjakov s področja mednarodne zaščite ter pomanjkanje tolmačev. Iz omenjenega poročila izhaja tudi, da so ilegalni imigranti pogosto pridržani dalj časa kot to določa zakonodaja, brez sodne presoje, poleg tega pa ne dobijo informacij o stanju njihovega primera oz. o času, ki je predviden za njihovo vrnitev v izvorno državo. Iz navedenih razlogov izhaja, da bi bil tožnik, če bi bil predan Romuniji, lahko obravnavan precej slabše kot v primeru, če bi njegovo prošnjo presojala Republika Slovenija. Razen tega je bil v Romuniji lačen, saj je moral za svojo hrano sam poskrbeti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbeno navedbo, da bo tožnik v Romuniji podvržen nečloveškemu ravnanju in da ta država ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način, kot bi se ga obravnavalo v Republiki Sloveniji, navaja, da je Dublinska uredba zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno. Opozarja tudi na to, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zamolčal, da je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito že v Romuniji. Prav tako je iz odgovora pristojnih romunskih organov razvidno, da je tožnik v postopkih spreminjal podatke o identiteti. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da splošna verodostojnost ni ugotovljena, torej vse njegove izjave o stanju v Romuniji brez predložitve kakršnihkoli dokazov nimajo nobene teže. Tudi če bi se vse njegove izjave o stanju v Romuniji štele kot resnične, to vsekakor ne dosega standarda iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji. Iz poročila ECRI z dne 24. 5. 2005, na katerega se tožnik sklicuje, ne izhaja, da bi bilo stanje na področju mednarodne zaščite v Romuniji takšno, da bi dosegalo standard iz sodbe M.S.S. proti Belgiji in Grčiji. Iz poročila izhaja zgolj to, da je v Romuniji prosilcev relativno malo, da bo potrebno še veliko dela, da bo zakonodaja delovala v praksi ter da se oblasti v pretežnem delu zanašajo na UNHCR. Razen tega je bilo poročilo izdano pred skoraj 8 leti, kar pomeni, da je v konkretnem primeru irelevantno. Tožnik ni predložil nobenih relevantnih poročil, ki bi kazala, da je stanje na področju mednarodne zaščite vsaj približno tako slabo kot v Grčiji. Tožena stranka smiselno predlaga, naj se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ne zlorablja postopka za priznanje mednarodne zaščite, saj je ob ustni naznanitvi omejitve gibanja uradni osebi pojasnil, zakaj ni povedal, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Romuniji. V ničemer niso podprte navedbe tožene stranke glede splošne verodostojnosti tožnika. V zvezi s sodbo M.S.S. proti Grčiji pa pojasnjuje, da ne zatrjuje, da je stanje enako kot v Grčiji, temveč to, da domneva, na kateri temelji Dublinska uredba, ni neizpodbojna.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na točko c) prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe. To določilo določa, da so države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil po tej uredbi, pod pogoji iz člena 20 obvezane ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je obravnavana in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Romunija. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnika vneseni v centralno bazo EURODAC s strani Romunije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito ter da je od pristojnega organa Romunije prejela odgovor, da je Romunija odgovorna članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da bi predaja tožnika Romuniji pomenila kršitev njegovih pravic, da v Romuniji tožnik ne bi bil obravnavan na enak način kot v Sloveniji ter da če bi bil tožnik vrnjen v Romunijo, da bi to pomenilo kršitev načela nevračanja. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na svoje izjave, ki jih je dal ob seznanitvi o tem, da mu je gibanje omejeno. Vendar pa tožnik za svoje trditve ni predložil nobenega dokaza o tem, da bi mu bile v Romuniji kršene človekove pravice in da ne bi bilo spoštovano načelo nevračanja, zato sodišče tem tožbenim navedbam ne more slediti.

Sodišče se sicer strinja s tem, da je možno tudi izpodbijati domnevo, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, vendar je take trditve potrebno dokazati, tožnik pa glede Romunije ni predložil niti ponudil takšnih dokazov.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da poročilo Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti, na katerega se tožba sklicuje, zaradi časovne oddaljenosti ni več relevantno. Poročilo je nastalo v času, ko Romunija še ni bila članica EU, zato vsebina poročila tudi po mnenju sodišča za sedanji čas ni več aktualna.

Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe poudarja, da do odločitve sodišča tožnika ne bo predala Romuniji, sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi tožnik ni predlagal izdaje začasne odredbe.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.