Up-64/96

22.1.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. T. P. iz C., ki ga zastopa B. O., odvetnica v L. na seji senata dne 22. januarja 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. T. P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 544/94 z dne 21.12.1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik je 12.3.1996 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno sodbo. Z njo je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti št. 464- 00/070-93/p-tn z dne 16.2.1994 v zvezi z odločbo Sekretariata za gospodarstvo Občine Ljubljana Center št. 301-19/93-06/BUM z dne 7.5.1993. Z navedenima upravnima odločbama je bil zavrnjen pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za vračilo premoženja v postopku denacionalizacije.

Pritožnik zatrjuje, da so z izpodbijano sodbo kršene njegove pravice iz 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje ter do končne odločitve o ustavni pritožbi zadrži izvrševanje sodbe. Predlog za zadržanje utemeljuje z navedbami, da bi z izvršitvijo sodbe nastale težko popravljive škodljive posledice, ker bi bilo v celoti onemogočeno vračilo podjetja v naravi ter vračilo nepremičnine, ki je v uporabi tega podjetja, v naravi.

Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo pritožnika zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožnik ni verjetno izkazal dejanske in pravne podlage po vsebini in obsegu, kot to določa 12. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96 - v nadaljevanju: ZLPP). Pritožnik ni verjetno izkazal jugoslovanskega državljanstva svojih prednikov kot upravičencev do denacionalizacije, nepravnomočna negativna odločba o državljanstvu pa po mnenju sodišča zadostuje kot izkaz verjetnosti o neobstoju pogoja jugoslovanskega državljanstva.

B.

Pritožnik zatrjuje, da je z izpodbijanim aktom kršena pravica do enakosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ker naj bi upravni organ opredelil državljanski status posamezne osebe na podlagi določene narodnosti. Predmet izpodbijane sodbe ni odločitev o državljanstvu pritožnika, zato v izpodbijani sodbi zatrjevana kršitev ni podana.

Kršitev pravice do enakega pravnega varstva naj bi bila podana zato, ker naj zaradi očitno nepravilnih odločitev ne bi bilo zagotovljeno tako varstvo pravic, kot je dano drugim denacionalizacijskim upravičencem. Začasno odredbo v zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka lahko pristojni organ izda, če je po 12. členu ZLPP predlagatelj odredbe verjetno izkazal dejansko in pravno podlago predloga po vsebini in obsegu. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zahteva od sodišča, da v zadevah z bistveno enakimi pravnimi položaji odloči bistveno enako, oziroma, da v primeru različnih pravnih položajev odloči različno. Kršitev bi bila torej podana, če bi sodišče v drugih bistveno enakih primerih odločilo drugače, kakor v pritožnikovem primeru. Tega pa pritožnik ni izkazal, senat Ustavnega sodišča pa v okoliščinah primera tudi ni našel razlogov za obstoj te kršitve.

Z izdajo začasne odredbe v zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja se ne odloča o pritožnikovi lastninski pravici. Zato v postopku za izdajo te odredbe in v upravnem sporu zoper odločitev, izdano v tem postopku, ni mogla biti kršena pritožnikova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Tožba, s katero se sproži upravni spor pred Vrhovnim sodiščem, ni redno pravno sredstvo v postopku za izdajo začasne odredbe. To pravno sredstvo predstavlja pritožba zoper odločitev pristojnega prvostopnega organa, ki jo je pritožnik tudi vložil in o kateri je bilo tudi odločeno. Tožba v upravnem sporu je tisto pravno sredstvo, s katerim se sproži sodno varstvo za preizkus zakonitosti odločbe, izdane po pristojnem upravnem organu v postopku odločanja o posameznikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato tudi ni podana zatrjevana kršitev 25. člena Ustave.

Z izpodbijano sodbo naj bi bila kršena pritožnikova pravica do sodnega varstva zato, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da pritožnikova prednika nista državljana, čeprav o državljanstvu obeh še ni odločalo sodišče. Po določbi 12. člena ZLPP lahko pristojni organ odredi, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Breme utemeljevanja verjetnega obstoja dejanske in pravne podlage nosi predlagatelj odredbe. Pristojni prvostopni organ je ugotovil, da pritožnik v postopku za izdajo začasne odredbe ni predložil potrdila o slovenskem oziroma jugoslovanskem državljanstvu svojih prednikov, kar je eden od temeljnih pogojev za pridobitev položaja upravičenca do denacionalizacije - s tem pa ni verjetno izkazal pravne podlage predloga za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je moralo v upravnem sporu presojati zakonitost takšne odločitve in postopka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v času izdaje prvostopne odločbe. Pritrditi je treba stališču Vrhovnega sodišča, da negativno potrdilo o državljanstvu v postopku izdaje začasne odredbe zadostuje kot izkaz verjetnosti o neobstoju pogoja jugoslovanskega državljanstva morebitnih upravičencev do denacionalizacije. Z njim, kljub temu da o pritožnikovi zahtevi za ugotovitev državljanstva še ni pravnomočno odločeno, namreč pritožnik ne more izkazovati, da izpolnjuje ta pogoj, s tem pa tudi ne more verjetno izkazati pravne podlage za upravičenost do denacionalizacije. Zato sodišče, ki je štelo za zakonito takšno odločitev upravnega organa, ni kršilo pritožnikove pravice iz 23. člena Ustave.

Ker očitno niso podane zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ni bilo razlogov za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Zato senat tudi ni odločal o predlogu, da se začasno zadrži izvrševanje izpodbijane sodbe.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

P r e d s e d n i k s e n a t a

dr. Lovro Šturm