Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker tožnik sporazuma o pobotu terjatev ni podpisal, tožena stranka ni imela nobene pravne, niti zakonske podlage, da bi stroške nastanitve, ki jih je sicer plačala za tožnika v času bivanja v samskem domu, lahko pobotala s tožnikovo terjatvijo iz naslova regresa. Po določbi prvega odstavka 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožena stranka tožniku vtoževanih regresov ni izplačala, zato je zahtevek tožnika iz naslova regresov utemeljen. Po določbi drugega odstavka 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, tožnik pa ni podal nobenega pisnega soglasja, da bi toženec lahko karkoli pobotal. Tožena stranka lahko zoper tožnika svojo terjatev uveljavlja s civilno tožbo.
Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova plač posamezne bruto zneske, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe; da je dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati regres za letni dopust za leta 2007 do 2011, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe ter da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške za prevoz na delo in z dela v zneskih, kot izhaja iz III. točke izreka sodbe. Zavrnilo pa je, kar zahteva tožnik več in sicer plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov plač za vsak 15 dan v mesecu za pretekli mesec (drugi odstavek I. točka izreka), obračun in izplačilo regresa za leto 2007 v višini 389,47 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od priznanega neto zneska za leto 2007, od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2007 ter zakonske zamudne obresti od neto zneskov regresa za leto 2008, 2009, 2010 in 2011 za vsak 1. 7. posameznega leta (drugi odstavek II. točka izreka) ter plačilo zneska 1.561,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek III. točke izreka). V celoti pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2011 nezakonita in da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 30. 11. 2011 ter je trajalo do 13. 5. 2012; da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati plačo v višini 897,72 EUR bruto, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati neto mesečne plače in sicer za december 2011, januar, februar, marec in april 2012 in za obdobje od 1. 5. do 13. 5. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, navedenih v 3. točki IV izreka sodbe. Sodišče je zavrnilo tudi pobotni ugovor tožene stranke (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 935,56 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).
Zoper sodbo sodišča prve stopnje (praviloma ugodilni del) vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v celoti ter zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka izplačevala plače tožniku mesečno v gotovini in da je tožnik vsak mesec potrdil prejem denarnih zneskov v notesu tožene stranke. Teh izplačil pa sodišče ni upoštevalo, čeprav jih je tožena stranka predložila sodišču. Tožena stranka je tudi v celoti plačala davke in prispevke, vse do 1. 12. 2012, za kar je tudi predložila potrdila DURS DT-... z dne 13. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je to dejstvo v celoti prezrlo in neupravičeno naložilo toženi stranki plačilo davkov in prispevkov od decembra 2007 do oktobra 2011. Tožena stranka sicer priznava, da ni izplačevala regresa za letni dopust, ga pa je obračunala in pobotala vsako leto s terjatvijo, ki jo je tožena stranka imela do tožnika iz naslova plačevanja stroškov nastanitve. Tožnik je z navedenim soglašal, res pa da so ostali zaposleni podpisali pisni dogovor o pobotu, tožnik pa le tega ni podpisal. Tožena stranka je imela tudi z družbo A. d.d. pisni dogovor, da delavcem, med drugim tudi tožniku, organizira prevoz na delo in z dela in družba A. d.d. je organizirala prevoz za vse delavce. Priča A.A. katerega zaslišanje je predlagala tožena stranka, sicer ni potrdil navedb tožene stranke na zaslišanju, vendar ni govoril resnice. Kaj je vzrok temu, da ni govoril resnice, tožena stranka lahko samo ugiba. Iz navedenega je očitno, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo dejansko stanje in napačno uporabilo določbe materialnih predpisov, saj je v celoti sledilo navedbam tožnika, ni pa dovolj upoštevalo pravno relevantnih dokazov, katere je predložila tožena stranka. Tožena stranka ne more slediti odločitvi sodišča prve stopnje v delu, da bi ponovno plačala nekaj, kar je že plačala in bi se tožnik s tem neupravičeno obogatil. Sodišče je v sodbi navedlo, da so listine o dokazilu izplačila plač nerazumljive, čeprav je iz njih jasno razvidno in potrjeno s podpisom tožnika, da je denar za neto plačo mesečno prejel izplačano. Sodišče se ni opredelilo v čem so potrdila nerazumljiva. Prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami v spisu.
Zoper IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik je poudaril, da se pritožuje zgolj zoper IV. točko izreka ter stroškovnem delu (VI. točka izreka). V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in nato zmotno uporabilo materialno pravo. Dopis tožene stranke z dne 7. 11. 2011, ki ga je tožnik prejel 10. 11. 2011, je sodišče nepravilno štelo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta dokument je namreč možno šteti za poskus odpovedi pogodbe o zaposlitvi le pogojno. Iz samega dopisa izhaja, da tožena stranka pogodbe ni odpovedala, temveč je delovno razmerje preprosto prekinila in pri tem ni spoštovala odpovednega roka. Zato tožniku pogodba sploh ni bila odpovedana po določbah ZDR. Tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnika ni pisno obvestila o nameravani odpovedi (četrti odstavek 83. člena ZDR) in zato je posledično odpoved ter tudi izpodbijana sodba iz tega razloga nezakonita. Prav tako ni izkazano, da naj bi tožena stranka preverila možnost ali je delavce mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji in na drugih delih in niti v odpovedi niti tekom dokaznega postopka ni izkazala utemeljenosti odpovednega razloga. Izguba le ene stranke namreč ni sama po sebi poslovni razlog. Sodišče bi moralo ob dokazih, ki so na razpolago ter upoštevanju pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ugotoviti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretni zadevi nezakonita in bi posledično moralo ugotoviti, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da je za čas trajanja delovnega razmerja upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja in tudi do izplačila plače. Tožnik priglaša stroške pritožbe.
Pritožbi nista utemeljeni.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami v spisu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter da ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami v spisu.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbenemu zahtevku delno ugodilo, pri čemer se je pri svoji odločitvi oprlo na listinske dokaze, ki jih je v spis vložil tožnik. Ugotovilo je, da tožena stranka, v obdobju 2007 do 2011, tožniku določene mesece ni izplačala plače, prav tako tožniku ni povrnila stroškov prevoza na delo ter v obdobju 2007 do 2012 ni izplačala regres za letni dopust. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da tožena stranka ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je tožena stranka svoje obveznosti do tožnika poravnala.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo ustrezno obrazložilo, pravilno dokazno ocenilo listine, ki sta jih v spis vložili obe stranki in na podlagi teh listin ter zaslišanja strank in priče A.A., ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva ter delno ugodilo tožnikovemu zahtevku, kot izhaja iz I., II. in III. izreka sodbe. Pritožbeno sodišče se pridružuje dejanskih ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na njih le sklicuje.
Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni upoštevalo pogodbe, ki jo je imela tožena stranka sklenjeno z družbo A. d.d., na podlagi katere je delavcem organizirala prevoz na delo in z dela in ker se je sodišče oprlo na izpoved priče A.A., ki ni govoril resnice. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožena stranka v potrditev svojih navedb, da je tožniku organizirala prevoz na delo preko družbe A. d.d. in predlagala zaslišanje priče A.A., ki bi naj potrdil, da je tožnika vsak dan vozil od njegovega prebivališča v Prisojah ... do delovišča v A.B. in nazaj, vendar pa navedena priča teh trditev tožene stranke o organiziranem prevozu ni potrdila, zato je sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka svojih trditev o organiziranem prevozu tožnika, ni dokazala.
V skladu s tretjim odstavkom 135. člena ZDR je delodajalec dolžan izdati delavcu o vsakem izplačilu plače pisni obračun plače oziroma nadomestila plače za plačilno obdobje, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Tožena stranka, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje te obveznosti ni izpolnila, saj ni predložila nobene listine, ki bi to potrjevala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da so listine, ki jih je tožena stranka predložila z namenom, da dokažejo izplačilo plač tožniku nerazumljive, da iz njih ni mogoče razbrati obračuna in izplačila plač, niti potrdila o prejemu plače, kot tudi ne višina prispevkov, ki bi naj bili plačani. Iz dopisa DURS o posredovanju podatkov o plačanih davkih in prispevkih iz naslova plač z dne 11. 6. 2012 (priloga B58) in razkritja podatkov o obveznih prispevkih z dne 13. 6. 2012 (priloga A20) tudi izhaja, da tožena stranka za tožnika v spornem obdobju ni poravnala davkov in prispevkov za socialno zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika iz naslova plač utemeljen.
Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je tožnik soglašal, da mu tožena stranka v obdobju od leta 2007 do 2011 ne izplača regresa, temveč zneske regresov pobota vsako leto s terjatvijo, ki jo je imela do tožnika tožena stranka iz naslova plačila stroškov nastanitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, po zaslišanju tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da tožniku vtoževani regresi niso bili plačani. Med strankama je bilo sporno, ali sta se stranki dogovorili, da bo namesto izplačila vtoževanih regresov te zneske vsako leto pobotala s terjatvijo iz naslova plačevanja stroškov nastanitve za tožnika. Tožena stranka je sama navedla, da so vsi njeni delavci podpisali sporazum o pobotu terjatve (regres s stroški nastanitve v samskem domu), razen tožnika. Ker torej tožnik sporazuma o pobotu terjatev ni podpisal, tožena stranka ni imela nobene pravne, niti zakonske podlage, da bi stroške nastanitve, ki jih je sicer plačala za tožnika v času bivanja v samskem domu lahko pobotala s tožnikovo terjatvijo iz naslova regresa. Po določbi prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da tožena stranka tožniku vtoževanih regresov ni izplačala in prav tako ni bila sporna višina regresov, zato je sodišče utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika iz naslova regresov. Po določbi drugega odstavka 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, tožnik pa ni podal nobenega pisnega soglasja, da bi toženec lahko karkoli pobotal. Tožena stranka lahko zoper tožnika svojo terjatev uveljavlja s civilno tožbo.
Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je odvedla vse zakonske predpisane prispevke od vtoževanih terjatev. Iz predloženega potrdila DURS DT-... z dne 13. 6. 2012, ki ga je v dokazne namene predložila tožena stranka, ne izhaja, da so bili davki in prispevki za tožnika dejansko plačani do 1. 12. 2012. Nasprotno, iz dopisa Davčne uprave Republike Slovenije – Davčni urad ... z dne 13. 6. 2012 „Razkrijte podatkov o obveznih prispevkih za socialno varnost iz delovnega razmerja“ izhaja, da v obdobju od 1.1. 2009 do 10. 6. 2012 (na dan 10. 6. 2012) prispevki, ki so bili obračunani po obrazcu REK, po podatkih delodajalca, niso bili poravnani. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je odvedla vse zakonsko predpisane prispevke in davke od vtoževanih terjatev. Dokazno breme, da je poravnala vse obveznosti do delavca iz naslova plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki jih je dolžan plačati delodajalec po zakonu, kolektivni pogodbi ter pogodbi o zaposlitvi, je na delodajalcu.
Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika. V pritožbi tožnik izrecno navaja, da se pritožuje zgolj zoper IV. točko izreka sodbe in posledično zoper stroškovni del (V. točka izreka). Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je dopis tožene stranke z dne 7. 11. 2011 štelo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2011 izhaja, da je bila tožniku pogodba odpovedana iz poslovnega razloga, to je na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških in podobnih razlogov na strani delodajalca. Dejstvo, da je tožena stranka v dopisu z dne 7. 11. 2012 zapisala, da pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas s tožnikom prekine z dne 30. 11. 2011 iz poslovnih razlogov, ne pomeni, da je sporna odpoved že iz tega razloga nezakonita. Tožnik napačno tolmači, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita tudi, ker ga tožena stranka ni predhodno obvestila o nameravani odpovedi. Pomanjkanje obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne predstavlja takšne kršitve, da bi že iz tega razloga bilo potrebno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito razveljaviti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika zaključilo, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih, vendar te možnosti ni imela. Tožnik pa tudi tekom postopka ni zatrjeval, da bi ga tožena stranka lahko zaposlila pod spremenjenimi pogoji in ni navedel delovnega mesta na katerem bi ga tožena stranka lahko zaposlila..
Glede na navedeno je pritožba tožnika neutemeljena in prav tako je neutemeljena pritožba tožene stranke, zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka.
Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.