Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi; če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikov predlog za odlog upravne izvršbe, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe istega upravnega organa št. 06122-567/2009-32 z dne 11. 3. 2010, ki je bil izdan v zvezi z odstranitvijo nelegalne gradnje – lesene bivalne brunarice z nadstreškom in mansardo, stoječe na zemljišču parc. št. 398 k.o. ... Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da bi moral tožnik v skladu z izvršljivo odločbo odstraniti nelegalno gradnjo do 8. 8. 2009 oz. v dodatnem roku dveh mesecev, določenem v sklepu o dovolitvi izvršbe, to je do 14. 5. 2010, v nasprotnem primeru bo to storilo pooblaščeno podjetje v času od 8. 6. 2010 dalje. Upravni organ ugotavlja, da za predlagani odlog izvršbe niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj vzpostavitve zakonitega stanja ni mogoče obravnavati kot nastanka nepopravljive škode, zavrnjeni pa sta bili tudi tožnikova vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo kozolca in pritožba zoper to odločitev.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je že v pritožbi navedel, da je obstoječa gradnja le sestavni del kozolca, za katerega je vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Zoper zavrnilno odločbo v tej zadevi teče upravni spor pri tem sodišču pod opr. št. I U 556/2010. Temeljni problem navedenega upravnega spora kot tudi obravnavane zadeve je vprašanje „lokalne tradicije“, na katero se sklicuje PUP Občine Cerknica. V nadaljevanju pojasnjuje težave pri razlagi navedenega pojma, kar onemogoča jasen odgovor, kakšna vrsta gradnje je dovoljena pri kozolcu in pri tem opozarja tudi na neskladnost med Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost in med PUP Cerknica, slednji pa je iz v tožbi navedenih razlogov celo sam s seboj v nasprotju. Poudarja, da je gradnja, ki jo je prvostopenjski organ opredelil kot „leseno bivalno brunarico“, po projektni skici, ki je bila priložena zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za kozolec na parc. št. 398 k.o. ..., sestavni del kozolca, to je tisti del, ki je namenjen shranjevanju kmetijskih pridelkov, čemur kozolec dejansko služi. Nadalje pojasnjuje, da je bil zaradi sporov z nekdanjim zakoncem prisiljen najti prostor, kamor se je kdaj umaknil pred stalnimi družinskimi konflikti. Namembnost gradnje tako v nobenem primeru ni bila bivalna lesena brunarica pač pa kozolec, ki je namenjen shranjevanju kmetijskih pridelkov – zaprti del. To je gradbenemu inšpektorju večkrat pojasnil in se zato ne strinja, da v zadevi ni izkazan nastanek nepopravljive škode. Iz razlogov, ki jih navaja v nadaljevanju, bi bila odstranitev objekta za tožnika praktično nepopravljiva škoda. Poleg tega se v konkretnem primeru noben od upravnih organov ni opredelil do javnega interesa, pri čemer je drugostopenjski organ namenoma spregledal, da je v teku postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ki še ni pravnomočno zaključen. Tožnik zato meni, da do pravnomočnega zaključka postopka izdaje gradbenega dovoljenja upravna izvršba predstavlja neupravičen poseg v njegove pravice in koristi in predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe upravni akt procesne narave. S predlogom za odložitev izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom z dne 11. 3. 2010, je tožnik želel doseči njeno začasno zadržanje oz. začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka iz razlogov po 3. odstavku 293. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Gre za institut, o katerem se odloča s sklepom – glede na določbo 1. in 2. odstavka 226. člena ZUP se namreč s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oz. se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo.

Izpodbijani sklep se tako nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To je vseboval že izvršilni naslov – inšpekcijska odločba z dne 24. 4. 2009, v kateri mu je bilo naloženo, da mora v roku 3 mesecev po vročitvi odločbe odstraniti nelegalno zgrajeni objekt in vzpostaviti prejšnje stanje. Iz tožbenih navedb tudi ni razvidno, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal njegovo obveznost in s tem posegal vanjo. Nenazadnje pa niti iz omenjene določbe 3. odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila odložitev izvršbe pravica zavezanca – ta se namreč odloži le izjemoma, če so za to izpolnjeni zahtevani pogoji (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009).

Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, s katerim bi se posegalo v tožnikov pravni položaj, niti za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Tako odločitev je v podobnem primeru potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 447/2008 z dne 22. 10. 2009.