Jedro

Zahtevek tožnice temelji na prvem odstavku 83. člena DZ, ki določa, da upnik na podlagi pravnomočne sodbe lahko zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Ker odločitev z določitvijo solastniških deležev smiselno narekuje že namen 83. člena DZ, upniku ni treba še dodatno navajati posebnih okoliščin, ki utemeljujejo izvedbo delitve skupnega premoženja znotraj pravdnega postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodita nepremičnini 90/10 in 90/11, obe k.o. 0000 A.1 , in da je delež drugega toženca na skupnem premoženju 1/2 (I. in II. točka izreka). V III. točki izreka (izpodbijani del sodbe) pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev, "da se v zemljiški knjigi vknjiži (so)lastninska pravica na ime toženca do deleža 1/2". Odločilo je, da sta toženca tožnici dolžna nerazdelno povrniti stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Zahtevek na ugotovitev, da se v zemljiški knjigi vknjiži (so)lastninska pravica na toženca, je zavrnilo zato, ker je presodilo, da je neodpravljivo nesklepčen. Obrazložilo je, da se delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku opravi le, ko to dopuščajo posebne okoliščine, ki jih mora zatrjevati tožeča stranka (pa jih v obravnavani zadevi ni), in ker je treba tudi v takšnem primeru postaviti zahtevek na oblikovanje solastnine in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Pritožbene navedbe

3.Tožnica je zoper sodbo sodišča vložila pravočasno pritožbo. Pritožuje se zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožbo vložila na podlagi prvega odstavka 83. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Namen te določbe je, da se upnik, ki ima izvršilni naslov zoper enega od zakoncev, poplača tudi iz tistega premoženja, ki sodi v skupno premoženje zakoncev. V ta namen je treba v zemljiško knjigo vpisati delež drugega toženca kot solastnino do 1/2. Upnik se iz skupnega premoženja lahko poplača namreč šele, ko doseže delitev tega premoženja na solastninske deleže. Tožnica pritrjuje stališču sodišča, da se načeloma o delitvi skupne lastnine odloča v nepravdnem postopku. Vendar izpostavlja, da do delitve ob obstoju posebnih okoliščin pride lahko že v okviru pravde. Meni, da gre v konkretni zadevi za tak primer. S sodbo, s katero bi bil ugotovljen le obseg skupnega premoženja in deležev na tem premoženju, namreč upnik ne more doseči izvršbe na to premoženje. V nadaljevanju pritožbe zagovarja stališče, da je v pravdi navedla vsa pravnorelevantna dejstva. Izpostavlja, da je namen postopka poplačilo upnika, ki ima izvršilni naslov zoper enega od zakoncev. Meni, da je v konkretni pravdi navedla vsa relevantna dejstva, ki utemeljujejo obstoj posebnih okoliščin za delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku. Odločitev glede zavrnitve zahtevka v 3. točki zamudne sodbe je prestroga. V konkretnem primeru je jasno, kaj je tožnica zasledovala s tožbenim zahtevkom, njene tožbene navedbe pa so bile utemeljene.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Zahtevek tožnice temelji na prvem odstavku 83. člena DZ, ki določa, da upnik na podlagi pravnomočne sodbe lahko zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Namenjen je varstvu upnika. Ker naj bi zagotavljal, da bo upnik v izvršilnem postopku prišel do poplačila svoje terjatve, je treba šteti, da sodišče na njegovi podlagi v okviru pravdnega postopka lahko odloči tudi o nastanku solastninske skupnosti na premoženju, na katerega se glasi.2 Na ta način dotlej skupno lastnino zakoncev preoblikuje v solastnino. Nanjo lahko upnik nato poseže v izvršilnem postopku. V nasprotnem primeru je citirana določba DZ brez smisla, saj upnik na nerazdeljeno skupno premoženje zakoncev z izvršbo ne more poseči. Ker odločitev z določitvijo solastniških deležev smiselno narekuje že namen 83. člena DZ, upniku ni treba še dodatno navajati posebnih okoliščin, ki utemeljujejo izvedbo delitve skupnega premoženja znotraj pravdnega postopka. Drugačno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno.

6.Ima pa sodišče prve stopnje prav, ko pravi, da mora stranka v ta namen postaviti ustrezen zahtevek in da tožnica tega v obravnavani zadevi ni storila.

7.V I. točki svojega zahtevka je tožnica zahtevala ugotovitev, da nepremičnini 90/10 in 90/11 sodita v skupno premoženje obeh tožencev in v II. točki pa, da je delež toženca na skupnem premoženju 1/2. S tem, ko je sodišče njenemu zahtevku v tem delu ugodilo, je ugotovilo zgolj obseg skupnega premoženja in delež tožencev na njem. Solastnina zakoncev na tem premoženju s tem še ni bila vzpostavljena. Še vedno gre za premoženje, ki je skupna lastnina in njena nosilca sta še vedno oba zakonca kot kolektiv.

8.S solastnino povezani zahtevek tožnice se je glasil na "ugotovitev, da se v zemljiški knjigi vpiše solastninska pravica drugega toženca do 1/2." Tak zahtevek je le prazna zahteva za vpis solastnine toženca v zemljiško knjigo, ki ni utemeljen na nobeni pravni podlagi. Da bi tožnica v tej pravdi dosegla tisto kar želi, bi morala postaviti zahtevek na oblikovanje solastnine na posameznih stvareh, ki sodijo v skupno premoženje tožencev in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se toženec kot solastnik nepremičnin v zemljiško knjigo vpisal skladno s 4. točko prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).3 Zahtevala bi lahko tudi ugotovitev, da je drugi toženec solastnik navedenih nepremičnin do 1/2, na podlagi katere bi se toženec kot solastnik nepremičnin lahko vpisal skladno s 3. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1.4 Storila ni nič od navedenega. Njen zahtevek solastninske pravice drugega toženca ne oblikuje niti je ne ugotavlja. Kot gola odredba za vpis v zemljiško knjigo je tudi nepotreben, saj se (so)lastninska pravica v zemljiško knjigo vpiše že na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero se ugotovi obstoj, sprememba oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga, pa tudi na podlagi pravnomočne sodbe, s katero se osebi, proti kateri se predlaga vpis, naloži, da izstavi zemljiško-knjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga.

9.Tožbeni zahtevek tožnice v zavrnjenem delu torej ni nesklepčen zato, ker bi bila v zvezi z njim pomanjkljivo ali napačno navedena relevantna dejstva, s čimer polemizira tožnica v pritožbi. Nesklepčen je zato, ker je v izhodišču zgrešen. Ker je očitno, da v okviru takšnega zahtevka tožnica z dopolnitvijo posameznih navedb nesklepčnosti tožbe ne more odpraviti (četrti odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

10.Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Oznaka katastrske občine se v nadaljevanju kot nepotrebna opušča.

2Takšno je tudi stališče teorije. Novak, B. in ostali: Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str.: 251.

3Primer takšnega zahtevka glej npr. v zadevi II Ips 54/2017.

4V praksi sodišča v pravdah glede skupnega premoženja tolerirajo tudi takšne ugotovitvene zahtevke.