Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici odločalo po pravnomočnosti sklepa o odreditvi pripora. Zato ni bilo nobenih ovir, da se ob ugotovitvi, da utemeljen sum v času od odreditve pripora ni bil omajan, ne bi v tem delu sklicevalo na pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Okoliščina, da Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora v času njegovega podaljšanja po vložitvi obtožnice še ni odločilo, na pravnomočnost sklepa o odreditvi pripora ne vpliva.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 68684/2023 z dne 28. 9. 2023 zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 68684/2023 z dne 24. 10. 2023 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, iz vseh zakonskih razlogov. V obrazložitvi zahteve trdijo, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, da se sodišče ne bi smelo sklicevati na razloge sklepa o odreditvi pripora, da v obravnavnem primeru ni podan priporni razlog begosumnosti in da sodišče ni opravilo presoje sorazmernosti odrejenega ukrepa. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da odločitev sodišča razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma vrne zadevo Višjemu sodišču v Ljubljani oziroma zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Krškem v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da so trditve zahteve v zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma nekonkretizirane, da se sodišče, ki odloča o podaljšanju pripora, glede utemeljenosti suma lahko sklicuje na sklep o odreditvi pripora, tudi če o zahtevi o varstvu zakonitosti, ki je bila vložena zoper sklep o odreditvi pripora, Vrhovno sodišče še ni odločilo, da je odločitev sodišča o obstoju pripornega razloga ustrezno obrazložena in da zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija tudi pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obdolženec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Slednji so v izjavi izrazili nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca in poudarili, da je v interesu obdolženca, da se zadeve čim prej razčistijo, zato bi bilo mogoče zoper njega odrediti milejši ukrep. Obdolženec je v izjavi prosil za premestitev v Nemčijo oziroma, da se ga premesti v zapor.

B.

5. Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja obstajajo "nejasnosti in protislovja med doslej izvedenimi dokazi in tolmačenjem tožilstva". Vložniki zahteve s to trditvijo po vsebini ne uveljavljajo kršitve zakona v zvezi z obstojem utemeljenega suma, temveč izražajo nestrinjanje z njegovo obširno obrazložitvijo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora. Zato ta trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Neutemeljena je trditev zahteve, da se sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora glede utemeljenega suma ne bi smelo sklicevati na sklep o odreditvi pripora, ker Vrhovno sodišče še ni odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena zoper odločbo o odreditvi pripora.

7. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacij iz predhodnih odločb, s katerimi so bila določena vprašanja že preizkušena. Če se sodišče v celoti strinja s predhodno odločitvijo sodišča, ki ji nima ničesar dodati, se mu ni treba še dodatno opredeljevati do izvedenih dokazov in ponavljati razlogov, ki so vsebovani že v predhodni odločbi.1

8. V obravnavanem primeru je sodišče o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici odločalo po pravnomočnosti sklepa o odreditvi pripora. Zato ni bilo nobenih ovir, da se ob ugotovitvi, da utemeljen sum v času od odreditve pripora ni bil omajan, ne bi v tem delu sklicevalo na pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Okoliščina, da Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora v času njegovega podaljšanja po vložitvi obtožnice še ni odločilo, na pravnomočnost sklepa o odreditvi pripora ne vpliva.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi obdolženčevim zagovornikom, da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog begosumnosti, ker je obdolženec državljan države, ki je članica Evropske unije, v kateri veljajo poenostavljeni postopki izročanja osumljencev kaznivih dejanj.

10. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča2 je razvidno stališče, da zgolj dejstvo, da je država, katere državljan je obdolženec, članica Evropske unije, ne pomeni, da pri njem ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana države, ki je članica Evropske unije, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Možnost uporabe Evropskega naloga za prijetje (v nadaljevanju ENP) namreč ne izključuje pripornega razloga begosumnosti, saj je predpostavka za izdajo ENP sklep o odreditvi pripora.

11. V obravnavanem primeru je sodišče zaključek o obstoju pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP3 oprlo na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za katerega sta predpisani zaporna kazen od 3 do 15 let in denarna kazen. Poleg tega je upoštevalo, da je obdolženec nemški državljan, s stalnim prebivališčem v Avstriji. Na našo državo, v kateri nima zaposlitve, premoženja in bivališča, ga razen tega kazenskega postopka ne veže nobena navezna okoliščina. Takšni razlogi o obstoju pripornega razloga begosumnosti so logični in razumno obrazloženi ter kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da se bo obdolženec na prostosti skušal s pobegom izogniti kazenskemu postopku.

12. Upoštevaje visoko stopnjo obdolženčeve begosumnosti je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora razumno presodilo tudi, da je pripor zoper obdolženca v konkretnem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov.4

13. Obdolženčevi zagovorniki s trditvama v zahtevi, da so neizkazane navedbe sodišča, da se je obdolženec v Sloveniji nahajal le zaradi izvrševanja kaznivega dejanja in da je zainteresiran, da se zadeve v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem kar se da hitro razčistijo, ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

1 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018, XI Ips 19156/2021 z dne 9. 9. 2021, I Ips 56977/2020 z dne 14. 12. 2023 in XI Ips 1901/2023 z dne 17. 1. 2024. 2 Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11. 2010, XI Ips 59519/2011 z dne 5. 11. 2012, XI Ips 22413/2014 z dne 28. 7. 2014 in številne kasnejše. 3 6. točka sklepa pritožbenega sodišča, 7. točka sklepa zunajobravnavnega senata. 4 8. točka sklepa zunajobravnavnega senata.