Jedro

Rok za sodno varstvo je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 in ne teče od prenehanja delovnega razmerja, ampak od vročitve oziroma dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. Kot je tožnica navedla v tožbi, vloženi dne 3. 11. 2020, je bilo to 19. 10. 2020, ko je prejela dopis toženke z dne 15. 10. 2020, da ji bo 17. 10. 2020 prenehalo delovno razmerje. Tožba je torej pravočasna, četudi ji na podlagi tega dopisa delovno razmerje ni prenehalo 17. 10. 2020, ampak kasneje, kar je ustrezno upoštevano pri spremembi tožbe, ki ni vezana na rok, kot zmotno meni toženka.

Stranki sta se upoštevaje splošna pravila obligacijskega prava (prvi odstavek 13. člena ZDR-1) pravno veljavno dogovorili za preklic odpovedi. Na podlagi preklicane odpovedi tožnici 27. 11. 2020 ni zakonito prenehalo delovno razmerje, saj je šteti, kot da odpovedi ne bi bilo, pri čemer je nebistveno, da tožnica v zvezi s samo odpovedjo ni uveljavljala sodnega varstva na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembe tožbe z dne 13. 1. 2021, 6. 9. 2021, 29. 11. 2021, 13. 12. 2021, 20. 12. 2021 in 9. 2. 2022 (točka I izreka). Ugotovilo je, da je tožnici dne 27. 11. 2020 nezakonito prenehalo delovno razmerje (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove na delo, ji za čas od 27. 11. 2020 do vrnitve na delo prizna delovno dobo in ji obračuna ter izplača mesečna nadomestila plač, zmanjšana za prejete zneske denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnica prejemala od 28. 12. 2020 do 27. 6. 2020, in ji obračuna ter izplača ostale prejemke iz delovnega razmerja, in sicer regres za letni dopust za leto 2021 v višini 1.100,00 EUR in božičnico za leto 2021 v višini 150,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti do plačila (točka III izreka). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, in sicer obračun in izplačilo nadomestil plače v višini prejetih zneskov denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih prisojenih prejemkov iz delovnega razmerja za dan zapadlosti, je zavrnilo (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v višini 1.740,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in sklepa (točke I-III in V izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pristranska. Kršilo je toženkino pravico do enakega varstva pravic in sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je tožnico pozvalo na dopolnitev tožbe. Tožnica tožbe ni dopolnila in bi jo bilo treba zavreči. Toženka dopolnjenega izvoda tožbe ni prejela. Tožnica za vložitev tožbe ni imela pravnega interesa. Njena pooblaščenka je zvedela, da do prenehanja delovnega razmerja dne 17. 10. 2020 ni prišlo. Tožnica je zvedela za prenehanje dne 27. 11. 2020. Sprememba tožbe dne 12. 1. 2021 je, enako kot kasnejše spremembe tožbe, prepozna. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo o obstoju dogovora o preklicu odpovedi. Tožnica v času odpovedi ni bila noseča, toženko je o nosečnosti obvestila tik pred iztekom odpovednega roka. Da bi toženka preklicala odpoved, iz elektronskega sporočila z dne 2. 6. 2020 ne izhaja. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, kako je ugotovilo soglasje tožnice k preklicu odpovedi. Odpoved je zakonita, zaradi nosečnosti delavke se je tek odpovednega roka ustavil. V tem smislu je razumeti elektronsko sporočilo z dne 2. 6. 2020. Po prekinitvi nosečnosti je odpovedni rok tekel dalje. Tožnica sama je to predlagala. Nobena od strank ni imela interesa za nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj ne bi bil zakonit dogovor z dne 2. 7. 2020. Toženka je sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi predlagala, ker za tožnico nima potrebe po delu. Takšne navedbe niso preskope. Potrdila jih je priča A. A. Izpoved priče se ni nanašala le na čas podaje odpovedi. Sodišče prve stopnje neutemeljeno toženki očita, da ni izpostavila tožničine zdravstvene zmožnosti za delo. Izrek sodbe in sklepa, kot ga je oblikovalo, je neskladen s sodno prakso, ker ni naveden konkretni bruto znesek. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti v mejah postavljenega zahtevka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno upoštevalo ugotovljeno soglasje volj pravdnih strank, da se podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 4. 2020 prekliče. Ta odpoved bi bila v vsakem primeru nezakonita, saj je bila tožnica kot noseča delavka deležna posebnega varstva na podlagi prvega odstavka 115. člena ZDR-1, o čemer je toženko pravočasno in pravilno obvestila. Tožnica je bila noseča v času podaje odpovedi, za kar je predložila zdravniško potrdilo. Tožba, kot jo je tožnica vložila, je bila popolna. Zahtevka za reparacijo vnaprej ni mogoče konkretizirati, saj je višina nadomestil plače odvisna od številnih dejavnikov. Toženka v pritožbi neresnično prikazuje določena dejstva, in sicer glede vsebine elektronskega sporočila z dne 1. 7. 2020, ki je bilo poslano, ko je bila odpoved že preklicana, vedenja tožnice za prenehanje delovnega razmerja dne 27. 11. 2020 in njene nosečnosti. Tožnica je tožbo vložila pravočasno glede na vsebino dopisa z dne 15. 10. 2020. Uveljavljala je sodno varstvo, ker jo je toženka, kot je bilo navedeno, 17. 10. 2020 nezakonito odjavila iz socialnih zavarovanj. Šele iz odgovora na tožbo je ugotovila, da ji delovno razmerje tedaj ni prenehalo, ampak ji je kasneje, dne 27. 11. 2020. Glede na navedeno je spremenila tožbo. Ves čas je bil podan njen pravni interes. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Dodaja, da meni, da reintegracija ni primerna zaradi nevarnosti, da ji bo toženka po vrnitvi na delo ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja toženka. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnica je s tožbo, vloženo 3. 11. 2002, uveljavljala sodno varstvo zaradi zatrjevano nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 17. 10. 2020. Nekonkretiziran zahtevek za reparacijo, kot ga je tožnica postavila v tožbi z dne 2. 11. 2020 in ga kljub pozivu sodišča prve stopnje ni popravila, ne predstavlja podlage za zavrženje tožbe, za kar si neutemeljeno zavzema toženka v pritožbi.

7. Navedbe o neobstoju pravnega interesa za tožbo, ki jih toženka ponavlja v pritožbi, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, pri čemer je upoštevalo tudi, da toženka ni prerekala tožničine navedbe, da je o prenehanju delovnega razmerja dne 28. 11. 2020 ni obvestila. Pritožbene navedbe, da je bila tožničina pooblaščenka seznanjena s ponovno prijavo v zavarovanja so enako kot navedbe, da je kadrovska služba toženke tožnico seznanila s prenehanjem delovnega razmerja dne 27. 11. 2020, kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). V odgovoru na tožbo je toženka navedla le, da je pooblaščenka tožnice 19. 10. 2020 pri pooblaščenki toženke poizvedovala, zakaj je prišlo do odjave iz socialnih zavarovanj. V vlogi z dne 20. 8. 2021 – prva pripravljalna vloga pa je podala navedbe o elektronski pošti z dne 8. 12. 2012, ki je ni predložila, oziroma odgovoru kadrovske službe, da je bila tožnici vsa dokumentacija poslana po pošti, v okviru utemeljevanja poslovne in s tem pravdne nesposobnosti tožnice; pri tovrstnih navedbah toženka nato ni vztrajala, kot je izrecno navedla na prvem naroku za glavno obravnavo.

8. V pritožbi toženka neutemeljeno ponavlja navedbe o prepozni tožbi, ki jih je prav tako pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Rok za sodno varstvo je določen v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in ne teče, kot zmotno meni toženka v pritožbi, od prenehanja delovnega razmerja, ampak od vročitve oziroma dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. Kot je tožnica navedla v tožbi, vloženi dne 3. 11. 2020, je bilo to 19. 10. 2020, ko je prejela dopis toženke z dne 15. 10. 2020, da ji bo 17. 10. 2020 prenehalo delovno razmerje. Tožba je torej pravočasna, četudi ji na podlagi tega dopisa delovno razmerje ni prenehalo 17. 10. 2020, ampak kasneje, kar je ustrezno upoštevano pri spremembi tožbe, ki ni vezana na rok, kot zmotno meni toženka.

9. V sporu o prenehanju delovnega razmerja lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) do konca glavne obravnave spremeni tožbo glede zahtevka brez privolitve toženke. Tožnica je po spremembah tožbe uveljavljala primarni in podredni zahtevek; s primarnim zahtevkom, ki mu je sodišče prve stopnje v pretežni meri (izpodbijani del) ugodilo, je zahtevala ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, poziv na delo in reparacijo (vloga z dne 6. 9. 2021), v okviru katere še izplačilo regresa za letni dopust in božičnice (narok za glavno obravnavo dne 13. 12. 2021). Pritožbena navedba toženke, da je odločalo mimo zahtevka, je neutemeljena.

10. Toženka v pritožbi neresnično navaja, da ni bilo sporno, da tožnica v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 4. 2020 (še) ni bila noseča (in zato ne bi uživala posebnega varstva pred odpovedjo po prvem odstavku 115. člena ZDR-1). Tožnica je pred sodiščem prve stopnje navedla in dokazovala drugače, pri čemer pa navedeno dejstvo niti ni bistveno. Bistveno je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da sta se stranki dogovorili, da se odpoved prekliče. 11. Ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na pravilni oceni izvedenih dokazov, predvsem vsebine elektronskih sporočil. Z elektronskim sporočilom z dne 25. 5. 2020 je tožničina pooblaščenka toženko obvestila v smislu četrtega odstavka 115. člena ZDR-1 in predlagala, da se podana odpoved odpravi. To elektronsko sporočilo je razumeti kot ponudbo, ki jo je toženka sprejela; v elektronskem sporočilu z dne 2. 6. 2020 je navedla, da bo upoštevala posebno varstvo pred odpovedjo in da šteje, „da podana odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca nima pravnega učinka in delavka ostaja v delovnem razmerju za nedoločen čas“. Navedeno elektronsko sporočilo je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo pravilno; iz njega ne izhaja, kot prikazuje toženka v pritožbi, da bi nosečnost vplivala le na tek odpovednega roka.

12. Stranki sta se upoštevaje splošna pravila obligacijskega prava (prvi odstavek 13. člena ZDR-1) pravno veljavno dogovorili za preklic odpovedi. Na podlagi preklicane odpovedi tožnici dne 27. 11. 2020 ni zakonito prenehalo delovno razmerje, saj je šteti, kot da odpovedi ne bi bilo, pri čemer je nebistveno, da tožnica v zvezi s samo odpovedjo ni uveljavljala sodnega varstva na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZPP. Prav tako nebistveno je, da je tožničina pooblaščenka, po tem ko je bila nosečnost prekinjena, v elektronskem sporočilu z dne 1. 7. 2020 predlagala, da toženka postopa po tretjem odstavku 116. člena ZDR-1 in tožnico na podlagi podane odpovedi odjavi iz socialnih zavarovanj z dnem, ko bi se morala vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka, ki ga toženka v pritožbi neutemeljeno povezuje z izostankom tožničinega interesa za nadaljevanje delovnega razmerja.

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi in sklepu utemeljilo, zakaj vsebine elektronskih sporočil z dne 1. 7. 2020 in 2. 7. 2020 ne šteje kot bistvenih oziroma zakaj ne predstavljata (nove) podlage za prenehanje delovnega razmerja tožnice – ne gre za sporazum (tretja alineja 77. člena ZDR-1), za katerega je predpisana pisna oblika, ki je pogoj za njegovo veljavnost (drugi odstavek 81. člena ZDR-1). Kot bistveno je pravilno izpostavilo, da se je elektronsko sporočilo z dne 1. 7. 2020 sklicevalo na odpoved, ki je bila že preklicana, pooblaščenka toženke pa je z elektronskim sporočilom z dne 2. 7. 2020 odgovorila (le), da ga bo posredovala v vednost in ravnanje svoji stranki.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje, da je tožnici dne 27. 11. 2020 nezakonito prenehalo delovno razmerje, utemeljeno ugodilo zahtevku za reparacijo, ki ni neizvršljiv (sklepa VSL I Ip 3267/2016, III Ip 1005/2017), in zahtevku za reintegracijo, čeprav je toženka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

15. Kot izhaja iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1, sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V zvezi z navedenimi okoliščinami je toženka le nekonkretizirano navedla, da nima potrebe po delu tožnice na delovnem mestu, ki ga je zasedala, in predlagala zaslišanje priče A. A. (prvi narok za glavno obravnavo), pri čemer sodišče prve stopnje njene izpovedi v delih, v katerih presega trditveno podlago toženke, utemeljeno ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da pavšalno zatrjevan izostanek potrebe po delu, pri čemer gre za razlog, iz katerega je toženka tožnici podala preklicano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki lahko le izjemoma utemelji sodno razvezo (praviloma gre za okoliščine in interese, nastale po odpovedi), ne da bi toženka konkretno utemeljila, zakaj nima potrebe po delu tožnice, ob izostanku drugih okoliščin in interesov ne zadošča za odločitev zoper reintegracijo, pri čemer toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da je bila tožnica sporno obdobje (po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja) zdravstveno zmožna za delo oziroma da ni aktivno iskala nove zaposlitve, saj je te navedbe podala glede višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in ne v utemeljitev svojega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (vloga z dne 13. 12. 2021 – tretja pripravljalna vloga).

16. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).