Jedro

Zgolj okoliščina, da članica komisije (ki tudi ni spremljala in ocenjevala tožničinega dela) ni imela ustrezne strokovne izobrazbe za sodelovanje v komisiji za oceno poskusnega dela, ne vpliva na veljavnost ocene, sprejete s strani dveh članov (to je večine tričlanske komisije) in glede na stališče Vrhovnega sodišča RS tudi ne vpliva na zakonitost odpovedi.

Že iz jezikovne ter iz logične razlage določila 85. člena ZDR-1 izhaja, da zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni obveznost delodajalca.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je sprejemljivo, da delodajalec očitke iz negativne ocene poskusnega dela, katerih resničnost se dokazuje v sodnem postopku, konkretizira do prvega naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 30. 3. 2017 in njeno razveljavitev. Zavrnilo je tudi zahtevek za reintegracijo tožnice in za priznanje delovne dobe, prijavo v matično evidenco ZPIZ ter v vsa socialna zavarovanja, obračun nadomestila plače v višini 2.029,01 EUR bruto mesečno, odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo neto zneskov nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse za čas od 7. 4. 2017 do poziva nazaj na delo. Zavrnilo je še zahtevek tožnice za plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da je odpoved nezakonita, saj je bila komisija za oceno poskusnega dela nepravilno sestavljena, ker članica komisije A.A. ni imela s Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja zahtevane iste stopnje strokovne izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, v poskusnem obdobju pa tudi ni spremljala tožničinega dela. Tudi v kolikor se ne upošteva kolektivna pogodba, 17.a člen ZSPJS glede preizkusa ocene javnega uslužbenca določa, da ocenjevalno komisijo sestavljajo trije javni uslužbenci, ki imajo enako stopnjo izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto, ki ga zaseda ocenjevani javni uslužbenec. Ker gre pri ureditvi sestave komisije za oceno poskusnega dela za pravno praznino, bi se morala smiselno uporabiti ureditev iz ZSPJS, ker gre v obeh primerih po vsebini za ocenjevanje dela javnega uslužbenca. Odpoved iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela je po vsebini dejansko odpoved iz razloga nesposobnosti, zato bi moral delodajalec tožnico seznaniti s kršitvami in ji omogočiti zagovor, česar ni storil. Odpoved je nezakonita tudi zato, ker je delodajalec tožnici odpovedal pogodbo v času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR-1. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je tožnici preprečilo, da bi z zaslišanjem prič (predvsem B.B.) dokazala svoje trditve. Na predlog tožene stranke je sodišče zaslišalo več prič, na predlog tožnice pa samo tožnico. Glede prič, ki so bile zaslišane v postopku na prvi stopnji, očita, da so zaradi zaposlitve pri toženi stranki pristranske, saj imajo interes, da tožena stranka v tem sporu uspe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo utemeljenost očitkov iz odpovedi. Tožnica se je v zadostni meri angažirala na področju promocije restavracije. Tudi pri vodenju restavracije je ravnala skladno z zahtevami delodajalca pri naročanju živil, nadzoru nad kvaliteto živil in dnevnem nadzoru kvalitete pripravljenih jedi. V zvezi s trženjem prostih prostorskih kapacitet iz sodbe ni mogoče razbrati, kaj je sodišče ugotovilo v zvezi s tem očitkom, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede nespoštovanja predpisov HACCAP pa tožena stranka do začetka postopka sploh ni utemeljila, s katerimi ravnanji naj bi tožnica kršila predpise. Tožnici s strani tožene stranke niso bila zagotovljena ustrezna delovna oblačila, prav tako pa je ni nihče opozoril, da mora obleči haljo in pokrivalo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. V zvezi s kršitvijo načela obojestranskega zaslišanja pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni kršilo načela in ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Načelo kontradiktornosti, ki izvira iz načela obojestranskega zaslišanja, ne pomeni, da mora sodišče izvesti prav vse dokaze, ki so predlagani, temveč da mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tekom postopka je sodišče to možnost tožnici dalo. Presoja, kateri dokazi se izvedejo in kateri ne, pa je v skladu z 213. in 287. členom ZPP prepuščena sodišču. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev. Ostale dokazne predloge lahko zavrne, pri čemer mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo posameznih prič, med njimi tudi B.B., na katero se izrecno sklicuje pritožba. Naziranje tožnice o neenakovrednem številu zaslišanih prič na obeh straneh je neutemeljeno, saj za poštenost sodnega postopka ni bistvena kvantiteta zavrnjenih dokaznih predlogov.1 Pritožbeno sodišče dodaja, da tožnica protislovno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje na predlog tožnice zaslišalo samo njo, čeprav sama navaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo C.C. na predlog obeh strank.

7. Pritožba neutemeljeno dvomi v resničnost izpovedi prič D.D. in E.E., ker sta bili seznanjeni s tekom postopka in neutemeljeno zatrjuje neverodostojnost izpovedi navedenih in C.C. zaradi njihove zaposlitve pri toženi stranki. Slednje ne predstavlja zadostnega razloga, da se jih zgolj zato oceni kot neverodostojne.2 Glede seznanjenosti s postopkom je D.D. izpovedal, da je zaradi funkcije (vodja sektorja za splošne, pravne in kadrovske zadeve) logično seznanjen s sporom, E.E. pa je izpovedala le, da jo je direktorica obvestila o sporu, ni dejala, da je prebrala listine o sporu. Sodišče prve stopnje si v okviru zaslišanj strank in prič ustvari vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem obrazloži. Vse navedeno je sodišče prve stopnje storilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zato ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

8. Tožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotovitev v zvezi s trženjem prostih prostorskih kapacitet. Sodišče prve stopnje je v 22. točki izpodbijane sodbe dovolj obširno obrazložilo svojo odločitev glede tega očitka in je njegovo odločitev mogoče preizkusiti. Pritožba po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 30. 3. 2017 podala tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Neuspešno opravljeno poskusno delo je v 5. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) navedeno kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca. Enaka posledica izhaja tudi iz četrtega odstavka 125. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. 10. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je odpoved pogodbe nezakonita, ker je bila komisija za oceno poskusnega dela nepravilno sestavljena. Drži, da članica komisije A.A. ni imela enake stopnje izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, česar tožena stranka niti ni obrazloženo prerekala. Prav tako drži, da Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 52/94 in nasl., v nadaljevanju Kolektivna pogodba) v 25. členu določa, da morajo imeti člani komisije najmanj takšno stopnjo strokovne izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto, na katerega je razporejen delavec na poskusnem delu. Vendar je A.A. ob zaslišanju izpovedala, da tožničinega dela ni spremljala, kar pomeni, da je negativna ocena dejansko podana s strani ustrezno imenovanih članov komisije - D.D. in E.E. in neustreznost izobrazbe A.A. ni vplivala na oceno. To, da sta delo tožnice dejansko spremljala in ocenila le 2 člana komisije, po stališču Vrhovnega sodišča RS3 ne zadošča za neveljavnost ocene poskusnega dela, v kolikor je ugotovljeno, da je negativna ocena poskusnega dela podana utemeljeno. Sledeč navedenemu je za veljavnost ocene poskusnega dela bistvena (sodna) ugotovitev utemeljenosti negativne ocene. Pritožbeno sodišče poudarja, da sta preostala člana komisije D.D. in E.E., ki sta tožnico spremljala pri poskusnem delu in ki sta tudi pripravila oceno, ob zaslišanju potrdila resničnost ugotovitev v oceni in jima je sodišče prve stopnje verjelo, zoper njuno članstvo v komisiji pa tožnica ni imela pripomb. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj okoliščina, da A.A. (ki tudi ni spremljala in ocenjevala tožničinega dela) ni imela ustrezne strokovne izobrazbe za sodelovanje v komisiji za oceno poskusnega dela, ne vpliva na veljavnost ocene, sprejete s strani dveh članov (to je večine tričlanske komisije) in glede na stališče Vrhovnega sodišča RS tudi ne vpliva na zakonitost odpovedi.

11. V zvezi s sklicevanjem pritožbe na smiselno uporabo določbe 17.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.) se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da gre pri preizkusu ocene javnega uslužbenca in oceni poskusnega dela za dva neprimerljiva instituta, ki ju ni mogoče podobno obravnavati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da ne gre za pravno praznino. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje in pritožbene navedbe v tem delu zavrača kot neutemeljene.

12. Ne držijo pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožnici zagotoviti zagovor. Kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se pri tem na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1077/2014 z dne 16. 10. 2014, je razlog neuspešno opravljenega poskusnega dela samostojen odpovedni razlog in ga ni mogoče smiselno uvrščati pod druge odpovedne razloge. Že iz jezikovne ter iz logične razlage določila 85. člena ZDR-1 tako nedvoumno izhaja, da zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni obveznost delodajalca. Vrhovno sodišče RS4 pa je tudi že zavzelo stališče, da nezagotovitev zagovora v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela ne krši ureditev iz 7. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja.

13. Neutemeljeno se tožnica sklicuje tudi na določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR-1. Tudi v tem delu je ureditev v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v času bolniškega staleža, na katero se sklicuje tožnica, predvidena le za primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, neuspešno opravljeno poskusno delo pa je samostojen odpovedni razlog in ga je treba tako tudi presojati. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da prav specialna ureditev odpovedi pogodbe zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nedvomno dokazuje, da ne gre za enake položaje, ki bi skladno s 14. členom Ustave RS terjali enako obravnavo.

14. V zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede promocije restavracije "..." ne drži, da je sodišče zmotno ugotovilo utemeljenost očitka. Tožnica v pritožbi navaja, da je opravljala delo na tem področju, kar je res ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je izrecno navedlo, da "se je tožnica ukvarjala s promocijo restavracije" (str. 11), vendar je nato na podlagi izpovedi prič pravilno ugotovilo, da se je tožnica na tem področju ukvarjala zlasti s posamičnimi dogodki (kot je predavanje F.F., prihod G.G.) in ni pripravljala celovitih ukrepov ali programa, ki bi dolgoročno pozitivno vplival na podobo in poslovanje restavracije. Na področjih, na katerih se je tožena stranka v preteklosti že angažirala, pa je tožnica več ali manj le prevzela prakso njenih predhodnikov, kot je sodišče prve stopnje pojasnilo denimo glede sodelovanja s Pošto, glede dopisov srednjim šolam, kjer je tožnica le ponovno poslala dopise D.D. in tudi glede ... plesa, ki je že bil organiziran v preteklosti. Pritožbene navedbe tožnice ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da se tožnica ni v zadostni meri ukvarjala s promocijo restavracije, ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da promocija ni bila primarna naloge tožnice, temveč je to bila organizacija dela v restavraciji.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo utemeljenost očitka, da tožnica ni sodelovala pri naročilih v zvezi z nakupom živil in sestavi jedilnikov, ni nadzorovala nakupa živil in njihove kvalitete in ni dnevno nadzorovala kvalitete pripravljenih jedi. V zvezi z naročili sicer drži pritožbena navedba, da se od tožnice ni pričakovalo, da bo sama naročala, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ji je očitano to, da ni sodelovala pri naročanju, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Da je kuhar C.C. tožnico kot svojo nadrejeno obveščal o naročilih, nedvomno ne pomeni, da je ta sodelovala pri naročilih, če od nje ni bil deležen povratnih informacij, kar dokazujejo njegove pripombe na sestanku pri toženi stranki 10. 3. 2017 in odločitev, da tožnici od tega dne pomaga E.E. Brezpredmetna je pritožbena navedba, da je tožnica v zvezi s sestavo jedilnikov pripeljala G.G., če zaradi njegovega pomanjkanja časa ni prišlo do nikakršne konkretizacije v smeri sestave jedilnikov.

16. Tudi glede nadzora nakupa in kvalitete živil tožnica ni vzbudila dvomov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o resničnosti očitka. Zgolj to, da je bila tožnica prisotna v kuhinji in gledala živila, na kar se opira pritožba, ne pomeni, da je nadzorovala kvaliteto živil, ko pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič C.C., E.E. in D.D. pravilno ugotovilo, da znanja za nadzor kvalitete živil ni imela. Ob tem je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedim prič, to je kuharja, ki je sodeloval s tožnico in je videl njen način dela, E.E. in D.D., ki sta opravljala enako delo kot tožnica v preteklosti. Vsi trije imajo izkušnje, ki so jim omogočale zaznavanje zmožnosti tožnice in podajo njihovih zaznav ob zaslišanju.

17. V zvezi z reklamacijami sicer drži, da iz elektronskih sporočil z dne 28. 2. 2017, 13. 3. 2017, 14. 3. 2017 in 28. 3. 2017 izhaja, da je tožnica neustrezna živila reklamirala pred 9. uro zjutraj, vendar pritožbeno sodišče dodaja, da so elektronska sporočila, z izjemo enega - 28. 2. 2017, datirana po sestanku 10. 3. 2017, na katerem je že bilo izraženo nezadovoljstvo zaposlenih z delom tožnice in je bilo posledično dogovorjeno, da ji v kuhinji pomaga E.E. Tožnica neutemeljeno navaja, da tožena stranka sploh ne očita prepoznih reklamacij, temveč da ni nadzorovala kvalitete živil. Pravočasna reklamacija neustreznih stvari je neločljivo povezana z opravljanjem nadzora nad kvaliteto živil in ne gre za dva ločena očitka. Nelogično bi bilo trditi, da je tožnica nadzorovala kvaliteto živil in je ukrepala, ne bi pa bilo bistveno, kdaj. Restavracija živila potrebuje pravočasno, da lahko deluje. Prav tako je neutemeljeno tudi sklicevanje, da tožnica ni bila opozorjena na obveznost pravočasnih reklamacij. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič H.H., E.E. in D.D. pravilno ugotovilo, da je bila tožnica ustrezno uvedena na delo in v okviru tega je tudi izvedela (pa tudi sicer je to splošno znano dejstvo!), da morajo biti ustrezna živila priskrbljena do odprtja restavracije (ob 11. uri).

18. Nadalje pritožba ne vzbuja dvomov v pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dnevno nadzorovala kvalitete pripravljenih jedi. Pritožbene navedbe v tem delu niti ne izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela ne znanja in ne posebnega interesa za delo v kuhinji. Nadzor kvalitete pripravljenih jedi pa ne pomeni le to, da oseba vsakodnevno malica v restavraciji. To, da je tožnica nadzorovala kvaliteto jedi šele po tem, ko so jo na to izrecno opozorili, pri čemer je priča C.C. tudi povedal, da tožnica ni znala ločiti med dobro in slabo pripravljenim obrokom, enako ne pomeni, da je svoje delo opravljala ustrezno. Zavajajoča je pritožbena navedba, da je jasno, da tožnica ni bila zaposlena za ukvarjanje s kuhinjo. Tožnica ne navaja, iz česa naj bi bilo to jasno (zgolj njena izobrazba in predhodne zaposlitve tega ne dokazujejo). Pritožbeno sodišče dodaja, da so pritožbene navedbe tudi protislovne. Tako pritožba najprej navaja, da se je tožnica na razgovoru zavezala, da se bo naučila dela v kuhinji, kasneje pa glede očitkov v zvezi z neustreznostjo njenega dela navaja, da sploh ni bila zaposlena zato, da bi se primarno ukvarjala s kuhinjo, s čimer se nelogično negira potreba njene prvotne zaveze, da se bo naučila dela v kuhinji.

19. Sklicevanje tožnice na kršitev določil Kolektivne pogodbe, ki toženi stranki nalaga obveznost zagotavljanja pomoči tožnici, je po 337. členu ZPP nedovoljena pritožbena novota. Tožnica do pritožbe ni podala trditev, da ji tožena stranka ni zagotavljala ustrezne pomoči, pa tudi sicer je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič pravilno ugotovilo, da je bila tožnica s strani direktorice H.H. ter s strani E.E. in D.D. ustrezno uvedena v delo in seznanjena z delovnimi nalogami.

20. Sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, ali šteje očitek nezadostnega trženja prostorskih kapacitet za utemeljenega, vendar je iz dejanskih ugotovitev v 22. točki obrazložitve, v kateri je navedeno, da na podlagi aktivnosti tožnice ni prišlo do nobenega dogovora, enega izmed sestankov pa je tožnica izvedla po navodilih direktorice tožene stranke, nedvomno mogoče razbrati, da sodišče prve stopnje šteje ta očitek za dokazanega. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožena stranka tožnici ni očitala popolnega zanemarjanja tega področja, temveč nezadosten angažma na tem področju. Čeprav tožnica zatrjuje, da se je ukvarjala s tem področjem, ni mogoče spregledati, da ponovno ni prišlo do nikakršne realizacije. Odsotnost vsakršnega dogovora ob zatrjevanem tožničinem angažmaju pa je nemogoče vselej pripisati le drugim strankam. Tudi v tem delu zato pritožbeno sodišče pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

21. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede tožničinega neupoštevanja predpisov HACCAP. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe tožnice, da na ustrezno urejenost v kuhinji ni bila opozorjena in pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila tožnica s strani kuharja C.C., pa tudi E.E. in D.D. opozorjena na obveznost nošenja halje in spenjanja las, imela pa je tudi možnost uporabe halje za enkratno uporabo, saj se zdi logično, da tožnica, ki ni kuhar, ni imela svoje kuharske garderobe. Po oceni pritožbenega sodišča spada to, da mora posameznik v profesionalni kuhinji nositi predpisano oblačilo ter da mora speti oziroma pokriti lase, da ne bi prišli v stik s hrano, ki se jo pripravlja, celo v splošno znana dejstva in je treba ugovor, da tožnica ni vedela oziroma ni bila primerno opozorjena na ustrezno urejenost v kuhinji, zavrniti.

22. Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014, ki jo navaja tožnica, ne obravnava odpovedi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela in stališče, zavzeto v tej sodbi, ni mogoče uporabiti tudi v obravnavani zadevi. Na drugi strani je Vrhovno sodišče RS v (kasnejši) sodbi VIII Ips 62/2017 z dne 6. 6. 2017 v 11. točki zavzelo stališče, da je sprejemljivo, da delodajalec očitke iz negativne ocene poskusnega dela, katerih resničnost se dokazuje v sodnem postopku, konkretizira do prvega naroka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo konkretizirala, na katera tožničina ravnanja se nanaša očitek nespoštovanja predpisov HACCAP, zato je ugovor nekonkretiziranega očitka neutemeljen.

23. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnica sama stroške pritožbenega postopka (154. člen, 165. člen ZPP), tožena stranka pa ni priglasila stroškov pritožbenega postopka.

1 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 221/2017 z dne 16. 1. 2018. 2 Prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 982/2017 z dne 25. 4. 2018 in Pdp 918/2017 z dne 5. 4. 2018. 3 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 135/2016 z dne 25. 10. 2016. 4 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 108/2016 z dne 7. 2. 2017.