Jedro

Učinki poplačilne pravice po 2. odst. 170. čl. prejšnjega ZIZ so bili popolnoma enaki, kot so učinki zastavne pravice po čl. 170 ZIZ-A (razlika med njima je bila le v primerih ustavitve izvršbe zaradi njene neuspešnosti, za kar ne gre v tej zadevi). Pri poplačilni pravici je upnik z zaznambo te pravice dobil za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine tudi v primeru, če je pridobil pozneje kdo drug na isti nepremičnini lastninsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da ni dopustna izvršba v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v K., opr.št. Ig 328/99, na nepremičnino, ki stoji na parc.št. 1398/4 in 1607/1, vpisanih v podvložku št. 1217/28, dopolnilni zvezek 70, k.o. K., in sicer na poslovnem prostoru v prvem nadstropju stavbe v izmeri 54,93 m2 označenem z E 29, in da se ugotovi, da tožena stranka na navedeni nepremičnini ni pridobila zastavne pravice za poplačilo terjatve, ki jo uveljavlja v izvršilnem postopku, ter se zaznamba sklepa Okrajnega sodišča v K., opr. št. Ig 328/99 in III Ig 528/95 z dne 09.03.1999, v zemljiški knjigi istega sodišča pod Dn št. 2772/98 z dne 06.08.1998 izbriše iz zemljiške knjige (1.točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 639.980,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.07.2004 dalje (2.točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil v času izdaje sklepa o izvršbi in njegove zaznambe zemljiškoknjižni lastnik predmetnega poslovnega prostora dolžnik A., d.o.o., in ne tožnik. Slednji je predlog za vpis lastninske pravice vložil šele 28.09.2001, zato v skladu z načelom vrstnega reda poplačilna pravica tožene stranke učinkuje tudi zoper tožnika kljub temu, da iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je lastnik predmetnega poslovnega prostora tožnik. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati slabe vere, saj je pri svojih dejanjih zaupala v zemljiškoknjižne podatke, za nastanek zastavne pravice tožene stranke pa so bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 170. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Tožnik na predmetu izvršbe nima take pravice, ki bi preprečevala izvršbo, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev postopka, ker je sodišče spregledalo in tožnikovih navedb iz nerazumljivih razlogov sploh ni povzelo v obrazložitev sodbe v povzetek tožbe, da tožena stranka pri vodenju izvršilnega postopka, ki meri na poplačilo z rubežem in prodajo poslovnega prostora v prvem nadstropju TPC Z., last tožnika, ni ravnala v dobri veri, saj je vedela in bi lahko vedela, da poslovni prostor ni last njenega dolžnika A., d.o.o. Kršitev predstavlja že samo dejstvo, da se sodišče do navedb tožnika v tej zvezi sploh ni opredelilo in tako ni znano, ali jih je sodišče spregledalo ali obravnavalo, vendar ne upoštevalo, ker zanj niso pravno pomembna, ter zakaj niso pomembna. Brez obrazložitve je zavrnitev vseh dokaznih predlogov tožnika v tej zvezi (predlog za zaslišanje prič, tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke). Zaradi te pomanjkljivosti sodbe je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki od sodišča zahteva, da se opredeli do vseh za odločitev v postopku pomembnih navedb strank in navede vse argumente, zaradi katerih jih ni upoštevalo. Tožniku je bila s tem odvzeta pravica do enakega varstva pravic pred sodiščem. Ker se sodišče ni opredelilo do zgoraj navedenega vprašanja, tudi ni ugotovilo, da tožena stranka sploh ni prerekala navedb tožnika o tem, da je tožena stranka vodila izvršbo na poslovni prostor kljub temu, da ji je bilo znano in ji ni moglo biti neznano, da je poslovni prostor od dolžnika že v letu 1996 kupil tožnik, torej da je tožena stranka v postopku izvršbe ravnala v slabi veri. Nerazumljivo je, da so v sodbi navedeni samo tisti povzetki navedb strank in samo tisti razlogi, s katerimi se sodba opravičuje, brez vrednotenja ostalih navedb in dokazov. Zaradi navedenega je sodba brez razlogov o pravno odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti ter je sodišče z izdajo takšne sodbe bistveno kršilo pravico strank po14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V nasprotju z zgoraj navedenim ravnanjem, ki je v škodo tožnika, je sodišče upoštevalo in se opredelilo do vseh navedb tožene stranke in to tudi za ceno kršitve 60. čl. ZIZ, ki toženo stranko zavezuje, da uveljavlja vse ugovore v odgovoru na tožbo, sicer izgubi to pravico. Sodišče tako ne bi smelo upoštevati navedb tožene stranke iz pripravljalnih vlog z dne 15.06.2004 in z dne 15.03.2004. Ta okoliščina bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj tožena stranka v odgovoru na tožbo ni navedla drugega, kot to, da gre za napako v številki poslovnega prostora, kar je tožnik pojasnil v nadaljnji dovoljeni pripravljalni vlogi z dne 20.01.2002, ki je s 60. čl. ZIZ tožniku dopuščena, je pa sodišče niti ne omenja. Tožnik meni, da so bili v tej zadevi materialnopravni predpisi napačno uporabljeni oziroma niso bili uporabljeni tisti, ki bi morali biti, zato je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaključki sodišča glede dejstev, ki jih je ugotovilo, so napačni oziroma je napačno ugotovljeno dejansko stanje samo. Sodišče ugotavlja, da je tožnik s kupno pogodbo z dne 24.01.1996 kupil poslovni prostor v objektu TPC Z. in da sta tožnik in dolžnik toženca v letu 2001 sklenila aneks k pogodbi zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ne ugotavlja pa, da bi bila navedena pogodba, razen vpisa v zemljiško knjigo, v celoti realizirana. Tožnik meni, da njegova navedena in z realizacijo pogodbe pridobljena pravica glede na določbe 1. odst. 64. čl. in 1. odst. 32. čl. ZIZ preprečuje izvršbo na predlaganem predmetu izvršbe, ki za pravno varstvo tretjega ne zahteva, da tretji izkaže svojo v zemljiško knjigo vpisano lastninsko pravico. Dejstvo je, da je tožnik poslovni prostor kupil in z njim razpolagal že v letu 1996, tedaj je bil poslovni prostor izročen v posest tožniku in tožnik je v celoti plačal kupnino zanj. O vsem tem je bila seznanjena tudi tožena stranka, ki ima v lasti sosednji poslovni prostor v istem nadstropju in je zato ne glede na stanje v zemljiški knjigi pogodba učinkovala vsaj zoper toženo stranko. Če bi tožena stranka verjela in zaupala zgolj zemljiškoknjižnim podatkom, bi morala izvršbo uveljavljati tudi na lastnem poslovnem prostoru. Tega ni storila, ker je vedela, da zemljiškoknjižno stanje ni odraz dejanskega stanja pravic, ki pa v zemljiški knjigi tedaj še niso bile vpisane. Tožnik je izpolnil vse svoje obveznosti glede vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo, ki jih je lahko, do vpisa pa ni prišlo iz objektivnih razlogov, ker niso bili izpolnjeni pogoji za vpis na strani prodajalca, in ne po njegovi krivdi oziroma zaradi njegovih opustitev. Iz zemljiškoknjižnih podatkov v konkretni zadevi je razvidno, da je bila zaznamba sklepa o izvršbi opravljena istočasno z vknjižbo etažne delitve poslovne stavbe, torej še preden se je tožnik sploh lahko vpisal kot lastnik poslovnega prostora in še preden je prodajalec s tožnikom sklenil aneks o uskladitvi podatkov o nepremičnini. 168. čl. ZIZ po mnenju tožnika ni mogoče razlagati tako togo, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, da je odločilno zgolj obstoječe zemljiškoknjižno stanje v trenutku izdaje sklepa o izvršbi in pri tem ne upoštevati ZZK-1, ki v 6. čl. določa zgolj domnevo o skladnosti v zemljiško knjigo vpisanih podatkov z dejanskimi in izrecno dopušča nasprotno dokazovanje prizadetih strank. Če ZZK-1 dovoljuje, da se v pravno poslovnih razmerjih samih strank dokazuje tudi drugačno stanje od tistega, ki ga izkazuje zemljiška knjiga, je po stališču tožnika treba zavzeti stališče o obratnem dokazovanju tudi v postopku pred sodiščem zaradi nedopustnosti izvršbe. Iz izvršilnega spisa in iz zemljiškoknjižnega izpiska ni razvidno, da je bil na dan izdaje sklepa o izvršbi dne 24.11.1999 tožnikov poslovni prostor že vpisan v podvložku št. 1217/28. Vložen je bil le predlog za vpis. Zato je neutemeljena ugotovitev, ob upoštevanju prej navedenega stališča, da je bil sklep o izvršbi z dne 24.11.1999 utemeljen, če pa tedaj etažna delitev stavbe še ni bila zemljiškoknjižno izvedena in zato tudi dolžnik tožene stranke ni mogel biti in ni bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik poslovnega prostora št. E 29, kasneje vpisanega v podvložku št. 1217/28 na ime tožnika kot lastnika. Tožnik meni, da je sodišče tudi napačno uporabilo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se sodni organ ne more sklicevati, saj je po zakonu le-to izrecno omejeno na udeležence pravnega prometa, če pošteno ravnajo (8. čl. ZZK-1). Sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi in odredilo njegovo zaznambo v zemljiški knjigi takšnega statusa nima. Tožnik meni, da niti za sodišče niti za toženo stranko ne morejo veljati bonitete, ki izhajajo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, ne glede na njuno dobro ali slabo vero. Dovolj je, da tožnik izkaže, da podatki v zemljiški knjigi niso usklajeni z dejanskim stanjem na podlagi pogodbe o nakupu nepremičnine. Tožnik meni, da izvršbo ne preprečuje le v zemljiško knjigo vpisana lastninska pravica na nepremičnini, temveč tudi v celoti realizirana kupoprodajna pogodba. Tožnik je že tedaj pridobil pravico do vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi, ne glede na to, kdaj so bili izpolnjeni formalni pogoji za vpis. Člen 64 ZIZ, ki govori o pravici, ki preprečuje izvršbo, ne izključuje obligacijske lastninske pravice do nepremičnine. Po izrecni določbi 2. odst. 8. čl. ZZK-1 tožnika namreč ne morejo prizadeti posledice nevpisa v zemljiško knjigo vse do dejanske vložitve predloga za vpis 28.09.2001, saj pogoji za vpis niso bili izpolnjeni vse do sklenitve aneksa 24.09.2001 o uskladitvi podatkov iz projekta etažne delitve, po katerem je bil poslovni prostor označen in vpisan v podvložek št. 1917/28 in je bil ugotovljen tožnikov solastninski delež na skupnih prostorih. Tožnik meni, da bi sodišče pri nasprotujočih si interesih pravdnih strank lahko prednostno upoštevalo načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige pred inter partes pridobljeno lastninsko pravico tožnika oziroma pred pridobitvijo pravice do vpisa tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo le, če bi šlo za primer varstva udeležencev pravnega prometa. Tožniku ni mogoče očitati, da ni prej predlagal vpisa svoje lastninske pravice na etažni lastnini. Doslej je sodna praksa priznavala prednost načelu zaupanja v podatke zemljiške knjige ob izpolnjenem pogoju dobre vere udeleženca pravnega prometa - pridobitelja pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, ko je bilo mogoče stranki očitati tudi opustitev vpisa, za katerega so bili izpolnjeni pogoji in ji naprtiti breme škodljivih posledic. Stranki je bilo mogoče očitati, da je bila ob sklepanju pogodbe seznanjena z vpisi v zemljiške knjige. Tožnik meni, da nanj ni mogoče nasloviti nobenega izmed navedenih očitkov, saj je bila kupoprodajna pogodba sklenjena in realizirana že leta 1996. Pravna ureditev etažne lastnine je takšna, da terja izpolnitev pogojev za vpis kupca od samega prodajalca, ki je dolžan poskrbeti za to, da bo vpis kupca možen. Od prodajalca oziroma investitorja zahteva vrsto opravil, ki jih mora predhodno izvesti in na katere tožnik nima vpliva, so strokovno zahtevna in draga, bremena teh obveznosti pa ni mogoče naprtiti tožniku. Pravna praksa, ki jo izpodbijana odločba uvaja, pomeni prevalitev celotnega bremena neurejenega zemljiškoknjižnega stanja etažne lastnine zaradi zakonskih zahtev za vpis na tožnika. Splošno znano je, da se neurejeno zemljiškoknjižno stanje na področju vpisov etažne lastnine le počasi izboljšuje, saj v velikem številu primerov v zemljiški knjigi nepremičnine niso vpisane niti še na ime investitorja temveč na ime prvotnega lastnika. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno zadevo vrne v ponovno obravnavo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v smislu 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo ne očitanih kršitev določb pravdnega postopka in ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje v povzetek tožbe v sodbi ni povzelo vseh navedb tožnika, da tožena stranka ni ravnala v dobri veri, meri na kršitev iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Taka kršitev je podana, kadar vpliva ali bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik te kršitve ni podrobneje opredelil in ni izkazal vzročne zveze med domnevno kršitvijo in izpodbijano sodbo, zato pavšalni očitek ne more biti predmet preizkusa, saj se je sodišče v obrazložitvi sodbe opredelilo tudi do dobre vere. Tudi ni podana kršitev iz 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, in se jo da preizkusiti. Tožniku ni bila odvzeta pravica do enakega varstva pravic pred sodiščem in možnost obravnavanja pred sodiščem s tem, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni omenilo prav vseh zatrjevanih dejstev v tožbi in ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke in prič. Sodišče se ni dolžno opredeliti do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni za odločitev v sporu niso bistvene. ZPP ne določa vrste dokazov, ki jih mora sodišče izvesti oziroma da mora izvesti prav vse predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje je z dokaznim sklepom opredelilo, katere dokaze je izvedlo, in je zavrnilo predlog za izvedbo ostalih dokazov (tudi zaslišanja) kot nepotreben. Pri tem res ni podrobno obrazložilo, zakaj je štelo ta dokazni predlog za nepotreben, vendar iz obrazložitve sodbe izhaja, da je imelo sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listin in priloženega izvršilnega spisa dovolj podlage za odločitev o tožbenem zahtevku. Tožnik je predlagal navedena zaslišanja na splošno v zvezi s sklenitvijo pogodbe, oznako prostorov, etažno delitvijo (kar ni bilo sporno), ne pa izrecno v zvezi s trditvami, da tožena stranka ni bila v dobri veri. Sodišče prve stopnje je razumno ocenilo, da so dejstva, za dokazovanje katerih je tožnik predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič, nesporna oziroma dokazana na podlagi predloženih listinskih dokazov, zato izvedba teh dokazov ne bi vplivala na odločitev. Poleg tega se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do dobre vere tožene stranke (drugi odstavek na četrti strani sodbe) in ne držijo trditve tožnika, da se do tega ni opredelilo in da mu bila tožniku odvzeta pravica do enakega varstva pravic pred sodiščem in obravnavanje pred sodiščem. Tožnik je zatrjeval tudi kršitev 60. čl. ZIZ. V vlogi z dne 15.03.2004 tožena stranka ni navajala nič novega in takega, kar ne bi že izhajalo iz predložnih listin in priloženega izvršilnega spisa. Omenja zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi in pridobitev zastavne pravice, kar se nanaša na tožbeni zahtevek pod 1a. Toženi stranki je bil dodeljen rok, da se izjasni o razširitvi tožbe in je vložila vlogo z dne 15.06.2004. Razširitvi je nasprotovala, kljub temu pa jo je sodišče dovolilo. Glede na navedeno niso podane ne očitane in ne tiste kršitve določb postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče: - tožnik je s pogodbo z dne 24.01.1996 kupil poslovni prostor št. 30 od prodajalca A. d.o.o.; - dne 24.09.2001 je bil sklenjen aneks h kupni pogodbi, s katero je bilo usklajeno zemljiškoknjižno stanje z dejanskim; - poslovni prostor, ki je bil predmet prodajne pogodbe, je v etažnem načrtu stavbe označen z oznako E 29 in je vpisan v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v K. v podvložku št. 1217/28; - izvršilno sodišče je s sklepom, opr. št. Ig 328/99 z dne 24.11.1999, dovolilo izvršbo z novimi izvršilnim sredstvom: prodajo poslovnega prostora št. E 29 in hodnika E 40; - sklep o izvršbi, opr. št. Ig 328/99 z dne 24.11.1999, je bil v zemljiški knjigi zaznamovan dne 09.02.2000; - v času izdaje sklepa o izvršbi je obstoječe zemljiškoknjižno stanje izkazovalo kot lastnika poslovnega prostora št. 30 (oziroma E 29) dolžnika A,d.o.o., ki je pravni naslednik prodajalca A. d.o.o.; kar izhaja tudi iz seznama nepremičnega premoženja z dne 21.10.1999 v izvršilnem spisu, ki ga je predložil A. in aneksa h kupni pogodbi z dne 24.09.2001; - predlog za vpis lastninske pravice v korist tožnika na predmetnem poslovnem prostoru je bil vložen v zemljiško knjigo 28.09.2001, torej potem, ko je bil sklep o izvršbi v zemljiški knjigi že zaznamovan; - tožena stranka (upnik v izvršilnem postopku) je z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pridobila poplačilno pravico. Tožnik trdi, da je bila pogodba o nakupu poslovnega prostora z dne 24.01.1996 v celoti realizirana, razen vpisa v zemljiško knjigo, in da z realizacijo pridobljena pravica glede preprečuje izvršbo na predlagani predmet izvršbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni pridobil lastninske pravice na predmetnem poslovnem prostoru že na podlagi kupne pogodbe z dne 24.01.1996, ki je bila v celoti realizirana, razen vpisa v zemljiško knjigo, saj plačilo kupnine in izročitev poslovnega prostora v posest ne predstavlja veljavnega pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Tožnik utemeljuje lastninsko pravico na sklenjeni pogodbi in ne zatrjuje originarnega načina pridobitve lastninske pravice. Po določbi tedaj veljavnega 33. čl. Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), se je pridobila lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla z vpisom v javno knjigo. Tožnik je predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo vložil 28.09.2001 in je pridobil lastninsko pravico z vknjižbo, kar pa ne vpliva na poplačilno pravico, ki jo je tožena stranka pridobila že pred tem. Tožena stranka je po določilu 2. odst. 170. čl. ZIZ, ki je veljal v času izdaje sklepa o izvršbi in zaznambe sklepa, pridobila za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine (poplačilno pravico). Učinki poplačilne pravice po 2. odst. 170. čl. prejšnjega ZIZ so bili popolnoma enaki, kot so učinki zastavne pravice po čl. 170 ZIZ-A (razlika med njima je bila le v primerih ustavitve izvršbe zaradi njene neuspešnosti, za kar ne gre v tej zadevi). Pri poplačilni pravici je upnik z zaznambo te pravice dobil za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine tudi v primeru, če je pridobil pozneje kdo drug na isti nepremičnini lastninsko pravico. Zato tožnik zoper toženo stranko ne more uspeti s trditvijo, da je lastnik nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati slabe vere, do česar se je v sodbi opredelilo. V pravnem prometu nepremičnin se domneva, da je lastnik tista oseba, ki je kot taka vpisana v zemljiški knjigi, ne pa tista, ki jo ima v posesti. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je lastnik neka tretja oseba. Dobra vera tožene stranke je imela podlago v stanju zemljiške knjige in v seznamu nepremičnega premoženja, ki ga je v izvršilnem postopku dne 21.10.1999 predložil dolžnik (list. št. 20 spisa Ig 328/99), v katerem je kot svoje premoženje navedel poslovna prostora št. E 29 in E 40. Tožena stranka je predlagala izvršbo na celotno nepremičnino (poslovno stavbo), med postopkom pa je prišlo do etažne delitve in je po predložitvi seznama premoženja precizirala poslovna prostora, na katera je predlagala izvršbo. Tožnik v tožbi navaja, da po projektu etažne delitve poslovni prostor št. 30, ki je bil predmet prodajne pogodbe, ustreza poslovnemu prostoru z oznako E 29, in da je bil v času izdaje sklepa z dne 24.11.1999 vložen predlog za vpis etažne delitve, saj je prav te oznake prostorov navedel dolžnik v seznamu premoženja, kar lahko pomeni le, da so pogoji za vpis lastninske pravice bili podani prej, kot to trdi tožnik. Tožnik bi moral pravočasno predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in njegove trditve, zakaj tega ni prej storil, ob navajanju, na katerih stavbah v K. še ni vpisana etažna lastnina, na odločitev ne morejo vplivati, in prav tako ne sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 673/2001. V zadevah ne gre za enako ali podobno dejansko stanje in sodišča na sodne odločbe, izdane v drugih zadevah, tudi niso vezana, saj v slovenskem pravnem redu nimajo narave pravnega vira.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožbena izvajanja niso omajala, pravilno uporabilo materialno pravo in je odločitev pravilna. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. čl. ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso relevantne, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 165 v zvezi s 154. čl. ZPP).