Jedro

1. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta trčila tožnik kot motorist in drugi toženec kot voznik osebnega avtomobila tretjega toženca. Do trčenja, iz katerega izvira obravnavana škoda, je prišlo na levi strani ceste gledano iz smeri vožnje drugega toženca. Iz dejanskih ugotovitev izhaja še, da je tožnik pred trčenjem vozil po svoji levi strani, t.j. po delu cestišča, ki je namenjen za promet v nasprotni smeri, ter da je drugi toženec zato zavil na levo stran ceste.

2. Glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje, ko je tudi toženčevo ravnanje prispevalo k trčenju, pa se revizijsko sodišče ne strinja z odločitvama sodišč druge in prve stopnje o izključni krivdi tožnika za vtoževano škodo (1. odst. 178. čl. ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo v znesku 1.127.149,00 SIT. Tožeči stranki je zato naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je glede glavne stvari zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Pač pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke v delu, v katerem je izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Slednjo je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. V reviziji očita sodišču druge stopnje, da protispisno navaja, da tožeča stranka ni predlagala novih dokazov v zvezi z grajo izvedenskega mnenja dr. M.K., po katerem ni podana vzročna zveza med toženčevo alkoholiziranostjo in njegovim ravnanjem. Tožnik je v pritožbi namreč izrecno zatrjeval, naj sodišče v zvezi s tem vprašanjem tega izvedenca ponovno zasliši, ali pa naj postavi novega izvedenca. Poleg tega očita sodiščema, da bi morali sami izvajati dokaze, ne pa zgolj povzeti dokazov, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku. V pravdnem postopku namreč ni vezanosti na oprostilno sodbo kazenskega sodišča. Ker sodišče ni zaslišalo očividcev nesreče, sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje poudarja pomen opredelitve najvišje stopnje alkohola v krvi v zakonu. Zato je po njegovem mnenju nepravilno stališče izvedenca dr. M.K. o 1,0 oz. 1,1 promila alkohola v krvi kot tisti stopnji, ko se pri vsakem vozniku zmanjšajo njegove reakcijske sposobnosti. Nadalje zatrjuje, da bi tožena stranka morala dokazovati ekskulpacijske razloge, saj za nastalo škodo odgovarja objektivno oz. krivdno z obrnjenim dokaznim bremenom. Upoštevati bi bilo potrebno tudi mnenje ing. D.Z., po katerem bi toženec nesrečo lahko preprečil, če bi zaviral in ostal na svojem pasu. Sodiščema očita še, da ne bi smeli izhajati iz izvedenčeve ocene, po kateri je bila toženčeva reakcija ustrezna povprečnemu vozniku. Takšno sklepanje ne sodi v domeno izvedenčevega dela, temveč o tem odloča sodišče na podlagi lastne skrbne analize dokazov. Zato bi morali sodišči ugotavljati dinamiko obravnavane prometne nesreče, to pomeni razdaljo med voziloma, ko je toženec opazil tožnika in njegovo takratno hitrost. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta trčila tožnik kot motorist in drugi toženec kot voznik osebnega avtomobila tretjega toženca. Do trčenja, iz katerega izvira obravnavana škoda, je prišlo na levi strani ceste gledano iz smeri vožnje drugega toženca. Iz dejanskih ugotovitev izhaja še, da je tožnik pred trčenjem vozil po svoji levi strani, t.j. po delu cestišča, ki je namenjen za promet v nasprotni smeri, ter da je drugi toženec zato zavil na levo stran ceste.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči sklepali, da je način tožnikove vožnje neposredni vzrok za obravnavani škodni dogodek, ker sta šteli, da je zavijanje drugega toženca na levi del ceste le tipična reakcija povprečnega voznika. Oba sklepa sta del materialnopravne presoje in zato predmet revizijskega preizkusa. Vprašanje, zakaj je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo, je namreč v konkretnem primeru tesno povezano z vprašanjem odškodninske odgovornosti udeležencev v trčenju motornih vozil (prim. 178. čl. ZOR). Že zato sklepanja sodišč o neposrednem vzroku za trčenje ni moč šteti za dejansko ugotovitev. Enako velja za presojo o ustreznosti reakcije na nepravilno tožnikovo vožnjo in s tem odškodninske odgovornosti drugega in tretjega toženca. Zato presoja o ustreznosti reakcije drugega toženca ne more biti del izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče se zato nepravilno sklicuje, češ da je izvedenec ugotovil, da je v konkretnih okoliščinah, ko se je drugemu tožencu približevalo vozilo iz nasprotne smeri po njegovem voznem pasu, zaviranje in izogibanje nevarnosti z zavijanjem v levo, tipična reakcija povprečnega voznika, t.j. drugega toženca. Na to nepravilnost revident pravilno opozarja.

Glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje, ko je tudi toženčevo ravnanje prispevalo k trčenju, pa se revizijsko sodišče ne strinja z odločitvama sodišč druge in prve stopnje o izključni krivdi tožnika za vtoževano škodo (1. odst. 178. čl. ZOR).

V dejanskih ugotovitvah sodišč namreč ni opore za izključitev protipravnosti ravnanja drugega toženca, saj bi ta lahko reagiral tudi drugače (2. odst. 161. čl. ZOR). Če pa ravnanje drugega toženca nima elementov skrajne sile, je potrebno pri presoji o odškodninski odgovornosti drugega in tretjega toženca (154., 173., 174. in 178. čl. ZOR) upoštevati 1. odst. 41. čl. in 45. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur.l. SFRJ 50/88). Tudi za drugega toženca velja namreč dolžnost vožnje po desni strani vozišča v smeri vožnje in dolžnost prilagoditve hitrosti vožnje lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila, gostoti prometa, tako da se lahko vozilo pravočasno ustavi (na svojem voznem pasu Đ) pred vsako oviro, ki jo je bilo v danih razmerah mogoče pričakovati. Ob tem ni odveč poudariti, da drugi toženec, ko je zavil na nasprotni vozni pas, sicer res ni vedel, da bo tudi tožnik zavil v isto stran, toda nasproti mu je prihajal motor, ne pa morda vozilo, ki bi njegov vozni pas povsem zaprlo. Ob takšnem izhodišču pa ne more biti pravilna presoja o ustreznosti reakcije drugega toženca, pa čeprav je bila ta posledica tožnikove grobe kršitve ZTVCP.

Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava (sodišči nista uporabili določb materialnega prava, ki bi jih morali uporabiti - 2. in 3. odst. 178. čl. ZOR ter 41. čl. in 45. čl. ZTVCP; 356. čl. ZPP v zvezi s 399. čl. ZPP) je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (odškodninska trditvena podlaga tožbenega zahtevka je ostala neizčrpana). Zato je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 395. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka bo potrebno podrobneje raziskati dinamiko obravnavane prometne nesreče in ugotoviti okoliščine, ki so odločilne za presojo o višini zahtevane odškodnine.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.