Jedro

V primerih, ko gre za gradbeni poseg v skupni del večstanovanjske stavbe, mora v postopku priglasitve nameravanih del upravni organ pri presoji dokazila o pravici razpolaganja upoštevati lastninsko stanje skupnih delov stavbe po 31. členu stanovanjskega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja občine Ljubljana Moste Polje št. 351-602/92-06/92 z dne 31.7.1992 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek z obrazložitvijo, da se prvostopni organ pri dovolitvi izvedbe priglašenih del ni ravnal v skladu z določbo 31. člena stanovanjskega zakona, saj v postopku, kjer gre za solastninski delež investitorjev, ni izkazan sporazum ostalih solastnikov. V skladu s 1. odstavkom 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor bi moral investitor ob priglasitvi nameravanih del priložiti tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal, oziroma analogno v tem primeru z objektom oziroma delom le-tega, na katerem se bodo opravljala vzdrževalna dela. Dokazila, da investitorja sama razpolagata z objektom oziroma dimnikom, pa imenovana nista priložila.

Tožnika v tožbi navajata, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj ne upošteva veljavnih materialnopravnih predpisov, prav tako pa je tožena stranka kršila določbe upravnega postopka. Tožena stranka je v celoti zanemarila pisne materialne dokaze, ki se nahajajo v spisu. Zato so zaključki v obrazložitvi odločbe nepravilni in v nasprotju z resničnim stanjem. Tožnika smiselno navajata, da trditev tožene stranke, da stanovanjska hiša na Goce Delčevi 29 ni fizično po lastninskih deležih razdeljena, ne drži. Omenjena stanovanjska hiša je bila v naravi razdružena s sklepom sodišča Rn 28/67. Tudi sporna srednja dimniška tuljava, ki je predmet izpodbijane odločbe, je last tožnikov. To izhaja iz načrta za izgradnjo stavbe iz leta 1941, v katerem je navedena tuljava označena s črko veliki P, kar pomeni pritličje, torej stanovanje tožnikov in zato tožnik za sanacijo lastne tuljave ne potrebuje soglasja solastnika. Tudi ni res, da tožnika nista predložila dokaza o razpolaganju z delom objekta, kar trdi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Res pa je, da tožena stranka ni upoštevala pravnomočne odločbe organa požarne inšpekcije, ki je odredil sanacijo dimnika kot nujen ukrep protipožarne zaščite. V tem primeru bi se moral upoštevati 34. člen stanovanjskega zakona, saj je sanacijo odredila požarna inšpekcija, ker stanovanjske inšpekcije še ni.

Solastnika dimnika, ki je predmet tega postopka, navajata, da se tožnika v tožbi sklicujeta na odločbo požarne inšpekcije, potrjeno po republiškem inšpektoratu za požarno varnost, ki pa je bila z sodbo vrhovnega sodišča št. U 872/92 z dne 15.12.1993 zaradi nezakonitosti odpravljena in zato predlagata, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 242. člena ZUP odločbo prve stopnje z dne 31.7.1992 odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu, da dopolni postopek in upoštevajoč 31. člen stanovanjskega zakona investitorja pozove, da kot dokaz za pravico razpolaganja z dimnikom predloži še soglasje solastnikov ali odločitev sodišča. Čeprav imajo tožniki prav, ko opozarjajo, da je stanovanjski objekt fizično razdeljen in da torej glede tega navedba tožene stranke v obrazložitvi odločbe ni pravilna, je vendar treba pri presoji dokazila o pravici razpolaganja upoštevati lastninsko stanje skupnih delov stavbe, če gre za gradbeni poseg v tak del. Iz sklepa Rn 28/67 na katerega se sklicujeta tožnika res izhaja, tako kot trdita in sicer, da jima pripada v izključno last dvosobno stanovanje v pritličju hiše, določeni prostori v kleti in polovica podstrešja na jugovzhodni strani, solastnikoma pa stanovanje v prvem nadstropju, določeni prostori v kleti in zahodna polovica podstrehe. Vendar taka fizična razdelitev še ne pomeni, da oba dimnika, tako tisti, ki je speljan skozi del podstrešja, ki je v lasti tožnikov, kot tisti, ki je speljan skozi del podstrešja, ki je v lasti obeh solastnikov, služita le prostorom, skozi katere sta speljana. Predmet dovoljenja za izvedbo vzdrževalnih del na obstoječem dimniku je srednja tuljava desne dimniške skupine, ki je speljana skozi podstrešje, ki je v lasti obeh solastnikov. Če gre torej v tem primeru za izvedbo vzdrževalnih del na delu objekta, ki je v idealni solastnini vseh štirih solastnikov, je tožena stranka pravilno napotila na določbo 31. člena stanovanjskega zakona za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih delov objekta oziroma, če sta tožnika sama lastnika navedenega dimnika, morata po 62. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor predložiti dokazilo, da sama razpolagata z dimnikom in prostorom, skozi katerega je speljan dimnik.

Sodišče pri tem še pripominja, da tudi kolikor trditve tožnikov, da sta lastnika tuljave, ki je predmet izpodbijane odločbe drži, to samo po sebi še ni dovolj, da bi navedena dela lahko opravljala brez soglasja ostalih solastnikov dimnika, če je tuljava sestavni del dimniške skupine, ki je speljana skozi podstrešje, ki je v lasti obeh solastnikov. Tudi navedba tožnikov, ki se sklicujeta na odločbo organa požarne inšpekcije, ni utemeljena, saj je vrhovno sodišče navedeno odločbo s sodbo U 872/92 z dne 15.12.1993 zaradi nezakonitosti odpravilo.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabila kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).