Jedro

Da bi dolžnik vedel za zamudo z vložitvijo ugovora, je ključnega pomena, da ve, kdaj mu je začel teči rok za vložitev ugovora. Ker je za začetek teka tega roka bistven trenutek vročitve sklepa o izvršbi (tretji odstavek 9. člena ZIZ), je v zvezi s tem torej bistveno, kdaj je dolžnik zvedel za datum vročitve sklepa o izvršbi. Drži sicer, da se je dolžnik z dejstvom, da mu je bil sklep o izvršbi po podatkih, ki izhajajo iz vročilnice, vročen 9. 10. 2021, nedvomno seznanil ob prejemu sklepa o zavrženju ugovora, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je šele 2. 11. 2021 vložen ugovor prepozen, oprlo prav na to dejstvo, dolžniku pa s skupaj s sklepom poslalo tudi kopijo vročilnice. Vendar pa ni nujno, da se je dolžnik z datumom vročitve seznanil šele tedaj. Glede na to, da je bila vročitev sklepa o izvršbi opravljena s fikcijo vročitve po določbah tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, namreč datum, ki se na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP v primeru neprevzema pisanja v danem 15 dnevnem roku šteje kot datum vročitve, izhaja tudi iz dolžniku puščenega obvestila o prispelem pismu (tretji odstavek 142. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklepa sodišča prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom (ki je bil s sklepom o popravi popravljen glede napačno navedenega datuma izdaje) je sodišče prve stopnje zavrglo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. V pravočasni pritožbi dolžnik takšni odločitvi nasprotuje in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, upniku pa naloži plačilo stroškov izvršilnega postopka. Kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da je zakonsko določen rok za predlog za vrnitev v prejšnje stanje začel teči že 2. 11. 2021. Dolžnik se je s sklepom o izvršbi sicer res seznanil 1. 11. 2021, vendar ob vložitvi ugovora, 2. 11. 2021, še ni mogel vedeti za zamudo. S tem, da je bil ugovor vložen prepozno, po izteku zakonsko določenega roka, se je seznanil šele s sklepom z dne 6. 12. 2021, ki ga je prejel 9. 12. 2021 in zoper katerega je nato 16. 12. 2021 tudi vložil pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Šele ob seznanitvi s sklepom z dne 6. 12. 2021 se je dolžnik seznanil z vročilnico. Po mnenju dolžnika je zato zakonsko določen 15 dnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje začel teči šele 10. 12. 2021 in ne 2. 11. 2021. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi formalno in strokovno kvalificirano zastopan dolžnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje mogel in moral vložiti že skupaj z ugovorom z dne 2. 11. 2021, je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Dolžnik namreč svojega pooblaščenca 2. 11. 2021 ni seznanil z dejstvom, da je prišlo do fikcije vročitve, tega pa tudi ni nikoli zatrjeval in izkazoval. Dolžnik tudi ni prava vešča stranka in se ne spozna na posledice vročanja in zamude rokov. Zaradi možnosti nastopa fikcije pa je treba tudi široko dopuščati možnosti vrnitve v prejšnje stanje, ki predstavlja nujno korekturo pravil o vročanju. Stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa za vročitev nato dejansko ni izvedela, mora biti tako omogočena vrnitev v prejšnje stanje.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje oprlo na stališče, da je ob dolžnikovi seznanitvi s sklepom o izvršbi dne 1. 11. 2021 naslednji dan, 2. 11. 2021, začel teči 15 dnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, in sicer ne glede na dejstvo, da je bil dolžniku sklep o zavrženju prepoznega ugovora, izdan 6. 12. 2021, po pooblaščencu vročen šele 9. 12. 2021. Po mnenju sodišča prve stopnje bi dolžnik, ki je bil ob vložitvi ugovora zastopan po odvetniku, predlog za vrnitev v prejšnje stanje moral in mogel vložiti že skupaj z 2. 11. 2021 vloženim ugovorom, da to brez njegove krivde ni bilo mogoče, pa dolžnik ob šele 17. 12. 2021 vloženem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni ne zatrjeval ne izkazoval. 6. Drugi odstavek 117. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za presojo roka za podajo predloga za vrnitev v prejšnje stanje uporablja tudi v izvršilnem postopku, določa, da je treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.

7. V obravnavani zadevi je vzrok za zamudo (tj. zatrjevana odsotnost dolžnika zaradi dela v tujini in posledična nemožnost seznanitve s sklepom o izvršbi pred iztekom ugovornega roka) nedvomno prenehal 1. 11. 2011, ko se je dolžnik vrnil v Slovenijo in se je seznanil s prejetim sklepom o izvršbi. Vendar pa zgolj dejstvo, da se je dolžnik seznanil z izdanim in v poštnem predalčniku puščenim sklepom o izvršbi, ne pomeni nujno tudi seznanitve z dejstvom, da je dolžnik v trenutku seznanitve s sklepom o izvršbi že zamudil rok za vložitev ugovora zoper ta sklep. Z vprašanjem, kdaj se je dolžnik seznanil z zamudo roka za ugovor, pa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo.

8. Da bi dolžnik vedel za zamudo z vložitvijo ugovora, je ključnega pomena, da ve, kdaj mu je začel teči rok za vložitev ugovora. Ker je za začetek teka tega roka bistven trenutek vročitve sklepa o izvršbi (tretji odstavek 9. člena ZIZ), je v zvezi s tem torej bistveno, kdaj je dolžnik zvedel za datum vročitve sklepa o izvršbi. Drži sicer, kot trdi pritožba, da se je dolžnik z dejstvom, da mu je bil sklep o izvršbi po podatkih, ki izhajajo iz vročilnice, vročen 9. 10. 20211, nedvomno seznanil ob prejemu sklepa o zavrženju ugovora, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je šele 2. 11. 2021 vložen ugovor prepozen, oprlo prav na to dejstvo, dolžniku pa s skupaj s sklepom poslalo tudi kopijo vročilnice. Vendar pa ni nujno, da se je dolžnik z datumom vročitve seznanil šele tedaj. Glede na to, da je bila vročitev sklepa o izvršbi opravljena s fikcijo vročitve po določbah tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, namreč datum, ki se na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP v primeru neprevzema pisanja v danem 15 dnevnem roku šteje kot datum vročitve, izhaja tudi iz dolžniku puščenega obvestila o prispelem pismu (tretji odstavek 142. člena ZPP).

9. Ker se z vprašanji, ki so ključna za presojo pravočasnosti podanega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi zmotnega izhodišča, da je za začetek teka roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje bistvena (le) seznanitev s sklepom o izvršbi, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo in dejstev v tej smeri ni ugotavljalo, je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno. Potem ko je ocenilo, da bi, če bi ta dejstva šele na pritožbeni stopnji prvič ugotavljalo samo, lahko nedopustno poseglo v pravico strank do pritožbe, je sodišče druge stopnje sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje in sklep o popravi tega sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem bo moralo, upoštevaje pravočasno podane navedbe dolžnika v zvezi s pravočasnostjo njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ob upoštevanju zgoraj obrazloženih izhodišč, o predlogu ponovno odločiti.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je zmotno stališče dolžnika, da je bila vročitev sklepa o izvršbi opravljena šele z dnem, ko je bilo dolžniku pisanje puščeno v hišnem predalčniku (tj. 11. 10. 2021), saj iz četrtega odstavka 142. člena ZPP jasno izhaja, da se vročitev šteje za opravljeno že s potekom 15 dnevnega roka za prevzem pisanja na pošti (tj. 9. 10. 2021).