Jedro

Ker tožnik študija, ki traja sedem let, kljub rednemu izpolnjevanju študijskih obveznosti ne bi mogel končati do 26. leta starosti, ima pravico do družinske pokojnine tudi po dopolnitvi 26. leta starosti za čas rednega šolanja oziroma do takrat, ko se sedemletni študij redno zaključi.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka glede zakonitih zamudnih obresti spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska pokojnine do plačila, zavrne.

V ostalem se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnika zavrneta in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 18.9.2003 in prvostopno odločbo št. ... z dne 5.6.2003, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za podaljšanje pravice uživanja dela družinske pokojnine in št. ... z dne 5.6.2003, ki se nanaša na ugotovitev prenehanja pravice do družinske pokojnine z dnem 11.3.2003 in na ustavitev izplačevanja slednje v delu, ki se nanašajo na tožnika, odpravilo in mu priznalo pravico do nadaljnjega uživanja družinske pokojnine po obeh roditeljih in sicer po pokojnem očetu A.P. in po pokojni materi H.P. tudi v obdobju od 11.3.2003 do 30.9.2003. Obenem je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati ustrezno odločbo o odmeri pripadajoče družinske pokojnine v skladu s 125. členom ZPIZ-1 za obdobje od 11.3.2003 do 30.9.2003 ter mu za navedeno obdobje tudi izplačati pripadajoče zneske družinske pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska pokojnine do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sta pritožbi vložila tožnik in toženec in sicer tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, toženec pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP).

Tožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imel status študenta do dne 1. 7. 2004. Meni, da mu zato v nasprotju z 2. točko izreka izpodbijane sodbe pripada družinska pokojnina skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi po pokojnem očetu in materi za obdobje od 11. 3. 2003 do 1. 7. 2004. Na ... fakulteti je diplomiral 1. 7. 2004, absolventski staž, , ki je izenačen s statusom študenta, mu je bil iz utemeljenih razlogov podaljšan do dne 30. 9. 2004. Diplomiral je še pred iztekom tega časa dne 1. 7. 2004 in šele takrat mu je prenehal status študenta. Dodatno se sklicuje na Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki ureja upravičenost do otroškega dodatka v primeru, če traja šolanje na visoki stopnji 5 ali 6 let. Toženec pa meni, da sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožniku družinsko pokojnino po obeh roditeljih priznalo tudi v obdobju od 11. 3. 2003 do 30. 9. 2003, ni pravilna glede na jasno določbo 1. odstavka 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Podaljšanje pravice do družinske pokojnine po 26. letu pa je urejeno v določbi 118. člena zakona, v kateri so taksativno naštete okoliščine, ki lahko vplivajo na podaljšanje te pravice, in mora biti šolanje zaradi teh okoliščin prekinjeno. Tožnik šolanja ni prekinil in se je ves čas redno šolal. V 118. členu podaljšanje družinske pokojnine ni predvideno tistim, ki so vključeni v program študija, ki je časovno daljši kot povprečni dodiplomski študij. Sklicevanje na druge predpise pa je irelevantno, saj je ZPIZ-1 specialni predpis in ne gre za nobeno praznino. Sicer pa sodišče, ki je vezano na ustavo in zakon, ne more samo zapolnjevati pravnih praznin. Meni, da je kršena določba 118. člena ZPIZ-1 in da tudi ni nobene podlage za priznanje zakonitih zamudnih obresti, saj toženec ni v zamudi s plačili. Odločitev toženca temelji na jasni določbi 116. in 118. člena zakona in gre vzrok za zamudo, če je ta sploh nastopila, iskati pri drugačnem tolmačenju omenjenih zakonskih določb. Opozarja pa tudi, da sodišče odločitve o zakonitih zamudnih obrestih ni obravnavalo pa nobeni materialnopravni določbi. Sklicuje se na določbe ZPIZ-1 in Obligacijskega zakonika.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

V obravnavani zadevi, ko je spor o tem, ali je tožnik, ki je bil vpisan v šestletni študijski program na ... fakulteti v ..., to je v študijski program, ki je daljši od povprečnega visokošolskega študijskega programa, upravičen do družinske pokojnine po obeh roditeljih po 26. letu oziroma do podaljšanega uživanja družinske pokojnine, je sodišče prve stopnje že dvakrat odločilo in sicer prvič s sodbo opr. št. Ps 1683/2003 z dne 24. 2. 2005, s katero je ob uporabi 2. odstavka (pravilno 3. odstavek) 318. člena ZPP zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe toženca št. P-957765 z dne 18. 9. 2003. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 269/2005 z dne 14. 7. 2005 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sklepu se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da ni razumnega razloga, da takšna izjema, kot je določena v 1. odstavku 118. člena ZPIZ-1, ne bi veljala tudi za šolanje na vseh ostalih visokošolskih programih in da gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z ustrezno teleološko razlago, tako, da se glede na namen in pomen, pravica do družinske pokojnine zagotavlja tudi po 26. letu starosti, kadar je izkazano, da je upravičenec redno izpolnjeval študijske obveznosti, vendar ga do predpisanih let starosti ni zaključil zaradi dolžine samega študija.

Nato je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku s sodbo opr. št. Ps 2312/2005 z dne 6. 2. 2006 dokončno odločbo toženca z dne 18. 9. 2003 odpravilo in ugotovilo, da je tožnik uživalec dela družinske pokojnine po pokojnem A.P. tudi v obdobju od 11.3.2003 do 30. 9. 2003 in tožencu naložilo izdajo ustrezne odločbe o odmeri pripadajoče družinske pokojnine za navedeno obdobje in izplačilo pripadajočih zneskov družinske pokojnine.

V zvezi s pritožbama, ki sta ju vložili obe stranki, je pritožbeno sodišče navedeno sodbo s sklepom opr. št. Psp 373/2006 z dne 15. 11. 2006 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V citiranem sklepu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so razčiščena pravno odločilna dejstva za razsojo predmetne zadeve v skladu z napotili pritožbenega sodišča in da je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je tožnik maturo na Srednji šoli za ... v ... opravil leta 1996 in da se je v šolskem letu 1996/1997 vpisal v šestletni študijski program na ... fakulteti v ..., bil v VI. letnik vpisan v šolskem letu 2001/2002, imel v šolskem letu 2002/2003 status absolventa in da mu je bil na njegovo prošnjo leta 2003 absolventski staž podaljšan do 30. 9. 2004 in da je na ... fakulteti diplomiral 1. 7. 2004. Že v sklepu z dne 15. 11. 2006 je pritožbeno sodišče izrecno poudarilo, da je ob dejstvih, da je tožnik redno študiral, da ni nikoli ponavljal letnika in trajanju absolventskega staža eno leto, edino logično pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi študij moral zaključiti v šolskem letu 2002/2003, torej do 30. 9. 2003, ko se je izteklo sedemletno obdobje in da to pomeni, da kljub dopolnjenemu 26. letu starosti z 11.3.2003 iz 1. odstavka 116. člena ZPIZ-1, lahko ob pravilni uporabi 1. odstavka 118. člena istega zakona, obdrži pravico do družinske pokojnine po pokojnih starših največ do 30. 9. 2003, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, ne pa vse do 1. 7. 2004, ko je diplomiral v okviru podaljšanega absolventskega staža. Kot nesprejemljivo je štelo tudi stališče toženca, da določbe 1. odstavka 118. člena ZPIZ-1 v okoliščinah konkretnega primera, sploh ne bi bilo mogoče uporabiti na način, da bi bila po dopolnjenem 26. letu starosti zagotovljena pravica do nadaljnjega uživanja družinske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zavzelo povsem pravilno stališče, da je za pravno praznino 1. odstavka 118. člena ZPIZ-1, v kolikor razen v primerih prekinitve rednega šolanja zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda, ne zagotavlja pravice do družinske pokojnine tudi po dopolnjenem 26. letu starosti, če traja šolanje na visoki stopnji 5 ali 6 let, in torej več kot praviloma visokošolsko izobraževanje na vseh ostalih fakultetah, mogoče ustrezno zapolniti z ustrezno argumentacijo v pravu. Torej glede na namen in pomen pravice do družinske pokojnine tudi po 26. letu starosti, kadar je izkazano, da je uživalec redno izpolnjeval obveznosti, vendar pa šolanja do dopolnjenega 26. leta starosti ni mogel zaključiti zaradi dolžine samega študija, kot z analogijo legis iz 70. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, po katerem je pravica do otroškega dodatka zagotovljena tudi po 26. letu starosti za šolanje na visoki stopnji, ki traja 5 ali 6 let, vendar le za toliko časa, kolikor se je šolanje zaradi teh razlogov podaljšalo.

Pritožbi tožnika in toženca v tem delu nista bili utemeljeni.

Povsem enako stališče in odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo v tem delu tudi v izpodbijani sodbi. Enako nista utemeljeni sedaj vloženi pritožbi tožnika in toženca oziroma je toženčeva pritožba utemeljena le v delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti.

Ker je razloge za odločitev z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje temeljito in tudi pravilno navedlo, jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Pritožbeno sodišče le v zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami dodatno poudarja, da se priznanje pravice do podaljšanega izplačevanja družinske pokojnine nedvomno nanaša na čas po dopolnjenem 26. letu starosti in da to priznanje ni vezano na čas dejanskega študija oziroma do diplome, ampak samo na čas rednega šolanja, torej brez podaljšanega absolventskega staža za študijsko leto 2003/2004. Razlog za priznanje pravice do družinske pokojnine do podaljšanega izplačevanja po 26. letu, je edino dolžina rednega študija in redno opravljanje študijskih obveznosti, torej, da tožnik kljub rednemu opravljanju svojih študijskih obveznosti, visokošolskega študija zaradi njegove dolžine ni mogel zaključiti do 26. leta. Zaključek sodišča prve stopnje, da je takšno redno šolanje trajalo do 30. 9. 2003 in da ima tožnik tudi od 11. 3. 2003 (ko je dopolnil 26 let) do 30. 9. 2003 pravico do družinske pokojnine po obeh roditeljih, je zato edino sprejemljiv, ne pa, da je upravičen do družinske pokojnine do 1. 7. 2004 iz razlogov, na katere se sklicuje tožnik.

Neutemeljene pa so tudi toženčeve pritožbene navedbe, da materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno, ker da pravne praznine v konkretnem primeru sploh ne bi bilo mogoče zapolnjevati z razlago oziroma z argumentacijo v pravu, temveč kvečjemu sprožiti ustavno-sodno presojo.

Utemeljena pa je pritožba toženca glede zakonitih zamudnih obresti. Tožnik je s tožbo (list. št. 37) izrecno uveljavljal, da mu je toženec dolžan plačati družinsko pokojnino po pokojnih starših za čas od 11. 3. 2003 do dne 1. 7. 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska pokojnine do plačila. Pravna podlaga za odločanje o zakonitih zamudnih obrestih je podana v 277. členu ZPIZ-1. Ta v 1. odstavku določa, da če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je dolžan prejemniku izplačati zamudne obresti na zapadle prejemke ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke oziroma, da prejemke dvigne na blagajni zavoda.

Ker je bila tožniku pravica do nadaljnjega uživanja družinske pokojnine po obeh roditeljih še za obdobje od 11. 3. 2003 do 30. 9. 2003 priznana s sodbo opr. št. Ps 3754/2006 z dne 10. 5. 2007, ki še ni izvršljiva, dejanski stan določen v citirani določbi 277. člena ZPIZ-1 že iz tega razloga ni podan, saj 60 dnevni rok za izpolnitev še ni pričel teči in se seveda tudi še ni mogel izteči, da bi stekli pogoji za priznanje zakonitih zamudnih obresti, kot je določeno v 2. odstavku 277. člena zakona.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 4. točko 358. člena ZPP v 3. točki izreka glede zakonitih zamudnih obresti spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska pokojnine do plačila, zavrne. V ostalem pa je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.