Jedro

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožnici odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine. Kot čas pridobitve nepremičnine je upošteval datum pravnomočnosti sklepa o dedovanju in ne datum zapustnikove smrti ter zato zadeve ni obravnaval po prehodni določbi 153. člena ZDoh-2. Vendar pa trajanje zapuščinskega postopka po presoji Ustavnega sodišča ni stvaren in razumen razlog, ki bi dovoljeval različno obravnavo upravičencev do oprostitve, ki jim je zakonodajalec namenil enako ureditev. Tožena stranka bi zato morala 153. člen ZDoh-2 razlagati skupaj s 132. členom ZD in s tem posameznike, ki se znajdejo v enakem dejanskem stanju iz 153. člena ZDoh-2, razlikovati glede na čas smrti njihovih zapustnikov, po katerih so pridobili nepremičnino kot dediščino.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 26-00016 z dne 7. 4. 2008 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožnici z izpodbijano odločbo odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 53.793,36 EUR po stopnji 15 % v znesku 8.069,00 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-05-56/2008 z dne 23. 9. 2008 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo stališču, da se kot čas pridobitve nepremičnine upošteva datum pravnomočnosti sklepa o dedovanju (15. 1. 2003) in ne datum zapustnikove smrti (21. 4. 2001) in se zato zadeva ne obravnava po prehodni določbi 153. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), po kateri se, ne glede na 1. točko 93. člena tega zakona, dobiček, dosežen z odsvojitvijo nepremičnine, pridobljene pred 1. januarjem 2002, ne obdavčuje.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Z izpodbijano odločbo je bilo poseženo v ustavno pravico enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vztraja, da bi davčni organ v obravnavanem primeru moral uporabiti določbo 153. člena ZDoh-2. Tožnica je namreč, ob upoštevanju 39., 41. in 42. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lastninsko pravico na nepremičnini pridobila z dedovanjem dne 21. 4. 2001, torej na dan smrti njenega očeta B.B., ki ji je z oporoko zapustil navedeno nepremičnino. Ker je nepremičnino pridobila pred 1. 1. 2002, ji dohodnina od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine skladno s 153. členom ZDoh-2 ne bi smela biti odmerjena. Nepravilno je nadalje ugotovljena višina investicijskih vlaganj in s tem vrednost nepremičnine ob pridobitvi, izpodbijana odločba pa bistveno pomanjkljivo obrazložena. Na tej podlagi tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje (oziroma da tožbi ugodi, ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in jo odpravi), toženi stranki pa naloži plačilo 8.069 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2008 do plačila ter povrnitev stroškov postopka, vse v roku 15 dni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

O tožbi je sodišče odločilo s sodbo U 2325/2008 z dne 15. 4. 2009 in jo kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče je revizijo tožeče stranke zavrglo, ker o spornem pravnem vprašanju že obstaja ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Sodba je bila z odločbo Ustavnega sodišča Up-492/11-14 z dne 9. 5. 2013 razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo odločanje. Iz odločbe Ustavnega sodišča sledi, da razlaga 153. člena ZDoh-2, ki jo je s sklicevanjem na sodno prakso o razlagi rednih določb ZDoh-2, potrdilo Upravno sodišče, neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

Tožba je utemeljena.

Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava je, ob upoštevanju presoje Ustavnega sodišča, utemeljen.

Ustavno sodišče namreč ugotavlja, da izpodbijana razlaga 153. člena ZDoh-2, ki se nanaša na vprašanje, ali je kapital od prodaje posamezne nepremičnine lahko obdavčen, pomeni, da nastop davčne oprostitve ni odvisen od datuma, ki ga določa zakon, ampak od tega, kdaj je pravnomočno končan zapuščinski postopek po zapustniku. Trajanje zapuščinskega postopka po presoji Ustavnega sodišča ni stvaren in razumen razlog, ki bi dovoljeval različno obravnavo upravičencev do oprostitve, ki jim je zakonodajalec namenil enako ureditev. Ta določa prelomni datum, od katerega je odvisno, ali je posameznik davčni zavezanec ali ne. Tožena stranka bi zato morala 153. člen ZDoh-2 razlagati skupaj s 132. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in s tem posameznike, ki se znajdejo v enakem dejanskem stanju iz 153. člena ZDoh-2, razlikovati glede na čas smrti njihovih zapustnikov, po katerih so pridobili nepremičnino kot dediščino, kar je razumen razlog za razlikovanje oseb, ki so nepremičnino pridobile z dedovanjem.

Ker izpodbijana odločba temelji na razlagi zakona, ki iz navedenih razlogov nasprotuje ustavnemu načelu enakega obravnavanja, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči v skladu s pravnim mnenjem Ustavnega sodišča glede uporabe materialnega prava. Ob zavzetem pravnem stališču se sodišču do drugih tožbenih ugovorov ni bilo treba (ponovno) opredeljevati.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.