Jedro

Sodna presoja ponujenega novega dokaza se ne more izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. R.Š. je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v KP z dne..., v zvezi s sodbo VS KP z dne..., spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Za to kaznivo dejanje mu je bila določena kazen treh let in šestih mesecev zapora. Ob upoštevanju kazni 10 mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ iz poprejšnje pravnomočne sodbe (sodba Okrajnega sodišča v KP z dne..., v zvezi s sodbo VS KP) je bila obsojencu izrečena enotna kazen štirih let in dveh mesecev zapora. S sodbo vrhovnega sodišča z dne..., sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju vložila zoper to pravnomočno sodbo obsojenec in njegov zagovornik.

Obs. R.Š. je dne... vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je bila s pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu te sodbe, zavrnjena kot neutemeljena.

Zoper ta pravnomočen sklep je obsojenčev zagovornik dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V uvodu zahteve navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov po 420. členu ZKP, v obrazložitvi zahteve pa uveljavlja kršitev 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP ter 2. točke 4. člena Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da naj vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo kazenskega postopka, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ter hkrati prekine izvršitev kazni zapora, ki jo obsojenec prestaja v ZPKZ D pri M. Vrhovni državni tožilec svetnik V.B. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da je treba zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno, ker ponujeni novi dokaz drugega izvedenca ne more vplivati na spremembo odločitve sodišča, ki temelji na mnenju v rednem postopku postavljenega izvedenca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP se kazenski postopek, ki je bil končan s pravnomočno sodbo, sme obnoviti v obsojenčevo korist, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti obsojenčevo oprostitev ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Podobno določilo ima tudi Protokol št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS - mednarodne pogodbe, št. 7/94), ki še določa, da naj pravosodni organi skladno s kazenskim postopkom prizadete države omogočijo obnovo postopka tudi v primeru, "če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja (2. točka 4. člena).

V izpodbijanem sklepu sta sodišči prve in druge stopnje ocenili ter obširno obrazložili, zakaj "preliminarno psihiatrično izvedensko poročilo" dr. J.R. z dne..., na katerega se sklicuje obs. R.Š. v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ni moč šteti (v formalnem in vsebinskem pogledu) za takšen novi dokaz v smislu 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, ki bi utegnil omajati pravilnost v pravnomočni sodbi ugotovljene obsojenčeve alkoholiziranosti. Sodna presoja ponujenega novega dokaza pa se ne more izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

V "preliminarem poročilu" dr. J.R., na katerega se sklicuje zagovornik, je navedeno, da ni bila ugotovljena vrednost etilnega alkohola v obsojenčevi krvi in urinu zaradi napačnega odvzema, obsojenec pa je navajal, da je kritičnega dne spil dve steklenici vina. Dr. R. meni, da če je obsojenec spil dve steklenici vina in nato zaužil 20 tablet Lorama, ni bil sposoben za spolni odnos in izvršiti očitano mu posilstvo. Ta ocena dr. R. torej temelji na predpostavki, da je obsojenec res popil navedeno količino vina.

Sodišče pa v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da ne držijo obsojenčeve navedbe o količini popitega alkohola. Iz alkoholimetrične analize, ki jo je opravil Inšitut za sodno medicino dne... (list. št. 113 in 114 spisa) je namreč razvidno, da je bil samo vzorec urina nepravilno opremljen (ni bilo nalepke) - ne pa tudi vzorec krvi. Analiza krvi je pokazala, da je imel obsojenec 4 ure po dejanju le 0,01 g/kg alkohola. Zato preliminarno poročilo dr. J.R. ne dokazuje zagovornikovih trditev, da naj bi bilo zmotno in kontradiktorno mnenje izvedenca psihiatra dr. Jožeta Lokarja, ki je bil zaslišan v rednem kazenskem postopku in ki je povedal, da obsojenec ni zaužil dosti alkohola. Trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obsojenčeva alkoholiziranost dokazana, oziroma da alkoholimetrična analiza ni bila pravilno opravljena zaradi nepravilno opremljenega vzorca krvi, je tako v nasprotju s podatki spisa. Res je sicer, da je tudi sodišče v razlogih pravnomočne sodbe navedlo, da analiza krvi ni bila pravilno opravljena in je zato štelo obsojencu v prid užiti alkohol (pri ugotavljanju njegove kazenske odgovornosti). Toda to še ne pomeni, da je bil z izpodbijanim sklepom - v katerem je sodišču ugotovilo, da obsojenčeve navedbe o količini popitega alkohola ne držijo - v obsojenčevo škodo kršen zakon, oziroma, da gre za takšno napako v rednem kazenskem postopku, ki bi lahko vplivalo na izid sojenja.

Po povedanem uveljavljeni kršitvi 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP in 2. točke 4. člena Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin nista podani. Drugih kršitev zakona iz 1. odstavka 420. člena ZKP pa zagovornik ni obrazložil. Zato je vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev tudi niso bili podani pogoji iz 4. odstavka 423. člena ZKP za predlagano prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe.