Jedro

Vožnja ponoči s kolesom, ki ima namesto bele luči spredaj nameščene odsevnike, je bila v nasprotju z določbo 88. člena ZTVCP in zato protipravna, čeprav je bila takšna standardna oprema kolesa.

Izrek

Pritožbam se u g o d i , izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških pravdnih strank bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da morata toženi stranki tožniku nerazdelno plačati znesek 6.425.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 25.000,00 SIT od 20.9.1992 dalje do plačila in od zneska 6.400.000,00 SIT od 2.4.1999 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške. Tožbeni zahtevek je v presežku za nadaljnjih 6.711.000,00 SIT z obrestmi zavrnilo.

Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi, za kar je po presoji sodišča v celoti odgovorna drugotožena stranka, sicer zavarovanka prvotožene stranke.

Zoper takšno sodbo so se pritožile tožeča in obe toženi stranki.

Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe in navajal, da je potrebno upoštevati, da je utrpel eno najhujših poškodb, z izjemnimi bolečinami in neugodnostmi. Bolečine so trajale več let in trajajo še danes. Zdravljenje v bolnišnici, številne operacije, rentgenska slikanja ter popoln razpad psihičnega stanja je sodišče premalo upoštevalo in ne bi smelo zavrniti zahtevka za 2.000.000,00 SIT iz tega naslova. Predvsem pa je sodišče premalo upoštevalo zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika, ki je nesposoben za večino del in za vključevanje v normalno življenje s sovrstniki. Že četrto leto dela srednjo ekonomsko šolo, ki je ne more končati. Ne more se koncentrirati in se hitro razburi. Ne more se ukvarjati z nobenim športom. Premalo so bile upoštevane hujše posledice na nevrološkem področju. Tudi epileptični napadi so možni, čeprav to sodišče zavrača. Očitno pri prisoji odškodnine sodišče ni upoštevalo nevroloških izpadov. Tožniku ni jasno, zakaj mu ni prisojena odškodnina zaradi skaženosti. Ima vidne posledice na področju glave in na nogi. Ima brazgotine in mimiko obnašanja, kar mu v javnosti povzroča hudo duševno stisko. Kratkih hlač ne nosi, družbi sovrstnikov pa se izogiba. Odškodnina iz naslova strahu je prenizka.

Pritožba predlaga razveljavitev sodbe. Prvotožena stranka Zavarovalnica Tilia se je pritožila zoper prisodilni del sodbe, ter predlaga spremembo oz. razveljavitev in novo sojenje pred spremenjenim senatom. Nepravilna je razsoja, da tožnik ni soprispeval k škodi. Tožnik je namreč vozil ponoči s kolesom brez ustrezne osvetlitve, ter ni vozil skrajno ob desnem robu. Poleg tega je imel na razpolago celo kolesarsko stezo. S takšno vožnjo je soprispeval k škodi. Če bi bil osvetljen, bi ga voznica videla in bi prej zavirala.

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je previsoka. Sodišče meša telesne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ker med bolečinami omenja tudi vedenjske spremembe in epilepsijo. V okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa ne bi smelo upoštevati invalidnosti, ker ocena invalidnosti ni predmet te pravde. Vedenjske motnje tožnika so le delno posledica nezgode. Sodišče je tudi spregledalo, da je zavarovalna vsota, za katero odgovarja prvotožena stranka, omejena na 6.000.000,00 SIT, kar je dokazano s kopijo zavarovalne police. Poleg tega ni res, da prvotožena stranka ni priglasila pravdnih stroškov.

Drugotožena stranka se je pritožila zoper prisodilni del sodbe in predlagala znižanje prisojenega zneska odškodnine. Navajala je, da ne soglaša s stališčem sodišča, da tožnik ni sokriv za nezgodo in da ni kršil cestnoprometnih predpisov. Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa, ZTVCP, je v 88.členu določal, kakšne luči mora imeti kolo.

Če bi bil tožnik pravilno osvetljen, bi ga lahko voznica pravočasno opazila, kar izhaja tudi iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke.

Tožnik je poleg tega vozil prehitro in za 0,50 m preblizu sredinske črte na cesti. S tem je njegov prispevek vsaj 40 %. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoka. Odškodnine za sekundarni strah sodišče ne bi smelo prisoditi na podlagi prostega preudarka in v nasprotju z mnenjem izvedenca medicinske stroke.

Zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti je le delno posledica nezgode. Tožnik tudi nadaljuje šolanje.

Odgovor na pritožbo je podala le tožeča stranka.

Pritožbe so utemeljene. V pravdnem postopku je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega (3.odstavek 12.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77). Ta vezanost pa se kaže tudi takrat, ko pravdno sodišče obravnava dogodek, ki v bistvu predstavlja identično dejansko stanje v primerjavi z opisom kaznivega dejanja. Vendar lahko tisti, ki je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja, v pravdnem postopku uveljavlja ugovor sokrivde drugega k nastanku škode, katerega dejanje sicer ni preseglo cone kriminalnosti. Enak ugovor lahko v pravdnem postopku uveljavlja tudi tisti, ki je prevzel oz. pristopil k zavezi zaradi odškodninske odgovornosti, v konkretnem primeru torej zavarovalnica, ki je zavezana na podlagi sklenjenega obveznega avtomobilskega zavarovanja, obseg njene pogodbene zaveze pa je omejen z obsegom odškodninske odgovornosti zavarovanca. V tej zadevi sta toženi stranki na podlagi določbe 3.odstavka 177.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ugovarjali soprispevek tožnika, ker ta s kolesom po temi ni vozil ustrezno osvetljen.

Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo, ker je presodilo, da tožniku ni moč očitati nepravilnega ravnanja. Ni imel prižganih luči na kolesu, ker luči na kolesu ni bilo, vendar je bila takšna standardna oprema kolesa, ki je imelo namesto sprednje luči odsevnike. Ker je s takim kolesom peljal pravilno po svoji strani cestišča, po presoji sodišča prve stopnje ni soprispeval k nezgodi.

Takšna presoja pa ni pravilna, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 3. točke 1. odstavka 88. člena ZTVCP. Ta člen določa uporabo luči na vozilih v prometu ponoči (od prvega somraka do popolne zdanitve) in za kolesa določa, da morajo imeti prižgane eno belo luč na sprednji in eno rdečo luč na zadnji strani. Tožnikova vožnja torej ni bila pravilna, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotovljati, ali obstoji med takšno tožnikovo vožnjo in nezgodo pravno relevantna vzročna zveza, ki bi pomenila tožnikov soprispevek.

ZTVCP nadalje v 1.odstavku 97.člena določa, da mora kolesar voziti čim bližje desnemu robu vozišča, če ima cesta kolesarsko stezo, pa po kolesarski stezi oz. pasu. Toženi stranki sta tožniku očitali, da tudi tega pravila ni spoštoval. Sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da je bila tožnikova vožnja pravilna, pa ni obrazložilo, ali je bila na cesti kolesarska steza ali ne, in tudi ni ugotovilo širine vozišča, po katerem je peljal tožnik, da bi bilo iz tega razvidno, če je tožnik res peljal čim bližje desnemu robu vozišča. V tem delu bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju za presojo pravilnosti tožnikove vožnje dopolniti dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je pri razsoji upoštevalo, da je bila tožena stranka M. P. za svoje ravnanje kazensko obsojena. Pri odločanju se je oprlo tudi na kazensko sodbo K 286/95, katere izreka pa v obrazložitvi ni povzelo. Ker sodba tudi ni priložena v spis, ni mogoče ugotoviti, katera so tista dejstva, na katera je sodišče vezano glede na določbo 12.člena ZPP/77. V vsakem primeru pa je vezano na obstoj oz. opis kaznivega dejanja, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem, ne pa na druge okoliščine, kot na primer na ugotovitve kazenskega sodišča o tem, ali je tudi oškodovanec kršil cestnoprometna pravila. To mora presoditi sodišče v pravdnem postopku, ker je bistveno za uporabo pravil o delni razbremenitvi odgovornosti M. P. oz. obveznosti zavarovalnice.

Sodišče prve stopnje bi moralo odgovoriti tudi na ugovor zavarovalnice, da višina prisojene odškodnine presega njeno obveznost oz. zavarovalno vsoto. Za presojo zavarovalnega limita pri obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti je relevantna zavarovalna vsota, predpisana v času škodnega dogodka, ter ustrezno revalorizirana na dan razsoje sodišča prve stopnje.

Odločanje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ob uporabi določb ZOR pomeni uporabo materialnega prava, to pa je mogoče pravilno uporabiti šele na podlagi pravilno oz. nesporno ugotovljenega dejanskega stanja. Odločitev o višini pa je predvsem odvisna od presoje pravnega temelja obveznosti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbam vseh pravdih strank, razveljavilo izpodbijano sodbo v celoti in zadevo vrnilo sodiču prve stopnje v novo sojenje (1.odstavek 370.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99). Dokler sodišče prve stopnje ne oceni tudi manjkajočih dejstev, ni razloga za predlagano spremembo senata sodišča prve stopnje.

Že sedaj pa ni odveč omeniti, da se bo moralo sodišče prve stopnje pri raszoji o odškodnini iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v skladu z določbo člena 200 ZOR natančneje opredeliti do razmerja med telesnimi bolečinami in zdravstvenimi posegi tekom zdravljenja, ter med dejstvom, da je bil tožnik dalj časa nezavesten, zaradi presoje obsega pravno relevantne škode, ki jo je utrpel tožnik. Pri odločanju o obstoju škode v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti pa se bo moralo opredeliti še do dejstva, da je tožniku zaradi poškodbe glave ostalo zaostajanje desnega ustnega kota. To je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja dr. Č., ni pa ugotavljalo, ali gre za takšno spremembo zunanjosti, ki bi pomenila skaženost, saj je v tej smeri obravnavalo le posledice zaradi zdravstvenih posegov.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (166.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).