Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 1759/2023-14

ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.1759.2023.14 Upravni oddelek

mednarodna zaščita predaja odgovorni državi članici sistemske pomanjkljivosti načelo nevračanja pravica do izjave začasna odredba
Upravno sodišče
13. december 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

S tem, ko se tožena stranka zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja ni opredelila do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (ni presojala aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema v zvezi s prosilci, ki so Republiki Hrvaški predani v dublinskem postopku), tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, poleg tega zaradi odsotnosti navedenih odločilnih dejstev odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5983/2023/9 (1221-12) z dne 23. 11. 2023, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5983/2023/9 (1221-12) z dne 23. 11. 2023.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve (31. 10. 2023), da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela, ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (2. 10. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 18. 9. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 17. 10. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 31. 10. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (10. 11. 2023). Iz njih je razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker so bili tam do njega zelo nasilni. Hrvaški varnostni organi so ga pri prvem poskusu pretepli, mu zlomili telefon, ki so ga vrgli v reko. Pri petem poskusu so mu prisilno odvzeli prstne odtise, čeprav tega ni želel, saj je hotel nadaljevati pot preko Republike Hrvaške. Po zadnjem poskusu vstopa ga je hrvaška policija v skupini odpeljala v šotor, kjer so ga zadržali dva dni. Nato so jih z avtobusom odpeljali na policijsko postajo, kjer so jim vzeli prstne odtise, čeprav tožnik tega ni želel, takrat so postali nasilni in so ga pretepli. Nikoli mu niso pojasnili, zakaj daje prstne odtise, povedali so le, da ga bodo v nasprotnem primeru predali Natu, kjer ga bodo pretepli, mu vzeli telefon ter vrnili v Bosno in Hercegovino (BiH). Komunikacija je potekala v angleškem jeziku, tožniku je prevajal prijatelj. Nato so tožniku dali papir, na katerem je pisalo, da mora v 48 urah zapustiti Republiko Hrvaško. Papir je bil napisan v arabskem jeziku, vendar ga tožnik ni razumel. Po odvzemu prstnih odtisov so jih na silo dali v vozilo in odpeljali na železniško postajo ter jim odredili, naj odidejo. Tožnik se je z vlakom odpeljal do Zagreba, od tam pa v Slovenijo. V Republiki Hrvaški je imel stike samo s hrvaško policijo in varnostnimi organi, z drugimi uradnimi osebami pa ne.

4. Po koncu osebnega razgovora je tožnik istega dne dostavil navedeno listino, ki jo je Policijska postaja Jastrebarsko 18. 9. 2023 izdala v hrvaškem jeziku. Iz vsebine listine izhaja, da gre za potrdilo o registraciji, da je tožnik omenjenega dne na tej policijski postaji izrazil namero za mednarodno zaščito. Iz potrdila je še razvidno, da se mora tožnik najkasneje do 20. 9. 2023 do 23.59 ure zglasiti v Sprejemnem centru za prosilce za azil v Zagrebu.

5. V zvezi z izjavami glede ravnanja policistov tožena stranka pojasnjuje, da bo tožnik predan v dublinskem postopku, ki je del postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača, in ne v policijskem postopku, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan.

6. Po presoji tožene stranke je v obravnavani zadevi bistvena ugotovitev, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi s tem izpostavlja, da je bil tožnik po predhodnem postopku na policijski postaji napoten v azilni dom. Vendar vanj ni prišel, saj se je takoj odpravil proti Sloveniji, kar pomeni, da ni počakal na začetek uradnega postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Tožnikove nekonkretizirane trditve o slabem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar ni prepričljiv razlog za ugotovitev, da mu bodo ob predaji na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Ob predaji bodo tožnika sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, nastanjen pa bo v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

7. Glede na sodbi Upravnega sodišča I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022 in Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, po stališču tožene stranke bistveno ravnanje hrvaških organov z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V zvezi s tem izpostavlja nekonkretizirano tožnikovo izjavo, da so bili v policijskem postopku do njega nasilni, da so ga pretepli, mu zlomili telefon, ga enkrat vrgli v reko, kar pa se ne nanaša na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema. Iz tožnikovih izjav ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po pridobitvi statusa prosilca za mednarodno zaščito, saj se postopek mednarodne zaščite zanj praktično ni začel. Zato ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tožnika bodo ob predaji sprejele druge uradne osebe notranjega ministrstva in ne policisti, nastanjen pa bo v azilni dom. Tožena stranka se sklicuje še na javno dostopne podatke, iz katerih je razvidno, da je Republika Hrvaška v letošnjem letu do 30. 9. 2023 v dublinskih postopkih sprejela že 610 oseb, največ iz Nemčije (183), Avstrije(170) in Švice (114).

8. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da tam ni navedenih sistemskih pomanjkljivosti.

_Tožnikove trditve_

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na informacije o "push backih", ki jih sistematično izvaja hrvaška policija nad migranti, tožnik izpodbija presojo tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

11. Po tožnikovem mnenju iz njegovih izjav v upravnem postopku izhaja, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju ter nečloveškem in poniževalnemu ravnanju. Bil je namreč deležen več "push backov" mejne policije, poleg tega so bili policisti do njega nasilni, ga pustili brez hrane, večkrat pretepli in mu uničili telefon. Ob prvem poskusu prečkanja bosansko-hrvaške meje jih je prijela hrvaška policija in jih predala zamaskiranim osebam, ki jih tožnik imenuje "Nato", ki so jih pretepli, vrgli v reko, odvzeli so jim tudi telefone in ji zlomili.

12. Tožena stranka tožnika ni soočila z vsebino listine "Potvrda o registraciji", v zvezi s katero je iz tožnikovih izjav razvidno, da ni razumel njene vsebine. Tožniku so rekli, da mora zapustiti Hrvaško v 48 urah, odpeljali so ga na železniško postajo in odredili, naj odide. Povedali so mu, da bo lahko odšel v Slovenijo le, če bo dal prste odtise. Niso mu pojasnili, da je njihov odvzem namenjeni registraciji za mednarodno zaščito. Zato ne drži navedba tožene stranke, da je bil tožnik po predhodnem postopku na policijski postaji napoten v azilni dom. Poleg tega je celoten postopek na Hrvaškem potekal brez tolmača. Tožniku ni nihče pojasnil, v kakšnem postopku je ter kakšne so njegove pravice in obveznosti. Ni pravilno stališče tožene stranke o nekonkretiziranosti tožnikovih navedb glede policijske obravnave na Hrvaškem.

13. Tožena stranka bi morala pridobiti informacije o stanju na Hrvaškem glede prosilcev za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni v dublinskem postopku in ne le predpostaviti, da bo ta država spoštovala človekove pravice. Tožnik tožbi prilaga "Informacije o stanju na Hrvaškem", iz katerih je razvidno, (1) da je bil prosilcem za azil onemogočen dostop do azila ter da je policija nezakonito vračala in zlorabljala ljudi, ki so v državo vstopali ilegalno, (2) da je Regionalno Upravno sodišče v Hannovru zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in sprejemnem sistemu na Hrvaškem prekinilo predajo v dublinskem postopku in (3) da je Regionalno Upravno sodišče v Stuttgartu razveljavilo dublinsko predajo zaradi presoje, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku, med drugim zato, ker se prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo.

14. Dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni, da bo tožnik res imel zagotovljen dostop do azilnega postopka. Obstaja namreč verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško tožnik postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH ali matično državo, kjer mu grozi zapor zaradi izogibanja služenju vojaškega roka. Glede na navedeno obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen mučenju ter nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju.

15. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da bo zaradi izvršitve izpodbijanega akta pred odločitvijo o glavni stvari v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. V takem primeru bi lahko nastal položaj, ko bi sicer uspel s tožbo, vendar vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča in tožnik v času odločanja ne bi bil na območju Republike Slovenije, ne bi izkazoval pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Glede na navedeno bi tožniku nastala težko popravljiva škoda, saj bi bile zaradi izročitve državi, v kateri so kršene njegove temeljne človekove pravice, kršene njegove človekove pravice iz 23. in 25. člena Ustave.

_Trditve tožene stranke_

16. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da ni pomembno, kako je tožnik kot tujec doživljal ravnanje hrvaške policije. Pri presoji sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite je namreč bistveno ravnanje hrvaških oblasti z osebami, ki so imele status prosilca za mednarodno zaščito. Iz poročila Asylum Information Database - AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije (EU), niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

17. Na navedeno se tožena stranka sklicuje tudi pri odgovoru na tožnikove navedbe o "push backih" in sistematičnem onemogočanju dostopa do azilnega postopka prosilcem v dublinskem postopku. Poudarja, da tožnik ni predložil nobenega primera, da je bil prosilcu, vrnjenem v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku, onemogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite ali da je bil vrnjen v BiH ali v Republiko Srbijo, takšnega primera pa ne poznata ne tožena stranka ne sodna praksa. Iz predloženih informacij izhaja, da se t. i. sistematično onemogočanje dostopa do azilnega postopka nanaša izključno na tujce, ki nezakonito prečkajo državno mejo, in ne na prosilce za mednarodno zaščito.

18. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno, da bi mu bil v Republiki Hrvaški onemogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega nasprotno izhaja iz potrdila o registraciji Policijske postaje Jastrebarsko z dne 18. 9. 2023. 19. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je pri odločanju upoštevala tožnikovo izjavo, sodno prakso in javno dostopne informacije. Poudarja, da tožnik ni navajal posebnih osebnih okoliščin, ki bi preprečevale predajo. V zvezi s tožbenim očitkom glede kršitve pravice do izjave v zvezi z navedenim potrdilom meni, da ni verjetno, da bi tožniku kljub izdanemu potrdilu ustno odredili, da mora zapustiti Republiko Hrvaško.

20. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni pridobila informacij o stanju v Republiki Hrvaški glede prosilcev za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni v dublinskem postopku, tožena stranka pojasnjuje, da je ugotovila, da take osebe niso v ničemer ovirane pri dostopu do postopka mednarodne zaščite, saj to izhaja iz navedenega poročila AIDA. Tudi število predanih oseb iz Avstrije, Nemčije in Belgije dokazuje, da se predaje v Republiko Hrvaško opravljajo, kar pomeni, da v teh primerih sistemske pomanjkljivosti niso bile ugotovljene.

21. V zvezi z informacijami o stanju v Republiki Hrvaški, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, tožena stranka pojasnjuje, da se poročilo Amnesty international za Republiko Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in na onemogočen dostop do azila, kar ne velja za tožnikov primer, saj je iz njegovih izjav razvidno, da mu je bil omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Del poročil, ki se nanaša na neprimerno ravnanje policije s tujci, pa je povezan s policijskim postopkom, kar ni pomembno pri presoji sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku.

_Presoja tožbe_

22. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in priloge sodnega spisa (A3 in B1), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

23. Tožba je utemeljena.

24. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

25. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

26. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20032). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

27. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20133). Tak tožnikov status, ne pa tudi pravilnost postopanja hrvaške policije v zvezi s tožnikovo pravico do spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume,4 potrjuje tudi vsebina listine z naslovom "Potvrda o registraciji", ki jo je hrvaška Policijska postaja Jastrebarsko 18. 9. 2023 izdala v hrvaškem jeziku,5 saj je iz nje razvidno, da je tožnik na policijski postaji izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in da se mora najkasneje do 20. 9. 2023 do 23.59 ure zglasiti v Sprejemnem centru za prosilce za azil v Zagrebu. Ker gre za listino, ki jo je toženi stranki predložil tožnik, že po naravi stvari ne more biti podana uveljavljana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku,6 ker tožena stranka tožnika naj ne bi soočila z vsebino te listine. Ob takih okoliščinah pa ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III7, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena8 dolžna tudi obravnavati.9

28. V obravnavani zadevi je sporna tudi pravilnost stališča tožene stranke, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine10, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

29. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je namreč izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Glede na stališče Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 (Jawo), te domneve ni mogoče izpodbiti le v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ampak se predaja prosilca v odgovorno državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (87. točka obrazložitve).

30. V zvezi z ugotavljanjem pomanjkljivosti, ki ovirajo predajo po Uredbi Dublin III, se SEU v navedeni zadevi v 90. točki obrazložitve sklicuje na stališče iz 89. točke sodbe v zadevi C-404/15 z dne 5. 4. 2016 (Aranyosi in Căldăraru), da lahko podatki o razmerah v drugih državah članicah izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (66. in 67. točka obrazložitve) pojasnilo, da je obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici članici vprašanje, ki se lahko pojavi v vseh primerih ukrepov odstranitve tujca z ozemlja države članice, in da gre za primeroma naštete akte, katerih krog ni zaključen, v sodbi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (20. točka obrazložitve) pa, da za presojo ovire za predajo prosilca ni treba, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ EU ali Sveta Evrope. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.11

31. Navedena izhodišča je bila tožena stranka dolžna upoštevati ob presoji tožnikovih izjav v upravnem postopku, iz katerih je razvidno, da ima zadržke glede svoje predajo Republiki Hrvaški zaradi slabega ravnanja hrvaških policistov. To pomeni, da bi morala tožena stranka zaradi spoštovanja načela nevračanja12 navedene izjave preverjati tako, da bi v presojo po uradni dolžnosti vključila tudi ustrezno posodobljene podatke o stanju v Republiki Hrvaški,13 še posebej glede na to, da so ji bile v času izdaje izpodbijanega sklepa očitno znane ali bi ji vsaj morale biti znane javno objavljene informacije o stanju hrvaškega azilnega sistema.14

32. Iz tožnikovih navedb je razviden očitek, da je tožena stranka opustila navedeno dolžnostno ravnanje v zvezi s proučitvijo objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški. Tožbeni ugovor je utemeljen. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je tožena stranka v zvezi z upoštevnimi podatki o stanju v tej državi (da ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema) sicer sklicevala na sodbe Upravnega sodišča I U 640/2023 z dne 3. 5. 2023, I U 505/2023 z dne 11. 4. 2022 in I U 477/2023 z dne 6. 4. 2023 in na sodbo I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023 (z njo je Vrhovno sodišče odločalo o pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča I U 1566/2022 z dne 24. 11. 2022). Vendar pa okoliščin obravnavane zadeve ni ustrezno primerjala z okoliščinami navedenih zadev. Pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse namreč pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive,15 zato se je na ustaljeno sodno prakso mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.16

33. Odločilne nove dejanske okoliščine (da osebe po predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku niso ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da se zanje v zvezi z nastanitvijo spoštujejo minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine) je tožena stranka tako navedla šele v odgovoru na tožbo in jih dokazovala z aktualnim poročilom AIDA (priloga B1 spisa). Z navajanjem novih okoliščin, ki niso bile podlaga za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, vendar bi glede na navedeno dolžnost tožene stranke (31. točka obrazložitve te sodbe) morale biti del njegove dejanske podlage, pa bi tožena stranka lahko sanirala navedeno nezakonitost le, če bi upravičila razlog, zakaj jih ni izvedla kot dokaz v upravnem postopku.17 Ker iz njenega trditvenega gradiva kljub tožbenemu očitku glede opustitve dolžnostnega ravnanja táko opravičilo ni razvidno, sodišče ob analogni uporabi prepovedi iz 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo navedb in dokazov iz odgovora na tožbo o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.18, 19

34. Ob upoštevanju povedanega na stališče sodišča glede navedenega dolžnostnega ravnanja tožene stranke ne morejo vplivati razlogi izpodbijanega sklepa, (1) da tožnikove trditve o slabem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, (2) da bodo ob predaji tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, in (3) da bo tožnik nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, saj se je tožena stranka na upoštevne podatke o položaju prosilcev, ki so predani Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, prepozno sklicevala šele v odgovoru na tožbo (priloga B1 spisa).

35. S tem, ko se tožena stranka zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja ni opredelila do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (ni presojala aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema v zvezi s prosilci, ki so Republiki Hrvaški predani v dublinskem postopku), tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), poleg tega zaradi odsotnosti navedenih odločilnih dejstev odločbe ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala pridobiti ustrezno posodobljene podatke o stanju v Republiki Hrvaški v zvezi s prosilci, ki so tej državi predani v dublinskem postopku in nato presojati, ali tožnikove izjave20 dajejo podlago za izpodbojnost domneve, da Republika Hrvaška spoštujejo temeljne pravice. Ob upoštevanju aktualnih poročil, ki so zaupanja vreden vir, bo torej morala presoditi, ali so prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem. Če tožena stranka ne bo mogla izključiti obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, bo morala od nje pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bo prišlo.21 **K II. točki izreka:**

36. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

37. Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

38. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).22 Zato težko popravljive škode ne izkazujejo tožnikove navedbe glede morebitne izvršitve izpodbijanega sklepa pred odločitvijo sodišča. 39. Po presoji sodišča je nujnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti, saj tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb glede težko popravljive škode (da bo v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja zaradi obstoja verjetnosti, da ga bo ta država nezakonito vrnila v BiH ali matično državo, kjer mu grozi zapor zaradi izogibanja služenja vojaškega roka), zato se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati, kot take pa izkazujejo nevarnost kršitve pravice iz 4. člena Listine, ki je absolutne narave23. V tem pogledu je treba upoštevati tudi razloge te sodbe, da je tožena stranka opustila dolžnostno ravnanje glede pridobitve ustrezno posodobljenih podatkov o stanju v Republiki Hrvaški in da ni izkazala opravičljivih razlogov za na to nanašajoče se nove navedbe in dokaze v odgovoru na tožbo.

40. Ker je tožnik torej izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, tožena stranka pa ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe,24 je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 3 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 4 Za ugotavljanje dejstev v zvezi s tožnikovim statusom prosilca za mednarodno zaščito je bistveno le, ali je tožnik podal s tem povezano namero in ne ali je bila navedena listina prevedena v jezik, ki ga razume. 5 Na to listino se je tožnik skliceval na osebnem razgovoru. 6 Glasi se: "Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe." 7 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 8 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 9 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 10 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 11 Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 12 Ustavno sodišče je v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, ki se je nanašala na predajo po Uredbi Dublin III, sprejelo stališče, da morajo pristojni organi in sodišča v primeru, ko prosilec zatrjuje, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (17. točka obrazložitve odločbe). 13 Ustavno sodišče se v odločbi Up-613/16 v zvezi z obsegom ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij v 21. opombi sklicuje na svoje stališče v odločbi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011, da mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca (18. točka obrazložitve odločbe U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011). 14 Tožena stranka se je do istih poročil, ki sta jih stranki predložili v tem upravnem sporu, opredelila že v več zadevah (na primer v zadevah I U 1676/2023, I U 1461/2023, I U 1444/2023, I U 1217/2023 in številnih drugih). 15 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 16 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 17 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek. 18 Na glavni obravnavi je sodišče sicer sprejelo dokazni sklep, da se dopusti tudi dokaz s pregledom listine v prilogah B1 spisa. Ker pa gre za sklep procesnega vodstva, je zanj značilno, da sodišč ne zavezujejo, kar pomeni, da ne postanejo materialno pravnomočni in jih lahko sodišča po potrebi tudi spremenijo (glej N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 634 in nasl). 19 V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba upoštevati tudi presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta. 20 V zvezi z izjavami glede ravnanja policistov je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera (sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, 19. točka obrazložitve). Upoštevati je namreč treba, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. 21 To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 23/2021 (66. točka obrazložitve). 22 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 23 Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (29. točka obrazložitve). 24 Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 (19. točka obrazložitve).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia