Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov, s katerima je bil tožniku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti zlorabe pravice do bolezenskega dopusta. Svojo odločitev je oprlo na izvedeniško mnenje, ni pa zaslišalo niti tožnika, niti ni imelo podatkov, kakšne napotke mu je dal zdravnik za čas bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče je odločbo spremenilo in ugodilo zahtevku na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje. Reviziji je bilo ugodeno zaradi bistvenih kršitev postopka po 13. točki 354. člena ZPP, saj se pravilnosti odločitve zaradi neizvedenih ključnih dokazov ni moglo preizkusiti.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Stroški odgovora na revizijo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločbe disciplinske komisije in sklepa zbora delavcev ter vrnitev tožnika na delo s tem, da se mu priznajo vse pravice iz dela in po delu in mu povrnejo stroški postopka. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje in na dejstvo, da je bil tožniku odobren bolniški stalež zaradi bolečin v križu in trtici predvsem pri dviganju bremen, pa je kljub temu odšel z avtomobilom na pot. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče mnenja, da bi moral tožnik počivati in s tem poskrbeti, da bi se njegovo zdravstveno stanje čimprej izboljšalo, zaradi nastopa dela. Ker je šel v času staleža na daljšo vožnjo, je s tem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti opredeljeno v pravilniku, po kateri delavec stori tako kršitev, če je v bolniškem staležu in se ne zdravi kot je določil zdravnik, ali kako drugače zavlačuje zdravljenje. Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo tako spremenilo, da je njegovemu zahtevku ugodilo. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da bi tožnik storil omenjeno kršitev delovnih obveznosti le, če bi dobil od lečečega zdravnika ustrezna navodila za počitek in mirovanje, ali če bi imel izrecno prepoved vožnje z avtomobilom in sploh daljše vožnje, pa tega ne bi upošteval. Tožnik bi se moral hkrati zavedati, da se z dejanjem, ki ga je storil, poslabšuje zdravstveno stanje in zavlačuje zdravljenje ter se s tem podaljšuje odsotnost z dela. Omenjeno kršitev je mogoče storiti le naklepno. Vse to pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil toženec revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijane odločbe tako, da se potrdi odločba sodišča prve stopnje ali podrejeno, razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločitev. Revizija je med drugim obrazložena s tem, da izpodbijana odločba nima nobenih razlogov in da zaključki nimajo opore v dokaznem postopku. Tožnik ali ni bil bolan in ni bil upravičen do bolniškega dopusta, ali pa je stalež očitno zlorabil za dopust, ki mu ni pripadal. Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije in pooblaščencu tožnika. Tožilec se o njej ni izjavil, tožnik pa je na revizijo odgovoril (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ki se v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I in 41/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis).

V odgovoru na revizijo je tožnik navajal, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno in da ni dobil nobenih podrobnejših navodil ali prepovedi, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa v reviziji sploh ni obrazložena.

Revizija je utemeljena.

356. člen zakona o pravdnem postopku določa, da je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi ga bilo moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je po 13. točki 2. odstavka 354. člena istega zakona podana med drugim, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ti določbi ZPP se na podlagi 399. člena in 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP uporabljata tudi v revizijskem postopku.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo, kot je navedlo v obrazložitvi odločbe, na ugotovljeno dejansko stanje na prvi stopnji. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik ni kriv za kršitev delovne discipline in da tudi ni storil hujše kršitve delovne obveznosti, na katero je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker zgolj izvedeniško mnenje ni moglo biti podlaga za zavrnitev zahtevka, saj iz izvedenih dokazov ni razvidno, kaj je naročil tožniku zdravnik, ki mu je predpisal zdravniški stalež, ker to iz listin, ki so v spisu ni razvidno, pa tudi zdravnik in tožnik v postopku nista bila zaslišana o teh okoliščinah. Sodišče druge stopnje je glede na to, da te okoliščine v postopku niso bile razčiščene, le domnevalo, da tožnik očitanih kršitev ni storil in da tudi, če jih je storil, ni za kršitev kriv. Glede na to je moralo revizijsko sodišče odločbo sodišča druge stopnje razveljaviti. Čeprav je ostalo dejansko stanje premalo natančno razčiščeno za zakonito odločitev, je revizijsko sodišče razveljavilo le odločbo sodišča druge stopnje, saj revizija izpodbija le to odločbo in bi pomenila tudi razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje kršitev 374. člena ZPP, ki se na podlagi 399. člena istega zakona smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku. Po tem določilu sodišča druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Izrek v glavni stvari temelji na 1. odstavku 394. člena zakona o pravdnem postopku, izrek o stroških pa na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.