Jedro

Verska ustanova je upravičenec v postopku denacionalizacije, le če je na dan uveljavitve ZDen delovala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1514/96-7 z dne 5.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29.7.1996. S to odločbo je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Upravne enote K. z dne 14.9.1995. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ na podlagi 1. odstavka 125. člena ZUP/86 zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin v k.o. J., ki so bile verski ustanovi "P.I.G. iz K." razlaščene po Zakonu o agrarni reformi in kolonializaciji v LR Sloveniji (Uradni list LRS, št. 10/48 do 22/65) z odločbo, ki jo je dne 9.2.1959 izdala Komisija za agrarno reformo Okrajnega ljudskega odbora K. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da določba 14. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) omejuje pravico vrnitve premoženja cerkvenim pravnim osebam le na subjekte, ki so ob uveljavitvi ZDen (7.12.1991) delovali na območju Republike Slovenije. Kolikor to delovanje ni izkazano, ti subjekti niso aktivno legitimirani za vrnitev podržavljenega premoženja. Iz upravnih spisov in tožbenih navedb izhaja, da je verska ustanova P.I.G., sicer cerkvena javnopravna ustanova, v Republiki Sloveniji prenehala delovati zaradi spremembe družbene ureditve, da pa nikoli ni bila ukinjena. Po določbi kanona 120 Zakonika cerkvenega prava (ZCP), po katerem se presoja pravna subjektiviteta upravičenca, je pravna oseba po svoji naravi trajna, in preneha obstajati le, če jo pristojna oblast zakonito odpravi ali če 100 let ne deluje. V obravnavani zadevi pa se ni zgodilo ne eno ne drugo. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno ugotovila, da ustanova P.I.G. ni prenehala obstajati, pač pa je le prenehala delovati. Če pa je prenehala delovati, tudi v okviru tožeče stranke, potem ni podlage za uporabo določbe 14. člena ZDen; ne glede na morebitno pravno nasledstvo tožeče stranke.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Ponavlja tožbene navedbe, da je bila zemljiškoknjižna lastnica razlaščenih nepremičnin pobožna ustanova P.I.G., ki jo je po kanonu 116 ZCP šteti za cerkveno javnopravno ustanovo. S formalnim aktom cerkvene oblasti ni bila nikoli ukinjena. Delovati pa je prenehala zaradi spremembe družbene ureditve, saj so ji civilne oblasti odvzele premoženje. Njeno vlogo je prevzela, skladno s kanonom 120 oziroma 122 ZCP, tožeča stranka kot neposredno višja pristojna cerkvena oblast. S papeško bulo o vzpostavitvi obnovljene ... škofije z dne 17.10.1977 pa je bil tudi opravljen prenos te ustanove na tožečo stranko. S to listino je bilo namreč določeno, da se hkrati z ozemlji, ki se prisodijo k škofiji, slednji prisodi tudi cerkveno premoženje in pravice, ki na kakršenkoli način pripadajo škofiji, kot to določa kanon 1500 ZCP. Ukinitev navedene verske ustanove je potrebno presojati ob smiselni uporabi kanona 26 ZCP, po kateri pridobi običaj zakonsko moč, če se izvaja več kot 30 let. Civilna oblast je dejansko ukinila obravnavano ustanovo, s tem da ji je odvzela premoženje, cerkvena oblast pa je to sprejela. V zvezi s pravnim nasledstvom ustanov rimske cerkve se sklicuje tudi na tolmačenje vatikanske kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja z dne 9.12.1992, ki je avtentični razlagalec cerkvenopravnih predpisov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 14. člena ZDen gre zakonska pravica do vrnitve premoženja le tistim cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam in redom oziroma njihovim pravnim naslednikom, ki so ob uveljavitvi tega zakona (dne 17.12.1991) delovale na območju Republike Slovenije.

Neizpolnjevanje tega pogoja pomeni, da subjekt nima položaja upravičenca v postopku denacionalizacije. Da ob uveljavitvi ZDen verska ustanova P.I.G. na območju Republike Slovenije ni delovala, izhaja že iz izjave tožeče stranke z dne 26.5.1994, ter drugih podatkov in listin v upravnih spisih. Zato za aktivno legitimacijo tožeče stranke niti ni več bistveno, če po kanonskem pravu, po katerem se presoja pravna subjektiviteta obravnavane verske ustanove, le-ta pravno še obstaja ali ne.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tudi presodilo vse tožbene ugovore, ki so se nanašali na dejansko prenehanje navedene verske ustanove zaradi spremenjenih družbenih razmer in na aktivno legitimacijo tožeče stranke. Obrazložitev, v kateri zavrača ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in ostalimi podatki in listinami v spisu, imajo pa tudi podlago v določbah ZDen, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje.

Prav iz navedenih razlogov tožeča stranka, glede ugovorov uveljavljanih že v upravnem sporu na prvi stopnji, ki jih v pritožbi zgolj ponavlja kot pritožene ugovore, s pritožbo ne more uspeti. Ker obravnavana verska ustanova nima položaja upravičenca v postopku denacionalizacije, na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva v pritožbi predloženo tolmačenje o pravnem nasledstvu rimske cerkve.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.