Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto profesor, in sicer za določeno obdobje do vrnitve odsotne delavke. Pogodbo je tožeča stranka podpisala, hkrati pa je podpisala tudi izjavo, da potrjuje, da je prejela v proučitev pisni predlog pogodbe. Druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kjer je bil zapisan določen čas sklenitve in prenehanja (od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012), tožeča stranka ni podpisala, temveč je podpisala le izjavo, da potrjuje, da je prejela v podpis pogodbo o zaposlitvi. Ta (druga) pogodba o zaposlitvi za določen čas tako ni bila podpisana s strani tožeče stranke in zato tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje na podlagi poteka roka, določenega s to pogodbo. Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito in je, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, trajalo do vrnitve odsotne delavke. Za presojo zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi so odločilne okoliščine, ki so znane ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 8. 2012, ki ga je izdala tožena stranka in da tožeči stranki ni prenehala pogodba o zaposlitvi dne 31. 8. 2012 (I. točka izreka); ugotovilo je, da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto prof. OPB, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitve z dne 1. 9. 2011 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati s prvim dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi nazaj na isto delovno mesto, ki ga je zasedala pred odpovedjo v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.382,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). V presežku, da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto prof. OPB, kot to izhaja iz pogodbe z dne 1. 9. 2011 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

Zoper sodbo (pravilno ugodilni del sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da so ugotovitve sodišča v obrazložitvi sodbe in sicer, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka podpisala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 za delo prof. OPB za čas od 1. 9. 2011 do vrnitve delavke A.A. in da je na pogodbi z dne 9. 2. 2012 podpisala le izjavo, da je dne 9. 2. 2012 prejela v proučitev pogodbo o zaposlitvi ter da ji je delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki dne 31. 8. 2012 po sklepu tožene stranke, so popolnoma neutemeljene in brez kakršnekoli dejanske podlage in v izrecnem nasprotju z dokazi, ki sta jih predložili obe stranki. Med strankama ni bilo nesporno dejstvo, kako in na kakšen način je tožeča stranka obe pogodbi podpisala. Tožena stranka je ves čas postopka vztrajala, da sta obe pogodbi podpisani na isti način in je v te namene sodišču tudi predložila original obeh pogodb. Sodišče je zato povsem neutemeljeno zaključilo, da pogodbi o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko nista podpisani na isti način, saj naj bi tožeča stranka podpisala pogodbo z dne 29. 8. 2011 tako pod imenom in priimkom ter se podpisala tudi pod izjavo, medtem ko je na pogodbi z dne 9. 2. 2012 podpisana zgolj pod izjavo in ne pod imenom in priimkom. Po mnenju pritožbe je ugotovitev sodišča, da je pravilno podpisana le pogodba z dne 29. 8. 2011 popolnoma brezpredmetna, saj se tako s tožbo, kot tudi v samem izreku sodbe govori o pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, ki pa je podpisana popolnoma enako kot pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2012 in nikakor ni mogoče zaključevati, da pogodba z dne 9. 2. 2012, glede na vse navedeno, ni veljavno sklenjena. Sodišče je tudi nepravilno povzelo izpoved ravnateljice tožene stranke, da so zaposlili za določen čas novo delavko A.B., namesto odsotne A.A., saj iz izjave ravnateljice izhaja, da novih zaposlitev ni bilo in so to delovno mesto nadomestili z notranjim prerazporejanjem znotraj kolektiva, tako da je odsotno delavko A.A. nadomeščala A.B.. V skladu s 17. členom Zakona o delovnih razmerjih pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha s potekom časa, določenega v pogodbi, in ker je čas po pogodbi potekel 31. 8. 2012 je s tem datumom torej tožena stranka, v skladu z zakonskim določilom izdala tudi ustrezen sklep o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je korektno navedla, da tožeči stranki preneha delovno razmerje za določen čas in sicer 31. 8. 2012. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbi prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in 109. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB, Ur. l. RS, št. 16/2007). V 52. členu ZDR je določeno, v katerih primerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas in med drugim je naveden tudi razlog „nadomeščanje začasno odsotnega delavca“, ki je bil kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas s tožečo stranko naveden tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožena stranka sklenila s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je v sodbi sicer napačno zapisalo, da je med strankama nesporno, da je tožeča stranka podpisala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 za dela prof. OPB, za čas od 1. 9. 2011 do vrnitve delavke A.A. in da je na pogodbi z dne 9. 2. 2012 podpisala le izjavo, da je dne 9. 2. 2012 prejela v podpis pogodbo o zaposlitvi, prav tako za delovno razmerje kot prof. OPB. Med strankama je dejansko bilo sporno, ali je tožeča stranka drugo pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 podpisala, kot je to zatrjevala tožena stranka, ali je podpisala le izjavo o prejemu pogodbe o zaposlitvi v proučitev, kot je to zatrjevala tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2011 za delovno mesto prof. OPB za določen čas in sicer za čas od 1. 9. 2011 do vrnitve delavke A.A.. Pogodbo je tožeča stranka podpisala, hkrati pa je podpisala tudi izjavo, da potrjuje, da je dne 29. 8. 2011 prejela v proučitev pisni predlog pogodbe. Za pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2012, v kateri je bil zapisan čas sklenitve od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012, pa je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka pogodbe ni podpisala, temveč je podpisala le izjavo, da potrjuje, da je dne 9. 2. 2012 prejela v podpis pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 ni bila podpisana s strani tožeče stranke in zato tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje na podlagi poteka roka, določenega s to pogodbo (31. 8. 2012). Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 8. 2012 in je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2011, trajalo delovno razmerje do vrnitve odsotne delavke A.A.. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so odločilnega pomena za presojo zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi okoliščine, ki so znane ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da je pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisala tožeča stranka dne 1. 9. 2011 podpisana povsem enako, kot pogodba z dne 9. 2. 2012 in sicer, da je tožeča stranka podpisala le izjavo, da je prejela v preučitev pogodbo o zaposlitvi in da v kolikor sodišče prve stopnje tolmači, da ni prišlo do podpisa pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 tudi ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2011 do vrnitve delavke A.A.. Dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki vročila 1. 9. 2011 pogodbo o zaposlitvi za določen čas (od 1. 9. 2011 do vrnitve delavke A.A.) in da je na tej pogodbi tožeča stranka podpisala le, da potrjuje, da je dne 1. 9. 2011 prejela pogodbo, ne vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 29. 8. 2011. Na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas je imela tožeča stranka sklenjeno delovno razmerje od 1. 9. 2011 do vrnitve začasno odsotne delavke A.A.. Ker pa do sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 ni prišlo je dejansko tožeči stranki tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 31. 8. 2012. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter tudi ne pavšalno navedene bistvene kršitve postopka, ki jih uveljavlja pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.