Jedro

Po naknadnem preverjanju carinske deklaracije po 62. členu CZ, je carinski organ imel podlago za izdajo odločbe po določbi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A, št. 426-25/4435-2002/1300-050 z dne 23. 12. 2002, s katero je prvostopni carinski organ tožniku in družbi AAA d.o.o. iz B kot solidarnima dolžnikoma po uradni dolžnosti naložil plačilo naknadno obračunanega carinskega dolga v skupnem znesku 783.407,00 SIT za blago sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji (ECL) št. K4 58777 z dne 5. 10. 2000 (točka 1 izreka) ter v točki 2 izreka zavrnila zahtevek za povračilo stroškov postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik kot deklarant (polje 14) v postopku sprostitve blaga v prost promet pri Izpostavi terminal C za račun prejemnika blaga družbo AAA d.o.o. iz B po navedeni ECL prijavil tekstilno blago ter zanj uveljavljal znižano preferencialno carinsko stopnjo za blago s turškim poreklom na podlagi potrdila o prometu blaga EUR.1 št. A 0437960/2000. Po naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdila o prometu blaga pri turških carinskih organih v skladu z določbama 31. in 32. člena Protokola 3 (Uredbe št. 2082 in 2083) o definiciji pojma "izdelki s poreklom" in načinih upravnega sodelovanja kot priloge 8 k Uredbi o začasni uporabi sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Turčijo in Uredbo o začasni uporabi sprememb in dopolnitev Protokola 3 k Sporazumu o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Turčijo (Uradni list RS, št. 45/00), je turški carinski organ obvestil Carinsko upravo Republike Slovenije dne 18. 1. 2002, da pristojni turški carinski urad ni overil omenjenega dokazila o poreklu in da je dokazilo ponarejeno. Na podlagi tega dopisa je Carinski urad A dne 11. 11. 2002 v skladu z 62. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 - 40/99, v nadaljevanju CZ) sestavil zapisnik in ga skupaj z neprevedenim odgovorom turške carine in tabele z izračunom carinskega dolga vročil tožniku 13. 11. 2002 ter prejemniku blaga 14. 11. 2002. Tožnik na zapisnik ni podal pripomb, pripombe je podal prejemnik blaga in navedel, da je vse blago uvozil cargo po prevozniku in špediterju v skladu s carinskimi predpisi. Carinski urad A je dne 2. 12. 2002 sestavil dopolnilni zapisnik in ga vročil prejemniku blaga preko pooblaščenca 4. 12. 2002. Tožena stranka je ob reševanju pritožbe v skladu z določbo 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 1. odstavkom 254. člena ZUP v postopek pritegnila tožnika, da se je lahko izjasnil v skladu z določbami 146. člena ZUP tako, da mu je bil vročen overjen prevod odgovora turških carinskih organov s prilogo (spornim EUR.1). V odgovoru je tožnik oporekal verodostojnosti opravljene poizvedbe oziroma dokončnosti ugotovitve turških organov in meni, da carinski organ v postopku carinjenja ni ugotovil nikakršnih pomanjkljivosti dokumenta, zato zgolj navedba turških carinskih organov, da niso overili potrdila in da je tudi ponarejeno, ne more zadostovati. V nadaljevanju tožena stranka obširno odgovarja na pritožbene navedbe ter pri tem navaja določbe 1. odstavka 47. člena CZ, ki se nanašajo na carinskega deklaranta, in 10. točko 3. člena CZ, ki definira izraz carinska deklaracija. Uredba za izvajanje Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 - 12/00, v nadaljevanju UICZ) v 94. členu določa, da mora biti carinska deklaracija izpolnjena v skladu z navodili v prilogi 19 k tej Uredbi in z vsemi dodatnimi predpisanimi pravili ter v nadaljevanju navaja ta pravila. Iz podatkov v polju 54 izhaja, da je carinsko deklaracijo vložil sam tožnik in da se je torej v polje 14 sam vpisal kot posredni zastopnik - carinski deklarant. Glede na tako izpolnjeno carinsko deklaracijo, ki pomeni zahtevek stranke, carinski organ pa je na zahtevek vezan, zaslišanje predlaganih oseb F. K. in direktorja Carinskega urada A, ni potrebno. V konkretnem primeru je bilo za zadevno blago s carinsko deklaracijo deklariran postopek sprostitve v prost promet. Določbe o trenutku nastanka carinskega dolga in carinskih dolžnikov v primeru sprostitve v prost promet so vsebovane v 143. členu CZ. Določba 150. člena CZ pa določa solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga, ko je več carinskih dolžnikov, torej tudi za primer iz 3. odstavka 143. člena CZ. Zato je carinski organ prve stopnje pravilno v izreku odločbe navedel kot solidarna carinska dolžnika tako tožnika kot deklaranta in prejemnika blaga, čeprav se je ob tem zmotno skliceval na določbe 4. odstavka 143. člena CZ. Tožena stranka tudi meni, da razpis ustne obravnave v tem primeru ni obvezen, saj v postopku ni strank z nasprotujočimi si interesi. V zvezi s samim postopkom tožena stranka še pojasni, da tožnik, čeprav je imel možnost, pripomb na zapisnik ni podal. V zvezi s pritožbeno navedbo glede direktnega zastopanja, tožena stranka navaja 3. in 4. odstavek 4.a člena CZ, iz katerih izhaja, da carinski organ ni dolžan vsakokrat ob vložitvi carinske deklaracije preverjati pooblastila, temveč le v primeru, ko obstaja dvom v resničnost neposrednega pooblastilnega razmerja. Iz sporne carinske deklaracije izhaja, da je imel tožnik posredno pooblastilno razmerje s prejemnikom blaga, saj se je vpisal v polje 14 carinske deklaracije v svojem imenu in za račun prejemnika oziroma uvoznika blaga, zato carinski organ ni imel razlogov za preverjanje pooblastila. Tožena stranka zavrne tudi pritožbeno navedbo v zvezi z uporabo določbe točke a) 5. odstavka 154. člena CZ, saj v konkretnem primeru ni moč govoriti o tem, da je bila odločitev o tem, da se carinski dolg ne obračuna ali obračuna v nižjem znesku, sprejeta na podlagi napake carinskega organa, saj ni šlo za napako carinskega organa, temveč je bil carinski organ spravljen v zmoto s predložitvijo neverodostojnega (nepristnega) potrdila o prometu blaga EUR.1. Carinskemu organu ni mogoče naložiti obveznost, da je odgovoren za pravilnost sleherne vložene carinske deklaracije, saj je v smislu določb 47.a člena CZ obveznost carinskega deklaranta, da zagotovi točnost podatkov, verodostojnost listin, dokumentov in dokazil ter spoštovanja vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega carinskega postopka. Carinski organi države uvoznice pa imajo možnost, da naknadno preverjajo pristnost dokazil o poreklu, statusu porekla zadevnih izdelkov ali izpolnitev drugih predpisanih zahtev, v skladu z že navedenimi mednarodnimi sporazumi. V konkretnem primeru so turški carinski organi obvestili Carinsko upravo Republike Slovenije, da je opravljeno naknadno preverjanje v tem postopku predloženega potrdila o prometu blaga EUR.1 pokazalo, da njihov carinski urad ni overil potrdila o prometu blaga EUR.1 in da je ponarejeno. Takšen izid preverjanja pa je zadostna podlaga za odločitev o zavrnitvi upravičenosti za preferencialno obravnavo blaga in posledično je na zakonu utemeljena odločitev prvostopnega carinskega urada o naknadnem obračunu carinskega dolga. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je ponarejen EUR.1 dogodek, zaradi katerega je treba uporabiti določbe 2. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. V konkretnem primeru carinski urad za odločitev v zadevi ni uporabil obnovitvenega razloga ponarejene listine, saj obstoja tega obnovitvenega razloga ni mogel dokazati s pravnomočno sodbo oziroma drugimi okoliščinami, temveč je po opravljenem preverjanju dokazne listine v tujini naknadno preveril carinsko deklaracijo na podlagi 62. člena CZ. Uporabljene so bile določbe 154. člena CZ kot posebna pravna možnost, ki jo uvaja in urejajo določbe CZ. Sklepno tožena stranka ugotovi, da je prvostopna odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, pri čemer tožena stranka kršitev ustavnih pravic ni našla. Odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka pa je izdana na podlagi 2. odstavka 113. člena ZUP. Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširila na izdani akt. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po 1. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Opozarja, da bi moral upravni organ prve stopnje glede na to, da je k plačilu carinskega dolga solidarno zavezal dve stranki in gre torej za nasprotujoče si interese, opraviti ustno obravnavo v skladu s 154. členom ZUP. Carinski organ prve stopnje bi se moral izjasniti tudi o pripombah strank. Nadalje navaja, da dopisi tujih carinskih organov niso bili uradno prevedeni v slovenski jezik, zato nanje ni mogoče opirati odločbe in se o njih tožeča stranka ni mogla izjasniti (4. odstavek 146. člena ZUP). Carinski organ ni pojasnil, zakaj šteje tožečo stranko za carinskega deklaranta oziroma carinskega dolžnika, ki je v tem postopku zavezan za plačilo carinskega dolga. Tožeča stranka meni, da carinski organ ni upravičen, da naknadno obračuna carinski dolg po točki c) 1. odstavka 154. člena CZ. Če je bila prva odločba o carinjenju izdana na podlagi ponarejene listine o poreklu blaga, je to razlog za obnovo postopka po 2. točki 260. člena ZUP. Tožeči stranki ni mogoče očitati, da je vedela ali bi mogla vedeti, da blago ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje preferencialne obravnave, kot je izhajalo iz potrdila o prometu blaga, saj je ravnala v dobri veri in z vso potrebno skrbnostjo, zato je prej mogoče šteti, da gre za napako carinskega organa, zaradi katere pa po določbi točke a) 5. odstavka 154. člena CZ, carinskega dolga naknadno ni potrebno obračunavati. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo. Tožba ni utemeljena. Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožena stranka je glede na to, da je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa, v kateri ponavlja pritožbene navedbe in v razširitvi tožbe zgolj navaja, da vztraja pri vloženi tožbi, že v celoti odgovorila tudi na tožbene navedbe. Tudi po mnenju sodišča so tožbeni ugovori neutemeljeni. Ob presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru carinski organ prve stopnje pravilno, na podlagi 62. člena CZ opravil naknadno preverjanje deklaracije, o čemer je bil sestavljen zapisnik, ki je bil vročen tako deklarantu - tožniku kot prejemniku blaga iz sporne ECL. Tako sta bila oba carinska dolžnika z ugotovitvami naknadnega preverjanja deklaracije seznanjena, prejemnik blaga je podal tudi pripombe, nakar je carinski urad prve stopnje izdal dopolnilni zapisnik. Tožena stranka je v pritožbenem postopku sanirala kršitev pravil postopka v zvezi s tujimi listinami, ki so bile podlaga za naknadno preverjanje sporne deklaracije, in jih je prevedla ter jih pred izdajo izpodbijane odločbe predložila obema carinskima dolžnikoma v izjasnitev na podlagi 146. člena ZUP. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki v postopku niti ni sporno, je po presoji sodišča carinski organ prve stopnje imel podlago za naknaden obračun carinskih dajatev po določbi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ, ker je ugotovil, da je obračunani znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom, zato je po uradni dolžnosti izdal odločbo o nastali obveznosti. Tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni podan obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP, razen tega pa je imel carinski organ podlago za izdajo odločbe v 154. členu CZ. Pravilno sta bila k plačilu carinskega dolga solidarno zavezana oba carinska dolžnika iz sporne ECL, to je prejemnik kot tudi deklarant (150. člen CZ). Tožnik je imel možnost sodelovanja v postopku, ustna obravnava pa, na kar je tožena stranka že odgovorila, v obravnavnem primeru ni bila potrebna in zato ne gre za kršitev 154. člena ZUP. Ravno tako je že tožena stranka v zadostni meri odgovorila na tožnikova izvajanja v zvezi z uporabo a) 5. odstavka 154. člena CZ. Glede na navedeno, tudi po presoji sodišča tožnik s tožbenimi ugovori v tem upravnem sporu ne more uspeti in ker sodišče meni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen, izpodbijana odločba pa je pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.