Jedro

Ker je bilo infrastrukturno urejeno celotno območje, je nedvomno šteti, da gre za javno nizkonapetostno električno omrežje, ne glede na to, da gre za kompleks, ki je bil v času podržavljenja uporabljen za vojaške potrebe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek strank z interesom B.B. in C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 464-64/2003-90 (Povezava: 321-450/92) z dne 21. 7. 2009, ugotovil, da sta upravičenki v postopku denacionalizacije A.A., s tam navedenimi podatki, ter D.D., s tam navedenimi podatki (1. točka izreka), da je zavezanec v postopku denacionalizacije tožnica (2. točka izreka), da je tožnica dolžna iz naslova podržavljene parc. št. 1254/16, njiva 4.r. v izmeri 3977 m2, v času podržavljenja pripisane pri vl. št. 490, k.o. ..., za račun upravičenki, skrbniku za posebne primere izročiti obveznice, izdane v ta namen, v višini 106.552 DEM oziroma 54.479 EUR, v treh mesecih po pravnomočnosti te odločbe, od katerih pripada vsaki od upravičenki delež do polovice (3. točka izreka), da se kot skrbniku za posebne primere da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje C.C. (4. točk izreka), ter, da stroškov postopka ni (5. točka izreka). Drugostopni organ je z odločbo, št. 4904-19/08 z dne 19. 1. 2010, zavrnil pritožbo tožnice. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da gre v zadevi za zemljišče s parc. št. 1254/16, podržavljeno pok. upravičenkama A.A. in D.D., na podlagi odločbe Okrajne razlastitvene komisije pri OLO Črnomelj, št. raz 3/51-24 dne 30. 4. 1952, ter št. raz 3/51-95 z dne 26. 11. 1952. V postopku je bilo ugotovljeno, da je podržavljeno zemljišče s parc. št. 1254/16 danes pozidano, zaradi česar se po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen) zanj določi odškodnina. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bila za podržavljeno zemljišče ob razlastitvi določena odškodnina v višini 344 USD oziroma 489 EUR, vendar ni dosegla 30 % vrednosti premoženja, zaradi česar se po določbi 1. odstavka 72. člena ZDen ne upošteva. O obravnavanem zemljišču je bilo odločeno že trikrat, nazadnje z odločbo, št. 464-64/2003-61 (povezava št. 321-450/92) z dne 25. 2. 2008, s katero je organ za navedeno zemljišče določil odškodnino v obliki obveznic tožnice v višini 106.552 DEM oziroma 54.479 EUR, kot za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Zoper to odločbo se je pritožila tožnica, ker je menila, da je bilo zemljišče v času podržavljenja po statusu kmetijsko zemljišče, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo, št. 464-29272003-VN z dne 3. 7. 2008, pritožbi tožnice ugodilo in v 3. točki izreka odločbe odpravilo znesek odškodnine v 6.456 DEM oziroma 3.300,90 EUR. Upravno sodišče RS je nato v upravnem sporu s sodbo, opr. št. U 1779/2008 z dne 25. 11. 2008, tožbi ugodilo, zadnje navedeno drugostopno odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo Ministrstvu za okolje in prostor kot stvarno pristojnemu organu v nov postopek. Ta drugostopni organ pa je nato z odločbo, št. 4904-19/2008 z dne 15. 1. 2009, odpravil odločbo prvostopnega organa z dne 25. 2. 2008 ter zadevo vrnil v dopolnitev postopka in ponovno odločanje in podal napotila za odločanje. Prvostopni organ je nato v postopku pridobil Uredbo o izvajanju regulacijskega načrta za mesto Črnomelj z dne 20. 7. (nečitljivo) 1942 in Splošna navodila za izdelavo uredbe o izvajanju regulacijskega načrta in gradbenega pravilnika iz leta 1933, ter hkrati s skico, že priloženo v pritožbenem postopku, ugotovil, da se je zemljišče nahajalo znotraj območja, namenjenega za pozidavo, iz same razlastitvene odločbe pa je tudi bilo razvidno, da je bilo zemljišče razlaščeno za potrebe Ministrstva narodne obrambe. Poleg tega je bil akt o podržavljenju izdan v letu 1952, ko so bili objekti dejansko že zgrajeni, se je pa za dobo od leta 1947 do izdaje akta v letu 1952 razlaščenkama določila odškodnina. Iz kopije katastrskega načrta s stanjem v času podržavljenja je razvidno, da je na severnem delu parc. št. 1254/16 potekala javna dovozna pot. V dopisu z dne 30. 10. 1998 je G. navedlo, da sicer nimajo pisnega dokumenta, vendar lahko z gotovostjo trdijo, da je območje bivše vojašnice bilo oskrbljeno s pitno vodo že pred letom 1952, pri čemer je cevovod potekal iz mestnega jedra mesta ... preko ... pri poslovalnici ... (tržnica) v območju ... V zvezi z opremljenostjo z nizkonapetostnim omrežjem pa je E. z dopisom, št. 06-P0/98-3419 z dne 3. 10. 1998, navedlo, da nimajo natančnih podatkov za parcele v k.o. ..., da je bila v kompleksu bivše vojašnice ... leta 1942 zgrajena transformatorska postaja (v nadaljnjem besedilu TP) ..., zgradili so jo Italijani, v letu 1974 pa TP ... in v letu 1992 TP ... V času nacionalizacije je bila za celotno območje omogočena oskrba z električno energijo, ni pa podatkov, kako je bilo omrežje razpeljano po parcelah. Z dopisom z dne 19. 9. 2000 je E. še navedlo, da je edini podatek, ki ga imajo o elektrifikaciji tega zemljišča v času nacionalizacije, da je bilo od TP ... oddaljeno 480 m, v dopisu z dne 15. 2. 2008 pa še dodalo, da zadnje velja tudi za leto 1947. Glede na pomanjkljive podatke se je organ oprl na dopis E., št. 05-BS-/00-2347 z dne 1. 6. 2000 – pravnomočno rešena denacionalizacijska zadeva, št. 321-249/93-D po uprav. F.F., v katerem je navedeno, da zaradi pomanjkljivega katastra EE omrežja, v času nacionalizacije ne morejo posredovati zanesljivih podatkov o elektrifikaciji parc. št. 1254/10, k.o. ..., da pa je po pripovedovanju starejših uslužbencev E. in domačinov v času nacionalizacije preko omenjene parcele potekal električni vod, in sicer za vojaške potrebe. Parc. št. 1254/10 je ležala južno od parc. št. 1254/16. Tudi za podržavljeno parc. št. 1254/13 se je vodil denacionalizacijski postopek, ki je že pravnomočno rešen, ta parcela pa je bila tudi ovrednotena kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče, in sicer se je glede električnega omrežja upošteval dopis H. z dne 1. 6. 2000. Upravni organ je tako sklepal, da če je potekal električni vod preko parc. št. 1254/10, ni mogel biti oddaljen od parc. št. 1254/16 več kot 200 m. Ker pa so za parc. št. 1254/16 izpolnjeni vsi trije pogoji komunalne opremljenosti, se lahko ovrednoti kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. V zvezi s pripombo tožnice pa je prvostopni organ še dodal, da električni vod za vojaške potrebe ni nič drugega kot nizkonapetostno električno omrežje, saj je iz TP ... omrežje nekje moralo biti oziroma je tudi bilo razpeljano, le natančnih podatkov ni o tem. Drugostopni organ je potrdil odločitev prvostopnega organa.

Tožnica je v tožbi navedla, da se ne strinja z odločitvijo obeh upravnih organov, ker meni, da je bilo v predmetni zadevi dejansko in pravno stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno ter, da je bila posledično napačno določena višina odškodnine. Odločitev upravnega organa temelji na stališču, da je parc. št. 1254/16 v času podržavljenja predstavljala nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče, čeprav gre po mnenju tožnice le za delno komunalno opremljeno zemljišče, saj ni izpolnjen pogoj glede priključka obravnavane parcele na nizkonapetostno električno omrežje v času podržavljenja. Toženka je svojo odločitev oprla na dopisa E. z dne 3. 10. 1998 in z dne 1. 6. 2000, iz katerih naj bi izhajalo, da so Italijani v letu 1942 postavili transformatorsko postajo (TP) ... na območju ..., iz katere pa so dalje po parcelah razpeljali nizko napetostno omrežje. Upravni organ sicer sam priznava, da je iz TP ... omrežje nekako moralo biti razpeljano po parcelah, ne razpolaga pa s točnimi podatki, kako je bilo to omrežje razpeljano. Tožnica to stališče zavrača in vztraja, da se obravnavano zemljišče vrednoti kot delno komunalno opremljeno zemljišče in se torej njegova vrednost zmanjša za 30 % glede na določbo 1. člena Navodila o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Iz potrdila z dne 1. 6. 2000 sicer izhaja, da naj bi po pripovedovanju domačinov preko navedene parcele potekal električni vod za vojaške potrebe, potrdilo z dne 3. 10. 1998 pa naj bi izkazovalo, da je bilo iz transformatorske postaje TP ... dalje po parcelah napeljano nizko napetostno omrežje. Obravnavana parcela je bila ob podržavljenju kar 480 m oddaljena od transformatorske postaje TP ..., vendar oddaljenosti od TP (četudi bi bila manjša od 200 m) ni mogoče šteti za relevantne, saj TP ne predstavlja nizkonapetostnega priključka. V postopku ni bilo ugotovljeno, kako (če sploh) je bilo nizkonapetostno električno omrežje razpeljano naprej po sosednjih parcelah ter ali je bilo s teh parcel mogoče opraviti tudi priklop na nizkonapetostno omrežje, predvsem pa na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, ali električni vod za vojaške potrebe predstavlja javno omrežje, na katerega se je bilo v času podržavljenja mogoče priključiti tudi za civilne potrebe. Predlagala je ugoditev tožbi in odpravo prvostopne ter drugostopne odločbe.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranki z interesom B.B. in C.C. sta v odgovoru na tožbo navedla, da navedbe tožnice ne vzdržijo več, upravna organa sta pravilno uporabila vse dokaze, ki zadevajo sporni pogoj, pri čemer ne gre prezreti niti poročila o elektrifikaciji H. d. d. z dne 27. 7. 2005, ki se že nahaja v upravnem spisu in iz katerega je razvidno, da je v času nacionalizacije od navedene parcele v oddaljenosti približno 30 m potekalo električno omrežje, ki se je napajalo iz TP RP ... Nedvomno vsi izvedeni dokazi kažejo tudi na to, da gre v tej zadevi za javno električno omrežje, transformatorska postaja, ki še danes stoji na tem območju, je stala tudi v času podržavljenja in je nedvomno moč govoriti o javnem električnem omrežju in se v zvezi s tem ne porajajo nikakršni pomisleki, kot želi to sedaj prikazati tožnica. Če je bilo električno omrežje postavljeno z namenom, da se na celotnem takratnem območju to omrežje tudi napelje, je to šteti kot javno električno omrežje, kar pomeni izpolnitev še zadnjega pogoja. Predlagala sta zavrnitev tožbe ter povrnitev njunih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj jih sodišče naloži v plačilo tožnici.

K 1. točki izreka: Tožba tožnice ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna komunalna opremljenost podržavljenega zemljišča s parc. št. 1254/16, vl. št. 490, k.o. ..., z električno energijo.

Po določbi 2. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljnjem besedilu: Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 – odl. US, 65/93 – odl. US in 26/00) se kot komunalno opremljena stavbna zemljišča štejejo in vrednotijo tudi zemljišča, ki jih je bilo mogoče opremiti glede dovoza, preskrbe s pitno vodo in električno energijo brez večjih stroškov. Šteje se, da je bilo zemljišče mogoče tako opremiti s preskrbo s pitno vodo, če so bila zemljišča oddaljena od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo do 100 m, da so se nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, ter da so bila oddaljena do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje (določba 3. odstavka Navodila.

Kot izhaja iz podatkov prvostopne odločbe ter upravnih spisov je upravni organ opredelitev, da je podržavljeno zemljišče s parc. št. 1254/16 izpolnjevalo (tudi) pogoj komunalne opremljenosti z električno energijo, oprl na naslednje ugotovitve: - da je bila v letu 1942 na območju ... (kjer se nahaja obravnavano zemljišče) postavljena transformatorska postaja ..., iz katere je bilo po parcelah razpeljano nizkonapetostno omrežje, ki je bila sicer od podržavljenega zemljišča oddaljena 480 m (dopisa E. z dne 3. 10. 1998 in z dne 19. 9. 2000), - da je po pripovedovanju starejših uslužbencev E. in domačinov po zemljišču s parc. št. 1254/10 (ki je mejilo na obravnavano zemljišče) potekal električni vod za vojaške potrebe (dopis H. z dne 1. 6. 2000 v že pravnomočno končani denacionalizacijski zadevi št. 321-249/93-D po upravičencu F.F.), ter da je italijanska vojska najprej po zasedbi leta 1941 na parc. št. 1254/16 in sosednjih zemljiščih postavila barake z betonskimi temelji in celoten kompleks uredila z infrastrukturo (vključno z električno energijo), po koncu druge svetovne vojne pa je jugoslovanska armada postavila nove vojašnice ter dopolnila infrastrukturo (zaslišanje prič I.I. ter J.J.). Tudi po oceni sodišča je prvostopni organ prepričljivo in pravilno ovrednotil vse izvedene dokaze in na njihovi podlagi sprejel tudi pravilen zaključek, da je šteti, da je izpolnjevanje pogoja komunalne opremljenosti z električno energijo izkazano, zaradi česar sodišče zavrača tožničino nasprotno stališče, ne glede na to, da ima sicer tožnica deloma prav, da v postopku ni bilo konkretno ugotovljeno, kako je bilo nizkonapetostno električno omrežje razpeljano po zemljiščih, pri čemer samo dejstvo o napeljavi po presoji sodišča ne more biti sporno glede na zgoraj povzeti dopis H., ki kot upravljavec tovrstnih komunalnih objektov in naprav oziroma vzdrževalec tovrstnih katastrov nedvomno razpolaga s točnimi podatki. Ob zadnje izkazanem dejstvu pa sodišče tudi ne more sprejeti nadaljnjega tožničinega ugovora o neizkazani možnosti priklopa na nizkonapetostno omrežje, saj je slednje obstajalo na oziroma v primerni oddaljenosti od obravnavanega zemljišča in zatorej možnost priklopa tudi ne more biti vprašljiva. Ker pa je bilo infrastrukturno urejeno celotno območje ..., pa je po mnenju sodišča tudi nedvomno šteti, da gre za javno nizkonapetostno električno omrežje, ne glede na to, da gre za kompleks, ki je bil v času podržavljenja uporabljen za vojaške potrebe.

Sodišče je zato glede na navedeno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US, 62/10).

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevek strank z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1.